Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem, Sorica, Danje, Zabrdo, Torka, Ravne zbornik simpozija Filip Terčelj [3]

Po izračunih domačinov je v vaseh Zgornje Danje, Zabrdo, Torka, Ravne in Spodnje Danje ter v zaselku Trojar po končani vojni živelo 311 prebivalcev. Od tega je v maju, po končani vojni, neznano kam »izginilo« /so jih umorili/ 24 oseb (7,7 %), konec decembra 1945 pa so v Avstrijo izgnali 90 oseb. Skupno se je po končani vojni zaradi revolucionarnega nasilja v teh vaseh, do povratka izseljencev, prebivalstvo zmanjšalo za okoli 31,1 %. Največ izgub so utrpele Spodnje Danje, kjer je po vojni, maja 1945, živelo 146 prebivalcev. V maju 1945 je neznano kam »izginilo« 11 oseb (7,5 %), v decembru 1945 pa so izgnali devet družin, skupno 62 oseb (42,4 %). Med koncem vojne in koncem decembra 1945 se je v Spodnjih Danjah zaradi nasilja nove komunistične oblasti prebivalstvo zmanjšalo za 50 %. Če dodamo v Spodnjih Danjah še druge žrtve vojne (umrlo je 8 mobilizirancev, 11 jih je »izginilo« po vojni in 62 je bilo izgnanih), se je prebivalstvo skupaj z izgnanci konec leta 1945 zmanjšalo za 55,4 %. V drugih vaseh nisem upoštevala drugih žrtev vojne.

Stojijo Ludvik Koder, Matevž Kopač, Janez Kopač in Franc Kopač s Torke. Tako so se fotografirali 7. maja 1945. Čez nekaj dni so jih domači komunisti ugrabili, odgnali in umorili. Vir: Marija Gasser

27. januarja 1946 je bilo iz volilnega imenika črtanih 45 oseb

Damjana Čemažar (Življenje v gorskih vaseh med letoma 1945 in 1952, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Oddelek za sociologijo, Ljubljana, 2011, str. 58, 59): »Z območja KLO Sorica je bilo izseljenih 41 mladoletnih oseb od enega leta naprej. Na začetku šolskega leta 1945/46 je bilo v OŠ Sorica vpisanih 19 otrok manj kot na začetku leta /opomba: Spodnje Danje so spadale v ta šolski okoliš/, kar pomeni 17 % šolske populacije. Dne 27. januarja 1946 je bilo iz volilnega imenika črtanih 45 oseb, kar predstavlja 11 % volivcev.«

Umrli imajo ime ter pravico do pokopa in spomina

Bo čas zacelil rane? V ljudeh sta bolečina ter trpljenje in nemogoče je kdaj pozabiti, čeprav so vsi odpustili in nočejo prenašanja krivde na bodoče rodove. Ne morejo razumeti, da so ljudje lahko tako brutalno obračunavali s svojimi ljudmi. Kakšna civilizacija smo, da so ubitim vzeli pravico do pokopa in groba ter s tem prekršili eno izmed osnovnih civilizacijskih norm, ki jo človeštvo spoštuje od antike dalje?

Vsekakor je bil namen ustrahovanja dosežen, ljudje niso spregovorili in si še vedno ne upajo. Mnoge družine oz. rodovi so bili prizadeti s smrtjo: z »izginotjem« očetov, bratov, prijateljev; s sodnimi procesi, z obtožbami, desetletja so krivično obtoženi, najhuje pa je, da so jim izbrisali spomin. Umrli imajo ime ter pravico do pokopa in spomina, to je naša pieteta do umrlih in dolžnost do njihove časti in integritete.

Alojz Kemperle, Janez Kopač in Alojz Egart, ki so jih takoj po vojni leta 1945 umorili komunisti. Ker sorodniki nikoli niso izvedeli, kje so jih zakopali, jim tudi zato rečejo »izginuli«. Vir: Gasser, Vasi pod Ratitovcem ..., str. 101

Ubiti ljudi brez sodbe, kakor klavno živino, v tisočih kosih ...

Leta 1984 je o povojnih pobojih domobrancev javno spregovorila še Spomenka Hribar in jih v eseju Krivda in greh označila kot zločin (Dr. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba 2012, str. 58): »Ubiti ljudi brez sodbe, kakor klavno živino, v tisočih kosih, je zločin nad narodom! Ne samo nad tistimi, ki so bili pobiti, temveč tudi tistimi, ki so ostali. Ni le greh nad poraženci, temveč nad zmagovalci samimi. Nad nami. Izhaja iz povampirjene samo-volje, ki je vzela smrt v svoje roke kot dokončno znamenje nihilizma moči, in to v času – maja in junija 1945 – ko za takšen način boja ni bilo ne potrebe in ne upravičenosti.«

Jemali so pravico v svoje roke in za to ni bil nihče kaznovan

Nekaj mesecev po vojni je vladala anarhija, da si je lahko vsak vzel pravico v svoje roke in za to ni bil nihče kaznovan. Zločini so se dogajali tudi samo zaradi osebnih zamer. Ko se je vojna končala in ko se je vojna evforija polegla, so se ovedli svojih dejanj. Mnogi so po vojni naredili veliko dobrega za ljudi, mnogi so se v starosti ljudem opravičevali za svoja dejanja, mnogi so posegli po alkoholu, ki naj bi utišal njihovo bolečino, ali pa so pod vplivom omame pripovedovali o svojih dejanjih. Veliko pa jih je samih pretrgalo nit življenja. Pripovedovali so mi, da je domačinka stala v Škofji Loki na mostu in čakala, da bo prišel kdo iz doline, da ga bo prosila odpuščanja. Pričevalka se spomni, kako je večkrat prišel k njim sosed, ki je sodeloval pri izgonu in jih prosil, da mu oprostijo. Spet drugi je obžaloval, češ da so jim dali popiti veliko konjaka. Tisti, ki so izdajali ukaze, so krivi za zločine ubijalcev in njihove travme ter za smrt in nesrečo mnogih družin.

Alojz Kemperle (1921–1945) iz Raven pod Ratitovcem. Je eden od 24 »izginulih« oziroma umorjenih takoj po vojni. Vir: Marija Gasser

Umor duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne

Leta 1942 so v Selški dolini Nemci aretirali vse župnike in jih izgnali na Hrvaško, med njimi tudi soriškega župnika Franca Krašno. Vrnil se je v avgustu 1945, prvi podpis v župnijski knjigi je 13. avgust 1945. Do takrat ga je nadomeščal Stanko Vrtovec iz Podbrda (Župnijska rojstna knjiga Sorica, oktober 2013).

Damjana Čemažar v omenjeni knjigi, SI ZAL, ŠKL, 24, t. e. 2, Spisi 46–47, Krašna Franc – duhovnik podatki, 22. 11. 1945): »Na izgon vaščanov se navezuje tudi usoda soriškega župnika Franca Krašne, ki se je konec novembra 1945 vrnil v Sorico. Pred novim letom je k sebi povabil duhovnika Filipa Terčelja, da mu je občasno pomagal pri dušnopastirski službi v Davči in Sorici. Filip Terčelj je bil profesor teologije, pisatelj, pesnik, nabožni pisec, publicist in prosvetni organizator iz Grivč na Vipavskem. Leta 1917 je postal duhovnik, nato pa je bil štiri leta kaplan v Škofji Loki. Leta 1931 ga je fašistična oblast zaradi njegovega delovanja med Slovenci v Italiji najprej zaprla, nato pa obsodila na petletno izgnanstvo v kraj Campobasso jugovzhodno od Rima. Po enem letu je bil pomiloščen. Med vojno so ga Italijani zaprli za tri mesece, po vojni pa ga je zaprla domača komunistična oblast. Iz zapora je prišel bolan, pa tudi dela ni dobil ne kot duhovnik ne v šoli ali prosveti. Za božične praznike 1945 je torej prišel k prijatelju Francu Krašni v Sorico. Ta je v cerkvi oznanil, da bo šel takoj po praznikih v Ljubljano in posredoval pri prijateljih, da se bodo izseljeni kmetje vrnili. Dne 6. januarja 1946 so ju po pripovedovanju domačinov v gozdu pod Sorico ugrabili pripadniki Knoja, ju zasliševali ter naslednji dan v Štulcovi grapi pod Davčo ustrelili in zakopali. Pomladi leta 1946 so domačini trupli skrivaj prekopali na pokopališče v Davči.«

Filip Terčelj

Tolažba in tihi up jim je bil Filip Terčelj

Prebivalce Sorice in njihovega dušnega pastirja je izgon družin zelo pretresel. Tolažba in tihi up jim je bil Filip Terčelj, ki se je dobro poznal z vplivno družino Tomšičevih v Ljubljani. Ljudje so kmalu izvedeli, kaj se je zgodilo. Kljub temu, da je bilo prepovedano karkoli reči, sta se duhovnika zavzela in obljubila, da bosta po novoletnih praznikih posredovala pri oblasteh in se zavzela zanje. Vsaka dobra beseda je bila moč in jim je dajala upanje. Vse to bodrenje pa je pri ljudeh vzbujalo strah, kaj bo z njima, ker se o tem ni smelo govoriti. Terčelj in Krašna sta vedela, da se o tem ne sme govoriti.

Starejša pričevalka je rekla, da je Krašna dejal (ustni vir: Ivanka Egart): »Merkajte svoje otroke, kar jih je ostalo, skrbite za živino, saj bodo prišli nazaj!« In nadaljevala: »Čudili smo se, da si je upal toliko povedati. To, kar je govoril Krašna, se ni smelo govoriti. Tako potolaženi smo šli domov. Njegov glas je izražal milino, sočutje, skrb. Meni se je zdelo, kot da se poslavlja. Tega nikoli ne bom pozabila.« Stopiti na stran nemočnih je privilegij najboljših.

Podgorcem so v drugi polovici 20. stoletja storili nepopravljivo krivico

Oblastniki so se bali lastne sence in so povsod videli nekaj, česar ni bilo. Povojni čas, nova oblika tihega nasilja, načrt predrugačenja podeželja, srenjska posest ..., razbohotena industrija, ki je vzela tudi šolo, da je odtekel njen življenjski sok mladina. Na kmetijah so ostali le starejši, ostalo je premalo rok. Ugasnila so ognjišča, rojenice so se umaknile. Podgora se je postarala. Nekateri zidani stebri mogočnih kozolcev so postali le še obelisk ali nagrobnik. Ko klonijo strehe, imajo veter, dež in sneg lažje delo. Narava je nezmotljiva učiteljica. Podgorcem in nekdaj tako negovani naravi, ki je stoletja redila naš rod, ga varovala, je bila pod krinko svobode v drugi polovici 20. stoletja storjena nepopravljiva krivica.

Matevž Kopač (1915–1945) s Torke. Eden od 24 »izginulih« oziroma umorjenih takoj po vojni. Vir: Marija Gasser

Vasi Zgornje Danje, Zabrdo, Torka, Ravne so se izpraznile

Država Jugoslavija je bila slaba mačeha in ni imela nobenega posluha za visokogorske vasi. Vsem so se prilagodili, vendar so najbolj nastradali v času komunizma, v prvih dneh »svobode«. Vasi Zgornje Danje, Zabrdo, Torka, Ravne so se izpraznile, močno se je skrčilo število prebivalcev. Podgorci niso obupali v iskanju boljšega kruha čez lužo in v rudnikih po Evropi v 19. stoletju, tudi ne, ko so leta 1907 do tal pogorele Zgornje Danje, niti po prvi svetovni vojni, niti, ko je kosila španska gripa, in ne ob okupaciji Italije leta 1918–1921.

Druga svetovna vojna, še bolj pa »revolucionarni« čas po vojni, so te gorske vasi pretresle do temeljev, ljudi razkropile v dolino ali dlje v svet. V Spodnjih Danjah so bile na dan 22. 1. 2014 štiri hiše prazne. V Spodnjih Danjah se v letih 1969–1981 ni rodil noben otrok, v zgornjih vaseh se je zadnji rodil v Ravnah leta 1962. Iz prve šolske kronike Zabrdo razberem, da je bilo največ otrok leta 1921, ko je bilo v šoli vpisanih 48 učencev. Viri: Štetje leta 1945: Marija Gasser, Ivanka Egart, Slavko Gartnar, Rafko Gartner; Ivan Kejžar, Soriški rodovi, Škofja Loka, 2011, str. 105; Občina Železniki, 11. 10. 2013; šola Sorica: Sl ZAL ŠKL, 211 t. e. 4, I. ŠOLSKA KRONIKA SORICA 1906/07, str. 69; 1946, začetek zapisa 16. julij 1946–13. avgust 1946; šola Zabrdo: Sl ZAL ŠKL, 21 1, t. e. 4, I. ŠOLSKA KRONIKA Zabrdo, 1906–1938; 1945–1971.

Dokler bodo brezna polna kosti, duše ne bodo mirne

Kako kratko je življenje, a želimo si ga preživeti. Tudi to obdobje je oblikovalo svoj čas in zapustilo sledi, bolečine, rane. Šele, ko veš, razumeš dejanja in odločitve ljudi.

S tako množičnimi poboji slovenskega naroda (svojega naroda) po vojni se je naredila velika vrzel v duhovnem in materialnem napredku. Dokler bodo brezna polna kosti, duše ne bodo mirne, treba jih je izkopati, pokopati in se spraviti. Dokler ne bomo rešili problema sprave, slovenskemu narodu ni napredka.

To ni zgodba, to je zakulisna resničnost, potisnjena v temo, pozabo, odstranjena. To je zgodba, ki je bila izbrisana iz spomina, če so hoteli ljudje ohraniti življenje. To je resničnost, ki temelji na okrutnosti, krivičnih dejanjih, obsodbah, ki jim ni dodeljena niti pravica do groba. To je zgodba o izgubljenem otroštvu in mladosti, ki se te dotakne v globino duše.

V Sorici so 6. septembra 2015 »izginulim, ubitim in 70 let zamolčanim postavili spominsko ploščo. Foto: Ivo Žajdela

Eno od dobrih dejanj je, da Podgorcem povrnemo dobro ime

Časa se ne da zavrteti nazaj, mladost se ne bo vrnila, mrtvih ni mogoče obuditi, lahko pa je to dragoceno sporočilo bodočim rodovom in želja po spravi, da se zgodovina ne bi ponovila. V naravi je krog sklenjen po zakonu narave: jesensko listje, zrel sadež ..., rojstvo in smrt. Ubiti Podgorci in oba duhovnika niso imeli možnosti slediti naravnim zakonom, ker so te prekinile zle sile. Šele, ko se zaveš kratkosti in minljivosti življenja, veš, da so naša življenja napisana samo z našimi dobrimi dejanji. Eno izmed dobrih dejanj je tudi, da Podgorcem povrnemo dobro ime, Filipu Terčelju pa damo podporo na poti svetništva.

Predolgo smo molčali

Vse, kar so pridne roke Podgorcev sedem stoletij z ognjem in sekiro spremenile v obljudeno pokrajino, zaradi povojnih dogodkov počasi izginja. Pred našimi očmi izginja bogata duhovna in kulturna dediščina. Tega sta se nedvomno zavedala tudi Filip Terčelj in Franc Krašna. Posluha in pomoči je premalo, nekdaj tako negovane pokrajine domačini ne morejo zaščititi pred zaraščanjem in propadanjem. Čeprav so bili Podgorci zapostavljeni, ustrahovani in so zdaj spregovorili, presegajo zamero in sovraštvo, kar kaže tudi na njihovo visoko kulturo, vendar to ne pomeni, da jih spomin ne boli.

Izražam iskreno zahvalo in globoko spoštovanje do vseh, ki so podrli zid molka. »Predolgo smo molčali,« so dejali. Moj namen pa nikakor ni, da bi sodila in obsojala ali prizadela rodove kogar koli. Albert Einstein: »Zlo je odsotnost ljubezni v srcih ljudi. Odsotnost ljubezni, človečnosti in vere.«