Komunisti so v Selški dolini uničili kar deset cerkva. Prvo, cerkev sv. Lucije v Dražgošah, so v začetku leta 1942 uničili Nemci, krivi za to pa so bili komunistični partizani. Leta 1944 so partizani uničili tri cerkve: minirali so cerkev sv. Tomaža nad Praprotnim, 23. novembra 1944 so požgali župnijsko cerkev sv. Antona Puščavnika v Železnikih, 17. decembra 1944 so minirali cerkev sv. Lenarta pri Sv. Lenartu nad Lušo, tam so uničili tudi župnišče.

Sledilo je uničevanje Škofjeloškega odreda. Ta je leta 1945 miniral podružnične cerkve nad Selško dolino: 6. marca cerkev sv. Mohorja nad Zabrekvami, 7. marca cerkev sv. nadangela Gabrijela na Planici, 8. marca 1945 cerkev sv. Miklavža nad Golico nad Selcami, 10. marca so uničili cerkev sv. Križa nad Kališami, 11. marca pa še cerkev sv. Jedrti nad Lajšami. Leta 1975 so požgali še cerkev Marije Vnebovzete na Zalem Logu.

FOTO: Simon Benedičič

Marija Gasser: Tri desetke Selške doline

Večina umetnostnih kulturnih biserov na Selškem temelji na krščanski kulturi, predvsem do druge svetovne vojne, je v knjigi Tri desetke Selške doline spomnila njena avtorica Marija Gasser (izdala jo je v samozaložbi v Železnikih). »V preteklosti se je vse odvijalo okrog cerkva, kultura, umetnost, glasbena, likovna, rezbarska itd. Ljudje so se v in ob cerkvah srečevali, sklepali znanstva. Skozi stoletja so tudi domačini na Selškem nabirali izkušnje in gradili sami sebe oziroma rasli na duhovnem, jezikovnem, literarnem oziroma kulturnem področju. Knjiga zajema materialno kulturo, ki so jo zgradili skozi stoletja dolgo, skoraj tisoč let. Njena razsežnost je ohranjanje bogastva za zanamce.«

Selška dolina je polna drobnih arhitekturnih in umetnostnih biserov

Selška dolina je polna drobnih arhitekturnih in umetnostnih biserov. Leta 1945 je bilo tu 21 cerkva: osem župnijskih in 13 podružničnih. Nekatere med njimi so bile romarske (Sv. Jedrt, Sv. Lucija, Sv. Miklavž). Začetki nekaterih cerkva segajo celo v 13. stoletje. Pri nekaterih je še vedno vidno obzidje, ki so ga zgradili v obrambo pred turškimi vpadi. S seboj nosijo sledove romanske dobe, gotike, baroka, so izjemne umetniške in kulturne vrednosti in so jih skozi stoletja večkrat predelali. Selške cerkve so prvič popisane v urbarju leta 1501 (Blaznik, Škofja Loka in škofjeloško gospostvo), vendar ni znano, kdo jih je gradil. Če bi pri tem sodelovalo zemljiško gospostvo, bi bilo o gradnjah teh cerkva to zapisano v arhivih tedanjega časa. Na podlagi tega predvidevajo, da so jih gradili kmetje.

Cerkev sv. Lucije v Dražgošah pred uničenjem leta 1942. VIR: Marija Gasser

V Selški dolini je bilo kar nekaj močnih tujih vplivov

Ljudje, ki so naseljevali dolino, so prišli iz kulturno različnih krajev, zato je bila tudi sakralna stavbna dediščina v Selški dolini deležna kar nekaj močnih tujih vplivov, spomni Gasserjeva. Te je prinesla najprej t. i. germanska kolonizacija. Z razvojem fužinarstva so sem prihajali furlanski vplivi. Bogati fužinarji so prinašali tudi vzore meščanske arhitekture iz Ljubljane, Trsta ipd.

Cerkvene oboke in notranjost krasijo freske svetopisemskih oseb, zgodb in svetnikov. Veliko vlogo pri poslikavah so imeli tudi lokalni mojstri; ohranjeni so številni izdelki domačih slikarskih, rezbarskih in kiparskih delavnic.

Ruševine župnijske cerkve v Dražgošah. VIR: Loški muzej

Dražgoše, urejanje razvalin leta 1942 uničene cerkve, leta 1993. VIR: Župnija Dražgoše

Umetniki, ki so krasili cerkve

V selških cerkvah so gradili, poslikavali in pustili sled danes zelo znani umetniki: Jernej iz Loke, Janez Valentin Metzinger, Leopold Layer (slika sv. Ane v oltarju sv. Ane v cerkvi sv. Antona Puščavnika v Železnikih), njegovo najbolj znano delo je slika Marije Pomagaj na Brezjah, Ivan Grohar (impresionist), Ivan Zajec (Ljubljana, 1869–Ljubljana, 1952), njegovo najbolj znano delo je Prešernov spomenik v Ljubljani, Janez Wolf, Matevž Langus, Jože Plečnik, Anton Bitenc, Stane Kregar, Viktor Snoj. In poljanski umetniki: Štefan Šubic in njegova sinova: Jurij in Janez. Leta 2025 bo minilo tudi 150 let od prve postavitve kulisnih jaslic poljanskega podobarja Štefana Šubica (1820–1884). Leta 2021 so bile razstavljene tudi v Narodni galeriji, v istem letu pa so bile po tem vzoru izdelane miniaturne Šubičeve jaslice za domačo postavitev. Jaslice, kot tudi božji grob, so ob požigu cerkve leta 1944 ostali celi. Neki takrat vplivni domačin je ob pogorišču cerkve Sv. Antona Puščavnika leta 1944 izjavil: »Le zakaj ta šara ni pogorela«?

Pri graditvi nove cerkve sv. Lucije v Dražgošah so komunisti silno nagajali. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkve so partizani uničevali pod pretvezo »strateških« razlogov

Cerkve v Selški dolini so partizani med vojno uničevali, požgali ali jih drugače poškodovali pod pretvezo »strateških« razlogov. Tik pred koncem vojne so uničili pet cerkva, tri že ob koncu leta 1944 in eno leta 1975. Partizani so uničevali cerkve na »osvobojenih« območjih, le štiri cerkve so prestale to početje pred osemdesetimi leti in ostale nedotaknjene, drugih sedem ni bilo uničenih, a so doživele posebno nasilje. Vsaka od teh cerkva ima svojo zgodbo, pojasnjuje avtorica knjige.

Cerkev sv. Lucije v Dražgošah so leta 1942 zaradi partizanjenja porušili Nemci. Dražgoše so bile bogata krščanska vas in zato je partizanskemu vodstvu ni bilo škoda. Do vasi in ljudi niso imeli nobenega odnosa. Dražgoše so bile žrtev zločinske komunistične doktrine, ki se je glasila: sovražnika vznemirjajte v naseljenih območjih, zato, da nad civilnim prebivalstvom izvaja represalije. To so načrtno počeli tudi v več drugih vaseh na Selškem. Tudi posamezne kmetije na Selškem so požgali Nemci kot posledico načrtnega izzivanja nasprotnika.

Župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika v Železnikih pred partizanskim uničenjem. VIR: Marija Gasser

Uničevalca Škofjeloški odred in Oto Vrhunec – Blaž Ostrovrhar

Glavni uničevalec cerkva nad Selško dolino je bil Škofjeloški odred, ki ga je vodil Oto Vrhunec – Blaž Ostrovrhar. Med domačini je bilo večkrat slišati, da je Ostrovrhar, ko je stal nad Topoljami, izjavil, da s tega mesta ne bo gledal nobene cerkve. Gre za območje, od koder sega pogled na vse cerkve, ki jih je dal kasneje uničiti. Prav na tistem mestu so ga 5. aprila 1945 ubili.

Celo po datumih lahko sledimo, kje se je pomikala partizanska enota, ki je uničevala cerkve. Zakaj se je marca 1945, tik pred koncem druge svetovne vojne, ko je bilo v zraku že čutiti zmago nad nacisti, v slabem tednu v Selški dolini zgodil tak pogrom nad petimi hribovskimi cerkvami, je težko razumljivo. Gotovo ni šlo za strateške akcije, kot so partizani radi poudarjali, pač pa za napad na drugače misleče prebivalstvo. V torek, 6. marca 1945, so uničili cerkev sv. Mohorja nad Zabrekvami, in nato po vrsti: v sredo, 7. marca, cerkev sv. nadangela Gabrijela na Planici, v četrtek, 8. marca, cerkev sv. Miklavža nad Golico nad Selcami. V soboto, 10. marca so uničili cerkev sv. Križa nad Kališami, v nedeljo, 11. marca, pa še cerkev sv. Jedrti nad Lajšami. Težko so te »akcije« razumljive tudi zato, ker so partizani v teh hribovskih vaseh ter zaselkih našli zatočišče in jih domačini niso ovajali.

Župnijsko cerkev sv. Antona Puščavnika v Železnikih so partizani požgali 23. novembra 1944. VIR: Simon Lorber

Zažgali so celo župnijsko cerkev v Železnikih

Požige in miniranja so opravičevali s tem, da okrog cerkva nameravajo domobranci zgraditi postojanke. V nobeni od teh cerkva, ne pri sv. Tomažu, sv. Mohorju, sv. Miklavžu (težje dostopna), še danes ni vode, še osnovne infrastrukture ni, tako, da na kakšno vojaško dejavnost tam ni bilo možno niti misliti, piše Gasserjeva. Cerkev sv. nadangela Gabrijela na Planici ima vodovod od leta 2006. Razlogov za uničevanje cerkva ni bilo, saj nikjer, razen pri Sv. Križu, niso poskušali postaviti domobranske postojanke. Postojanka je bila šele v nastajanju. »Domobranci« so se že umaknili v Selca, šele potem je komunistična vojska požgala in uničila 500 let staro cerkev, bogato s freskami. Obširen prispevek o »domobranski« postojanki pri cerkvi sv. Križa nad Kališami bo Marija Gasser objavila v reviji Zaveza.

Tudi cerkev v Železnikih so požigali potem, ko so Nemci že odšli iz kraja. Župnik Pavel Kržišnik je leta 1954 o selških cerkvah zapisal: »Človek se ne more znebiti vtisa, da so to počenjali gotovi ljudje brez odgovornosti iz objestnosti in hudobije.« Uničevanje je bilo delo domačinov.

Ivo Žajdela, Cerkve v plamenih revolucije, Železniki, Družina, 4. 11. 2007

Župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika v Železnikih je bila dolgo po partizanskem uničenju le delno obnovljena (leta 2006 in 2007). FOTO: Ivo Žajdela

Kjer so bile nemške postojanke, so cerkve ostale nedotaknjene

Nasilje se je nadaljevalo tudi po vojni: Zakon o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb je prepovedoval imena, »ki niso v skladu z današnjo družbeno in narodno stvarnostjo«. Sv. Lenart se spremeni v Lenart nad Lušo (1955–2004), Sv. Tomaž v Tomaž nad Praprotnim (1955–2000). V knjigi Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino (1976) je avtor France Planina sam označil ime v Miklavško goro (tudi sv. Miklavž) in Mohor (tudi sv. Mohor), čeprav krajev niso uradno preimenovali. Značilno je tudi bilo, da so bile cerkve uničene po tem, ko je bilo območje »osvobojeno«, tam, kjer pa so bile nemške postojanke, pa so bile nedotaknjene.

Cerkev Marije Vnebovzete na Zalem Logu je leta 1957 požgal komunistični aktivist. VIR: Klavdija Škulj

Cerkev Marije Vnebovzete na Zalem Logu so požgali leta 1975

Cerkev Marije Vnebovzete na Zalem Logu so požgali leta 1975 in spada v sklop komunističnega nasilja, letos se spominjamo 50. obletnice požiga. Ob tem dejanju je bila napovedana nova maša domačina Janeza Zupanca. V Zalem Logu že več desetletij ni bilo nove maše, zato se je župnija veselila tega dogodka. Požig cerkve tako ni bil naključen, vendar slovesnosti ni preprečil. Nova maša 5. julija 1975 je bila ob lepem vremenu in ob zelo veliki udeležbi na vrtu ob župnišču. Za požig so krivili mežnarja, ki je zaradi povzročene krivice zelo trpel, a domačini vedo kdo jo je zažgal.

Cerkev Marije Vnebovzete na Zalem Logu. FOTO: Ivo Žajdela

Obnova cerkva je bila zelo težavna

Julija 1945 se je v Železnike vrnil Valentin Bertoncelj, in tudi cerkovnik Blaž Gortnar, ki je bil najbolj zaslužen, da župnijske cerkve niso porušili. Po vojni je namreč eden od aktivistov predlagal, da bi cerkev sv. Antona Puščavnika v Železnikih porušili (kot cerkev v Poljanah) in na mestu nje postaviti javna stranišča. Kasneje, po letu 1959, so župnika Maksimiljana Ocepka zaradi pokončne drže večkrat zaprli, kar je opisal v knjigi spominov »Dni premišlja, ki so bili ...« (1995). Težave z gradnjo cerkve so imeli na Sv. Lenartu nad Lušo, pri porušenem sv. Mohorju niso imeli dovoljenja, pa so cerkev kljub temu ponovno pozidali. Največja težava v Dražgošah je bila, da se takratna oblast ni mogla sprijazniti, da bi v partizanskih Dražgošah zidali cerkev. Bližnjo cerkev sv. Jedrti v Lajšah so pozidali šele leta 1991 (leta 1948 so dobili prepoved gradnje), cerkev sv. nadangela Gabrijela na Planici pa so pozidali šele leta 1995.

Kališe nad Selcami, cerkev sv. Križa pred partizanskim uničenjem. VIR: Terezija Bogataj

Obnova cerkva je bil tihi upor vernikov

Uničene cerkve so popravljali že v času komunističnega režima. »To je bil tihi upor vernikov. Bi bili danes v vsem tem blagostanju ljudje sposobni obnove,« se vprašala avtorica, in dodala, da za kulturno dediščino skrbimo ljudje, in da je knjigo napisala za dobrobit širše družbene skupnosti. Spomni na misel Antona Slabeta v uvodniku knjige, ki je poudaril misel Gustava Mahlerja: »Ohranjanje spomina ni ohranjanje preteklosti, ampak prihodnosti«. Avtorica pove, da je težko razumeti, pod kakšnimi pogoji so nekoč cerkve gradili, v kakšnih pogojih so nastale vse te stvaritve, kaj vse so ljudje žrtvovali, da so jih postavili. »Ljudje, ki živijo tu, so bogastvo, blagoslov za Selško dolino, so tisti, ki skrbijo, da se ohranja, kar so stoletja ustvarjali rodovi. Knjiga je je poklon selški kulturni krajini, napisana je v zahvalo prednikom, ki so z veliko odrekanja, vztrajnosti, predvsem pa ljubezni obogatili in bogatijo našo dolino. Večina ljudi v tej dolini ima pozitivno mnenje, da se piše o zamolčanih dogodkih, pravijo celo, da je to zdravljenje duše, me podpirajo, me spodbujajo, povedo mi, naj se nanje obrnem za dodatna pojasnila. Naša generacija mora razčistiti s tem, če ne, bo ta dolg ostal zanamcem. Velikokrat se sprašujem, ali smo se iz zgodovine kaj naučili, saj moramo pisati o pozabljenih, pomorjenih, nepokopanih ljudeh, o podrti kulturni dediščini. Preteči bo moralo še nekaj časa, da bomo v prihodnosti laže govorili o tem.«

Podružnična cerkev sv. Križa nad Kališami nad Selci. FOTO: Ivo Žajdela

Molitveni venec: veseli, žalostni in častitljivi del

Cerkve je Marija Gasser v knjigi Tri desetke Selške doline predstavila in uredila kronološko po času uničevanja in jih povezala v molitveni venec, v tri desetke rožnega venca: v veseli, žalostni in častitljivi del. V veselem delu je kot simbol radosti vsaka cerkev najprej predstavljena s fotografijo in verzom, za tem sledi opis zavetnika cerkve in kraja, in še pregovor. Sledi predstavitev posamezne cerkve. Dolžina zapisov je odvisna od ohranjenih podatkov in najdenih fotografij, od odprtosti ljudi in njihovega spomina.

Sledi žalostni del, kot simbol trpljenja in je hkrati tudi najkrajši. O rušenju opisanih cerkva obstaja malo slikovnega materiala in drugih informacij. Pri drugem delu gre za pričevanja o dogajanju v konkretnem zgodovinskem obdobju, ki bo v prihodnosti vedno bolj zanimiv dokument.

Zadnji del knjige je poimenovan častitljivi del, in nas nagovarja z upanjem ter dobroto ljudi. Po vojni so vse cerkve kljub težavam obnovili ali na novo pozidali. To je bil čas soočanja z izgubami, nejasno prihodnostjo in s strahom za življenje. Ni bilo niti za kruh, bila je obvezna oddaja, a ljudje so kljub temu poskrbeli za ponovni vznik cerkva iz pepela uničevanja. »Od kod ljudem navdih in moč, da so živeli živi rožni venec? Nihče ni teh ljudi prisilil, da so obnavljali cerkve, le čutili so, da morajo tako storiti,« poudari avtorica.

Partizanski ostanki cerkve sv. Jedrti nad Lajšami. VIR: Ida Gnilšak

Na naslovnici knjige so trije zvonovi iz cerkve v Železnikih

Posebno pozornost je avtorica namenila zvonovom, ki so med najbolj simbolnimi cerkvenimi znamenji. »Zvoniki cerkva niso (bili) le vizualni poudarki v pokrajini, imeli so tudi signalno vlogo v nevarnostih, kažejo čas, naznanjajo odhode v večnost, razglašajo veselje ob praznikih. Na naslovnici knjige so trije zvonovi (od štirih) iz cerkve sv. Antona Puščavnika v Železnikih. Kakšen podvig, da so ljudje pred stoletji postavili cerkev in vanjo namestili zvonove, nato jih je avstro-ogrska vojska pretopila v smrtonosno orožje, verniki pa so jih v letih 1920–1924 nadomestili z novimi. Za potrebe prebivalcev so ostali le najmanjši zvonovi. Nekaj več kot dvajset let zatem so cerkve uničevali. Kljub porušenim zvonikom so kje zvonovi in ura še vztrajali. Pri Sv. Lenartu se je ura ustavila ob uničenju cerkve in še dolgo kazala na zločin. Enako pri miniranih cerkvah sv. Mohorja in sv. Jedrti. Pri cerkvi sv. Miklavža je zgorel zvonik do zidanega oboka nad zvonovi, ki so ostali nepoškodovani.

Pri Sv. Križu je zgorela streha cerkve, podrli so se oboki v obeh ladjah, prav tako zvonik in strop na lopi. Raztalil se je najmanjši bronast zvon. Uničena je bila tudi mežnarija.

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata nad Zabrekvami so partizani razstrelili 6. marca 1945. VIR: Janez Pegam

Orgle v Dražgošah so Nemci dovolili rešiti

Nosilke knjige so stare in nove fotografije. Več cerkva na selškem je popisal umetnostni zgodovinar France Stele že pred vojno. V knjigi je tudi prepis rokopisa, domnevni bakrorezni odtis rokopisnega zapisa iz leta 1750 (hranita NUK in NŠAL v Ljubljani), v kateri sta opisana mirakla, to je čudeža v Dražgošah. Cerkvi sv. Antona Puščavnika v Železnikih in sv. Lucije v Dražgošah sta povezani z najlepše zvenečim cerkvenim instrumentom, z orglami. V cerkvi sv. Antona v Železnikih so še danes orgle s 16 registri, ki jih je leta 1939 za cerkev v Dražgošah izdelal mojster Jenko. Pred požigom so Nemci dovolili orgle prenesti iz cerkve v Kranj, leta 1947 jih je odkupila župnija Železniki. Na zadnji platnici knjige je fragment rozete v obliki stiliziranega cveta iz cerkve sv. Antona v Železnikih.

Cerkev sv. Miklavža nad Golico so po vojni le za silo obnovili, podoba leta 1960, na zvoniku še dolgo potem ni bilo kape. VIR: Karel Štibelj

V knjigi so združeni zapisi in spomini

»Kaj vse je selški narod včasih žrtvoval, spravil skupaj, ustvaril zaradi svoje vere, svojega prepričanja in zaradi svojega jezika. Cerkve so dragocene pričevalke časa: duhovno, antropološko, sociološko, zgodovinsko, je zapisala Marija Gasser in spomnila, da se letos spominjamo 80. obletnice konca druge svetovne vojne, ki je prinesla veliko gorja, tudi v Selški dolini. »Želim, da žrtve in njihovo trpljenje ne ostane pozabljeno. Poleg človeških žrtev, porušenih domov, so bili porušeni tudi verski objekti: med njimi cerkve, kapele, znamenja. Knjiga Tri desetke Selške doline temelji na dejstvih. V njej je objavljeno dokumentarno in arhivsko gradivo z namenom ohranjanja preteklosti za pretekle rodove ter temelj za sedanjost in sled za prihodnost. V knjigi so združeni zapisi in spomini, ki so bili prej zbrani v različnih fasciklih, časopisih, v spominih in v srcih pričevalcev. To je bilo do zdaj nedostopno za javnost, večina dokumentov, ki pričajo o sakralni dediščini je bili uničenih. Živimo v času, ko nas počasi zapušča generacija, ki je doživela drugo svetovno vojno. V knjigi so zajeti njihovi spomini, obdobje gradnje cerkva, zapisov o uničevanju ni bilo mogoče najti, prav tako tudi fotografij nekaterih cerkva nisem uspela najti. Nad nastajanjem knjige je slabega pol leta bdela urednica Ines Cergol, publicistka, urednica več knjig, prevajalka, pesnica, ki je tudi predlagala koncept knjige: tri desetke (rožnega venca). Poskrbela je za oblikovanje knjige, me spodbujala pri iskanju gradiva, prispevala je večino verzov, napisala uvodnik in sugerirala zamisli pri oblikovanju epiloga, za kar sem ji zelo hvaležna.«

Knjiga Marije Gasser Tri desetke Selške doline se dobi na tel. št.: 051 257 233.

Ivo Žajdela, Tri desetke Selške doline, Marija Gasser, Družina, 16. 2. 2025

Marija Gasser s knjigo Tri desetke Selške doline, predstavitev v Železnikih 11. januarja 2025. FOTO: Simon Benedičič

1/17