Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Spodnje Danje, izgon 1945, Jožica Šubic [7]

Ivanka Egart (rojena Kemperle 1922, Žnajderlova, umrla je leta 2024, stara 102 leti) mi je na vprašanje, kako je lahko toliko hudega preživela, leta 2016 in 2018 povedala: »Vsak, vsaka družina ima svojo zgodbo. Tako imam tudi jaz in moja družina svojo.«

V Spodnjih Danjah so se ljudje od nekdaj razumeli in drug drugemu pomagali

Ivanka se je rodila 8. 12. 1922 v Spodnjih Danjah, v družini petih sester in brata. Na svoje otroštvo in mladost ima same lepe spomine. Pri njih se je reklo v začetku po domače Parkrulpš, ker je bil gospodar kruljav, kasneje se jim je reklo pri Žnajderlu, ker je bil stari oče žnidar, krojač, ki pa je kasneje kot samouk tudi tišlaril. Izpod njegovih rok so nastale »marajne«, ki jih ima skoraj vsaka Danjarska hiša. V Spodnjih Danjah so se ljudje že od nekdaj zelo razumeli in drug drugemu pomagali.

Otroci so se igrali različne igre in si nagajali. Dobro se spominja, kako so ji nagajali. Bila je »blond«. Pejžele, bajžele bajse – Prezljeva ta blond. Ali: Pejžele bajsn še vergeln ole nimaš – Prezljeva ta blond, še vseh prstov nimaš. Ko je bila stara tri leta ji je odtrgalo sredinec na desni roki.

Sorica, župnijska cerkev sv. Nikolaja. Spodnje Danje so za hribom na levi. Foto: Ivo Žajdela

Mladi so morali trdo delati za preživetje

Šolo je zelo rada obiskovala v Sorici, od leta 1929 do 1937. Štiri leta jo je učila učiteljica Primožič, v razredu je bilo 62 otrok. Po štirje učenci so sedeli skupaj v klopeh. Učili so se pisati, brati, računati, peti in neizmerno rada je imela ročna dela. Zadnja štiri leta jih je učil učitelj. Zna še pesem: Stoji učilna zidana. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni so hodili bosi. Prav tako so bile bose žene po njivah.

Mladi so morali trdo delati za preživetje, bili pa so veseli ljudje in so radi prepevali. V vasi je veliko ljudi igralo na instrumente. Ivanka je igrala kitaro, prijateljica harmoniko. Tudi brat je bil pravi godec, saj je igral harmoniko in kitaro. »Če poješ imaš mlado srce«. Dekleta so ob večerih veliko klekljale in prepevale. Po deset deklet se je zbralo skupaj, enkrat v eni, drugič v drugi hiši.

Med vojno smo bili ob vse, leta 1943 so mi partizani vzeli kitaro

»O drugi vojni se več kot pol stoletja ni smelo govoriti. Med vojno smo na notranji strani hiš morali imeti 'houselisto'. Nemci so popisali vse, ki so prebivali v teh hišah. Nemci so speljali oziroma zgradili cesto do Spodnjih Danj. Bilo je zelo hudo, vsako noč smo se bali noči, niti sleči se nismo upali. Če smo se sezuli, smo bili lahko ob obutev. Vem, da je bilo partizanom zelo težko, bil je mraz, pomanjkanje. Partizanke so bile še hujše kot partizani. Med vojno smo bili ob vse, leta 1943 so mi partizani vzeli kitaro.«

Ko se je mož po vojni javil, je »izginil« – so ga umorili

»Možje in fantje iz vasi so se prav zaradi nasilja partizanov priključili nemškim graničarjem v Sorici. Nemški vojaki so prišli iskat može in jim rekli, če ne bodo šli z njimi, bodo tako ali tako šli v partizane. Marsikdaj so nam Nemci prinesli tudi hrano.

Leta 1944, ko sem bila stara 22 let, sem se poročila s fantom iz vasi, ki je potem, ko se je po vojni javil, 'izginil'. Poročila sva se v Kranju. Tistega februarja je močno snežilo, nemški graničarji so nam pregazili, da smo lahko šli. Skupaj sva se poročila s parom iz vasi, Julijano in Francem Valentinčičem.

Poročna fotografija iz leta 1944. Od leve proti desni Julijana in Franc Valentinčič ter Ivanka in Janko Egart (1914–1945). Zadaj levo: Ludvik Valentinčič (1903–1945), Ludvik Egart (1919–1975) in Leopold Kemperle (1907–1959). Leopolda Kemperla je 15. 8. 1959 v Tržiču zbil vlak, z ženo sta bila namenjena na Sveto goro. Janka Egarta in Ludvika Valentinčiča so takoj po koncu vojne ugrabili in umorili komunisti. Vir: M. G.

Verjeli smo, da se jim ne bo nič zgodilo

V Kranju smo prespali v nekem farovžu, župnišču, kjer sva srečala Alojza Egarta (1921–1945), Rehtarjevega iz Spodnjih Danj, ki je bil skupaj s Koblarjevimi. Spala sem z neko ženo, ki so ji partizani ubili moža. Istega leta se je rodil prvi sin.

Po vojni so se možje kakšen teden skrivali na Adamovi Groben, Podgolckovfl. Hrano smo jim nosili v koših s pretvezo, da gremo po listje. Verjeli smo, da se jim ne bo nič zgodilo, ker je to obljubila tudi partijska sodelavka (Urška Kovač – Šrajevka iz Zalega Loga), ki je to 'garantirala' z dvema postajama križevega pota. Vzela ju je iz cerkvice sv. Marka. Poročena je bila na Zalem Logu. Najprej je delala za Nemce, nato za partizane. Prišla je v Spodnje Danje in žene prepričala, da je ena izmed žena šla iskat može.«

Ni ga bilo čez dva meseca in ne čez dve leti in tudi danes ga ni

»Prišli so oznovci iz Zalega Loga in Davče, domačini. Takoj, ko so možje prišli v vas, so se oznovci pojavili. Vse je bilo domenjeno. Bili so sami znani obrazi. Verjeli smo in tudi možje so bili brez skrbi, da se jim ne bo nič zgodilo, saj jih ni nič bremenilo. Zbrali so se na vasi, dale smo jim malico in popotnico za seboj. Bili so brezskrbni. Moža sem vprašala, kako naj dam otroku ime? Rekel mi je, da bo v avgustu že doma. Ni ga bilo čez dva meseca in ne čez dve leti in tudi danes ga ni. V avgustu se je rodil drugi sin. Ves mesec smo sami v danjarski cerkvi molili rožni venec, ljudje smo imeli težave z živci. Molitev nam je dajala moč.«

Ne morem povedati, preveč je grozno

»Kasneje so nam povedali, da so može začeli pretepati že po Danjarski grapi, na Zalem Logu so jih prevzeli drugi. Tisti, ki so se rešili iz škofjeloškega gradu, so povedali tudi kaj se je dogajalo na gradu. Ne morem povedati, preveč je grozno. Odpeljali so jih v Kočevje. Kopali so podzemne rove. Kasneje nam je to povedal stražar iz Kočevja, da so jih 12. 9. 1945 zvezali z 'dratom' in jih naložili na tovornjak. Takrat me je celo noč tlačila mora, nikoli ne bom pozabila. Povedal je, da je eden govoril, da ima doma majhnega otroka, in da je žena verjetno že rodila drugega. To bi bil lahko Janko, star je bil 31 let. Nikoli ne bom pozabila. Raziskovali smo. Sosed Stanko Gasser – Jenšterle je dejal, ko so se iz Danj šli javit v Škofjo Loko, da bodo tako čez dva meseca prišli nazaj, saj niso nič slabega naredili.«

Sorica, moški, ki so jih takoj po vojni leta 1945 umorili komunisti. Ker sorodniki nikoli niso izvedeli, kje so jih zakopali, jim tudi zato rečejo »izginuli«. Vir: Gasser, Vasi pod Ratitovcem ..., str. 76.

Še kasneje ni bilo miru, prišli so iz Davče, isti, oboroženi

»Leta 1945, v juliju, sem bila z očetom ves teden na planini, kjer sva spravljala seno, kosila nisem, sem pa 'rehala bek', grabila. Bila sem večkrat lačna kot sita. V avgustu se je rodil Lovro oz. Zorko (1945–2011). Babica Thaler je stanovala pri Rehtarju, kjer je imela tudi tablo, ki je nakazovala njeno dejavnost. Tudi sama je imela dva otroka in bila je zelo revna. Rodila sem hitro, še preden je prišla babica. Babica je na Rotku kopala krompir, ko je končala delo je prišla.

Še kasneje ni bilo miru, prišli so iz Davče, isti, oboroženi. Ljudje smo se bali. Po vojni so še dolgo omenjeni kradli iz hiš in vsem naganjali strah v kosti. Prisluškovali so pod oknom hiš. Ljudje smo to vedeli in smo v večerih glasno molili. Po izginotju mož so isti prišli v Spodnje Danje, strašili nemočne vdove in kradli iz hiš, kožuhe, prte, itd.«

20. 12. 1945 so prišli in izgnali Danjarje, bilo je mraz, bilo je hudo

»Potem so se dekleta v Davči hvalila kakšne prte so jim fantje prinesli,« je leta 2016 povedala štiriindevetdeset letna Ivanka Egart (1922) iz Spodnjih Danj. Slavko Gartnar (1928–2023) je povedal, da so še dolgo po vojni hodili okrog hiš, pa jim niso odprli. Imeli so nalogo, da bi še kakšnega pospravili. Kasneje se je to nehalo.

Ivanka Egart je nadaljevala: »20. 12. 1945 so prišli in izgnali Danjarje, bilo je mraz, bilo je hudo. Takrat so jim prišle prav 'houseliste', orientirali so se po tem. Tudi mene so prišli iskat. Oče je partizanu rekel: 'Kam naj gre z dvema majhnima otrokoma, starima pet mesecev in 18 mesecev?' Prišlek se je obrnil in odšel. Doživela sem grozen šok, otrdela sem. Otroka sem še dojila. Sinu se je dolgo poznalo, bil je drobcen, shodil je šele ob letu in pol.«

Spodnje Danje leta 1930. Vir: Marija Gasser

Kmalu smo izvedeli za mučeniško smrt. Potem smo se še bolj bali.

»Še danes vidim duhovnika /Franc Krašna in Filip Terčelj/, ki sta nas prišla tolažit. Krašna je bil ves mil, prijazen. Obljubljal je, da bodo prišli nazaj. Terčelj in Krašna sta vedela, da se o tem ne sme niti govoriti. 'Merkajte svoje otroke, kar jih je ostalo, skrbite za živino, saj bodo prišli nazaj!' Čudili smo se, da si je upal toliko povedati. To kar je govoril Krašna, se ni smelo govoriti. Še danes ga slišim, kot da se je prišel poslovit. Bili smo ustrahovani. Čudili smo se, da si je upal toliko povedati. To kar je govoril Krašna, se ni smelo govoriti. Še danes ga slišim, kot, da se je prišel poslovit. Bili smo ustrahovani. Molitev nam je dajala moč. Kmalu smo izvedeli le za mučeniško smrt. Potem smo se še bolj bali.«

Po ves mesec sem bila zdoma in nisem videla otrok

»Spomnim se, ko sem šla v Sorico, kako so vpili: 'Kralju Petru metla, Tito vlada.' Po vojni je bilo potrebno otroka preživeti. Nismo smeli govoriti po danjarsko. Nekoč me je mama vprašala, kako, da lahko pojem. Rekla sem ji, da ne morem samo jokati. Vaščani smo se pred vojno in med vojno družili in prepevali. Po vojni sem delala kot gozdna delavka, 'maklala', lupila les. Posebno z bukovino je bilo težko, sekala sem grme, zeblo me je, slabo smo bili oblečeni, pogrešala sem otroka, po ves mesec sem bila zdoma in nisem videla otrok, pogrešala sem moža. Pogosto sem ostala pri kmetih, ki so mi namenili kakšen prostor v hiši, na Prtovču, pri Plenšakarju na Jesenovcu ...«

Ona je imela težave z otroki zaradi preobilja, jaz zaradi revščine

»Na otroke sta pazila starša, ki pa sta kmalu umrla, mama že leta 1955, oče Andrej leta 1962. Oče je večkrat rekel: 'Da bi le še tako dolgo živel, da bi otroci (vnuki) zrasli – De be še tolk cajta lejbo, da be kind gebokšal.' Oče je neizmerno trpel, cel teden je bil sam z vnukoma. Po smrti mojega očeta sta bila sinova sama. Takrat se je delalo v sobotah do štirih popoldne. Nekoč sem dejala Minki Kemperle – Javorčkovi, kako težko se preživljam, kako težko zaslužim denar. Pa mi je dejala, da je njej vseeno, če dela ali ne, ima dovolj denarja. Takrat sploh nisem pomislila, da je kaj narobe, to razumem šele danes. Ona je imela težave z otroki zaradi preobilja, jaz zaradi revščine.«

Nikoli nismo smeli ničesar povedati in ne vprašati

»Če me je kdo kdaj vprašal kako dolgo sem bila poročena, sem dejala, da nič. Nikoli nisva bila skupaj. Nikoli nismo smeli ničesar povedati in ne vprašati. Nikoli nismo smeli nikomur reči, da je zločinec, zdaj pa se na te ugodnosti naslanjajo že generacije vnukov.«

Starejši človek neprestano premišljuje in si želi povedati

Ivanka Egart, Žnajderlova Ivanka, je povedala, kako so jo nekateri vaščani napadali zaradi imetja in kako so nekateri želeli postati 'mali Keržarji' (velika kmetija v Zgornji Sorici). Povedala je tudi zakaj je moral umreti Franc Jensterle (Vasi pod Ratitovcem ..., str. 64).

Kdo je izobesil zastavo s kljukastim križem v Spodnjih Danjah? Tisti, ki se je po vojni obrnil, zato je bila slabo zapisana cela vas. Starejši človek neprestano premišljuje in si želi povedati. Še danes molči, ker se boji, da bi to nekateri napačno razumeli. A spomini vrejo, vrejo.

Skrivnostna smrt Franca Jensterleta na Jesenicah

Spodnje Danje so bile sprva naklonjene nemškemu redu. Franca Jensterleta so krivili, da je v začetku vojne v Spodnjih Danjah v znak dobrodošlice nemški okupaciji sredi vasi na mlaj obesil venec s kljukastim križem. Franc Jensterle (1920–1942), p. d. Šimnov, je bil delavec na Jesenicah. Izučil se je za kovača. Pri Ivanu Egartu hranijo vilice, ki jih je izdelal. Franca so našli mrtvega na Jesenicah. Uradni vzrok smrti je bil samomor, toda povedali so, da je bil umorjen (zaklali so ga in obesili). Dobljene poškodbe se niso ujemale s samomorom. Sin Franc se je rodil po očetovi smrti, leta 1943. Njegova mama je bila Marija Gartnar (1923–1977), p. d. Balantova iz Zgornjih Danj. Kasneje se je poročila v Spodnje Danje k Pegamovim in imela še sedem otrok.

Njen brat Slavko Gartnar je povedal za dogodek na Jesenicah prav takrat, ko je njegova sestra povila Franca. Prišli so gošarji in ropali. Domači so jih prosili, bili so iz Podlonka, naj pustijo vsaj kravo, ker imajo novorojenčka. Prosili so tudi naj pustijo pujska. Niso, vzeli so kravo, izropali hišo, pujska je nekdo ustrelil za uho, da je potem divjal po svinjaku okrog in so ga domači morali pokončati. Povedal je, da so vsakodnevno prišli v vas graničarji iz Sorice. Če so se ribala tla v hiši, ali če je bilo čisto in poribano, niso vstopili. Domačini, gošarji, pa so namerno uničevali. Šli so v zgornji prostor, kjer sta spali sestri, dekleti, ki sta imeli skrinji z balo. Namerno so razbili ves porcelan, vzeli prte in posteljnino.

Franc Jensterle in Franc Gaser (Spodnje Danje), ki so ga takoj po vojni umorili komunisti. Franc Jenšterle je junija 1942 na Jesenicah umrl v nerazjasnjenih okoliščinah (uradno samomor, skoraj gotovo pa umor). Vir: Vasi pod Ratitovcem ..., str. 64

Ljudem iz Spodnjih Danj so po vojni vzeli vse

Ivanka je povedala, kako so bili organizirani tisti, ki so se politično obrnili. Po vojni je imel eden od njih pod komando možakarje, kar jih je še bilo v Danjah, žena je imela starejše žene, hči mladino, sin pa otroke. Povedali so, da je otroke (tiste, ki so bili bolj za Nemce) lovil z vrh griča po vasi, do Rocelpoha. Potem jih je zgrabil za glavo, morali so imeti odprta usta, da je pljuval v njihova usta.

Najslabši so bili tisti, ki so sprva delali za okupatorja, potem pa so se morali novi oblasti dokazovati s čim bolj težkimi dejanji. Ljudem iz Spodnjih Danj so po vojni poleg tega, da ni bilo več moških, vzeli vse. Večkrat so domačini dejali naj Podlončani prinesejo nazaj vsaj prazne »deže«, vzeli so polne.

Konec v: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Spodnje Danje, izgon 1945 [9]

1/6