Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Božič v letu 1945, Selška dolina, Sorica, Spodnje Danje, izgon 1945, Ivanka Egart [8]

Kot so mi povedali izgnani, so v izgnanstvu delo sposobni odrasli živeli na kmetih in delali za hrano, obleko pa so jim dali. Družine z majhnimi otroki so bile nastanjene v taboriščih. Pazili so, da družin niso razbijali.

Napiši tudi to, kako so bili ljudje na oni strani dobri

Marija in Tilka Kejžar sta s sestro najprej živeli v kraju Wagna pri mestu Lipnica, v zimi 1946–1947 sta se pridružili svoji družini, ki je bila nastanjena v logarju, kot so poimenovali taborišče, nato sta pomagali mami pri oskrbi novorojenca, rojenega v izgnanstvu. Markeljcova Tilka je povedala, da v izgnanstvu ni imela nobenih problemov z jezikom: »Vse smo razumeli, saj so govorili tako, kot pri nas. Napiši tudi to, kako so bili ljudje na oni strani dobri, kako so poskrbeli za nas.«

Birmanka z botro iz Selške doline v avstrijskem taborišču Liechtenstein pri Judenburgu leta 1946. Vir: Vincencij Demšar (Železne niti, št. 8, Železniki, 2011)

Želja, da bi se vrnili na svoj dom, je bila močnejša

Slovenske izgnance so nastanili v različnih taboriščih in kmetijah. Največ spodnjedanjarskih izgnancev je bilo v delovnem taborišču v Judenburgu ali v taborišču Wagna v Lipnici, v Admontu. Omenjajo pa tudi taborišča Spittal, Kellerberg, Firnice, Lienz. Odrasli so delali na kmetijah, kjer so bili zelo lepo sprejeti, saj so bili vsi vajeni trdega dela. Poleg tega so bili skromni, zadovoljni in pošteni. Mnogi kmetje bi uredili vse, da bi ostali pri njih, a želja, da bi se vrnili na svoj dom, je bila močnejša.

Matere z otroki so bile nastanjene v taboriščih, kjer so se zelo dobro organizirali. Žene so klekljale in skrbele za otroke. V izgnanstvu je bilo organizirano versko življenje, v baraki v Judenburgu so si slovenski begunci uredili kapelo, otroci so starosti primerno prejeli zakramente. Izšla je pesmarica cerkvenih pesmi. Otroci so obiskovali šolo in imeli zdravstveno oskrbo. Napisali so celo prošnje za svoje može, da bi se vrnili. Morali pa so se opredeliti, kam bodo odšli, če jih domovina zavrne.

Rehtarjevi so se vrnili šele po šestih letih

Izgnanci so dali večkrat neuspešno prošnjo za vrnitev, kar je razvidno iz dokumentov v Zgodovinskem arhivu. Ponujali so jim tudi možnost odhoda v Argentino, Ameriko, Avstralijo, a želeli so si le domov.

Po pregledu odločb za vrnitev izgnancev so družine običajno vsaj po enkrat ali večkrat zavrnili. Obravnaval jih je odsek za repatriacijo pri ministrstvu za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije. Iz dopisa odseka za notranje zadeve je razvidno stališče oblasti, da se oseb, ki jih je preselila naša oblast, nima za naše državljane.

Ivan Kejžar je v knjigi Soriški rodovi (Škofja Loka, 2011, samozaložba, str. 192) zapisal: »Danjarji so bili v izgnanstvu od enega leta do 20 mesecev, Rehtarjevi so se vrnili šele po šestih letih, Pegamovi po treh letih. Od Pegamovih sta se vrnili Ivanka in Anica, ostala dekleta so ostala na Koroškem.«

»Kopačevi in Spodnji Torkarjevi so bili v izgnanstvu do leta 1952.« (Vir: SI_ZAL_ŠKL/0207 Osnovna šola Sorica, šolska kronika (1941–1976), t. e. 15, Matevž Kopač.)

Zadnji čas je, da damo resnico na mizo

Oseba, ki ni hotela, da jo javno imenujem, mi je povedala: »Rodil sem se po vojni. Starša sta se vrnila iz izgnanstva na Koroškem. Po vojni ni bilo ničesar. Izgnani smo bili iz svojega doma v napol podrto hišo. Če ne bi pomagali ljudje, bi me zavili v star rekelc ali žaklje. Če v vasi ne bi bilo neke ženske, nas ne bi bilo. V vasi so bili dresirani norci, ki so nam ogrožali že tako težko življenje. Zanje smo bili izdajalci. Kasneje sem tem ljudem storil veliko dobrega. V njih sem vzbudil občutek krivde. Nekoč sem dejal, da ne razumem, zakaj so me klicali belček. Kot otrok sem bil prepričan, da zaradi svetlih las.

Kasneje so se ženske pa tudi moški hodili k nam opravičevat. Življenje jih je oklesalo, obtežilo, obtolklo. Vse so poverbali (podedovali). Sčasoma se je to premoženje, ki ga niso obnavljali, pokadilo, vest pa se je podvojila. Danes razmišljam, kje bi se znašel, če se to ponovno zgodi. Še huje kot druga Bosna, ker je toliko nevoščljivosti in požrešnosti na imetje. Zadnji čas je, da damo resnico na mizo.«

Izseljenki iz Selške doline pred taboriščno barako v Judenburgu leta 1946. Vir: Vincencij Demšar (Železne niti, št. 8, Železniki, 2011)

Matere, mučenke, so se zavile v molk, garale so in se zgarale na visokogorskih kmetijah

Otroci so odraščali brez očetov. Ivan Egart (1944) mi je povedal: »Nikoli ne bom prebolel, da nisem poznal očeta in da ga nisem niti pokopal. To bolečino bom nesel s seboj v grob.« Ivan je bil sin Janka Egarta (1914–1945), Rehtarjevega iz Spodnjih Danj. Skupaj z bratom Alojzom Egartom (1921–1945) so ga komunisti umorili takoj po vojni leta 1945. Ivanka Egart je bila Ivanova mama.

Molk, neodžalovani oče in misel nanj so otroke trajno zaznamovali. Bili so zasmehovani, ustrahovani, ponižani, pa tega niso mogli nikomur potožiti. Nikoli se ne da izbrisati strahu. Tako se je izoblikovalo otroštvo teh otrok. Nikoli se ni dalo izbrisati privzgojenega sramu. Sram je najhujši občutek, občutek, ki se ga najteže prenaša. Matere, mučenke, so se zavile v molk, garale so in se zgarale na visokogorskih kmetijah. S svojimi otroki si svojih bolečin niso upale deliti, saj so se bale, da ne bodo tiho. Žene so se tolažile med seboj, druga drugi so dajale moč. V veliko oporo jim je bila molitev. Pričevalci, takrat otroci, pripovedujejo, kakšna panika je zavladala v vasi, če so zaslišali tovorni avtomobil.

Otroci so zaradi dela doma, zaradi preživetja, pogosto izostajali iz šole. Najbolje so uspeli tisti najbolj pogumni, ki jih je sprejela tujina, nekateri so študirali ob delu, mnogi pa so se zgarali ob najtežjih delih. V družinah se niso upali pogovarjati, šepetali so le zidovi.

»Odvzem premoženja« oziroma »državno« (komunistično) ropanje ljudi

Zaplembe so izrekala sodišča in upravni organi obsojencem kot stransko kazen, torej kot kazenski ukrep. Organi pa so ukrepe izrekali, ne da bi jim bilo prej treba ugotavljati krivdo tistega, ki so mu premoženje zaplenili. Slednje je veljalo za zaplembe premoženja oseb nemške narodnosti in tistih oseb, ki so jih partizani med vojno ubili kot »narodne izdajalce« ali pa so se ob koncu vojne reševali v tujino in se niso več vrnili v Jugoslavijo.

Ker so zaplembe nemškega premoženja, ki so jih izrekale zaplembene komisije, temeljile na podlagi narodne pripadnosti, brez kakršnega koli ugotavljanja krivde prizadetih, so bile same po sebi problematične. Komisije so delovale samovoljno in zavestno kršile predpise. (Vir: dr. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012, str. 197–204.)

Mežnarica in mežnar v taborišču pri Judenburgu, doma nekje pri Ljubljani. Vir: Vincencij Demšar (Železne niti, št. 8, Železniki, 2011)

S krivico so živeli tudi tisti, ki so jo povzročili

Ljudem so zavezali jezike, da niso upali ničesar reči, drugače so »izginili«. Po končani vojni so lahko nekaj časa delali, kar so hoteli, pa zato ni bil nihče kaznovan.

Zločini so se dogajali tudi zaradi osebnih zamer. Ko se je vojna končala in ko se je vojna evforija polegla, so se ljudje, ki so jih izvajali, zavedali svojih dejanj. Mnogi so po vojni naredili veliko dobrega za ljudi, se v starosti ljudem opravičevali za svoja dejanja, mnogi so posegli po alkoholu, da bi mogoče utišal njihovo bolečino, ali pa so pod vplivom omame pripovedovali o svojih dejanjih. Zaradi preveč obtežene duše jih je veliko samih pretrgalo nit življenja, ni jim bilo lahko.

Pripovedovali so, da je domačinka /Ivana Kovač - Urška, Šrajevka, glej 4. del/ stala v Škofji Loki na mostu in čakala, da bo prišel kdo iz doline, da ga bo prosila odpuščanja. Pričevalka se je spomnila, kako je večkrat prišel k njim sosed, ki je sodeloval pri izgonu, in jih prosil, da mu oprostijo. Spet drugi je obžaloval, češ da so jim dali popiti ogromno konjaka. Tisti, ki so izdajali ukaze, so krivi za zločine storilcev in njihove travme ter za smrt in nesrečo mnogih družin. Vsekakor je bil namen ustrahovanja dosežen, ljudje niso in še ne upajo spregovoriti.

Ubitim in izgnanim nihče ne more očitati nobenega zločina

Kaj bi se zgodilo, če bi odklonili sodelovanje? Kaj je oblast obljubljala sodelavcem? Kakšen je bil namen takratne oblasti, da so odgovornost, dejanja in odločitve preložili na prebivalce same? Tudi sodelavci so bili žrtve! Namen takratne oblasti je bil dosežen. Izpodbili in zlorabili so zaupanje in naredili razdor med ljudmi, da so jih laže obvladali. Odgovorni so ta dejanja in odločitve preložili na prebivalce same, vendar jim v teh vaseh dolgoročno ni uspelo.

»Izginulim« /ubitim/ in izgnanim nihče ne more očitati nobenega zločina. Vendar stokrat izrečena laž postane resnica. Kako kratko je življenje, vsi ga želimo preživeti. S tako množičnimi poboji slovenskega naroda po vojni se je naredila velika vrzel v duhovnem in materialnem napredku.

Ata Matevž Trojar (1889–1969) in mama Marija Koder Trojar (1896–1955). Vir: Jožica Kačar, Železne niti (št. 12, Železniki, 2015)

Zdravi kmečki ljudje se nikoli več niso pogovarjali in ne družili z nikomer

Franc Golja (1939–2017) mi je povedal: »Zgodovino je treba dopolnjevati. Strah je še vedno prisoten, v današnjem času pa se ne bi več smeli bati. Tistim, ki so se vrnili iz različnih povojnih taborišč, so rekli, če bodo samo kaj povedali, gre glava. V Sloveniji je bilo več zastrašujočih, uničevalnih taborišč po vojni na ravni Golega otoka. Nekateri so prepričani, da je bilo tistim, ki so bili vrnjeni, hujše kot tem, ki so umrli.

Zdravi kmečki ljudje se nikoli več niso pogovarjali in ne družili z nikomer. Šli so v cerkev, gozd, pogovarjali se niso z nikomer. Način mučenja je bil grozovit. Kakšne razsežnosti je imel komunizem? Še danes v družinah, kjer so ubili očeta, trpijo strašne posledice. Kasneje so nekateri otroci sodelovali z Udbo, ne vsi. Preplašeni so še danes. Ljudje poznajo posamezne dogodke, ne znajo pa jih povezovati z ostalimi dogodki. Ob vsem tem spremljanju se povsod kaže ista slika, isti način. Poznavanje in natančen vpogled pa izostri sliko dogajanja. Vzorec je bil povsod enak iz komandnega centra partije.«

Keržarjevi otroci, 1937. Od leve: Karel (1921–2011), Ivanka (1922–2015), Marica (1916–1995), Peter (1919, umrl v Rusiji), Rezka (1929–2011), Julka (1934), Cilka (1926). Vir: Jožica Kačar, Železne niti (št. 12, Železniki, 2015)

Slišana je bila ena stran, druge ni, a časi se spreminjajo

Slišana je bila ena stran, druge ni, a časi se spreminjajo. Tudi to je naša zgodovina. Težka za vse vpletene. Kdaj si bomo stopili nasproti in razumeli drug drugega?

Že star pregovor pravi, da kdor se iz zgodovinskih napak nič ne nauči, je kaznovan tako, da jih ponavlja na svoji koži. Odkrivanje in zapisovanje preteklosti se izmuzne dokončni pozabi in tudi drugim pomaga, da si razširijo svoja duhovna obzorja.

Porajajo se mi vprašanja, malo za primerjavo. Po covidu so ugotavljali kako težke so psihične in duševne stiske, ki so jih utrpeli naši otroci v šoli na daljavo? Razumem in sočustvujem. Kakšne pa so posledice za našo družbo, za narod, te resnične življenjske usode otrok kolonistov, izgnancev, otrok, ki so ostali doma brez staršev v strahotni revščini in strahu. Najprej je bilo treba preživeti! Kako težke posledice ima naš narod po drugi svetovni vojni. Prepričana sem, da so ti dogodki, te razmere zažrte v gene naše družbe. Ne samo zgodovinarji, tudi sociologi, psihologi in še kdo bi se moral temeljito zagristi v ta vprašanja naroda. Vsekakor kot narod nosimo posledice.

 Jože Možina je na predstavitvi knjige Slovenski razkol v Cankarjevem domu v Ljubljani 11. decembra 2019 dejal: »Travme naših prednikov se ne prenašajo zgolj v nekih vedenjskih vzorcih, ampak se vtisnejo tudi v genski material. Se pravi, da mi, naša nacija zdaj, podoživljamo travme naših prednikov, čeprav jih sami nismo doživeli. Vtis v genski zapis, pomeni nižja raven kortizola. Ti ljudje se težje soočajo s stresom.«

Marija Gasser, Božič v letu 1945, Železne niti, št. 17, Železniki, 2020