Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem, Sorica, Danje, Zabrdo, Torka, Ravne zbornik simpozija Filip Terčelj [2]

SSKJ glagol izgnati opredeli kot »prisilno odstraniti tujega državljana iz države«. Glagol izseliti pa kot »povzročiti, da nekdo zapusti svoje bivališče: izseliti stranke iz stanovanj. / Nemci so prisilno izselili naše ljudi«. Glede na to je v tem kontekstu primerna tako raba glagola izgnati kot tudi izseliti ali prisilno izseliti. Pri rabi samostalnika (izgnanec/izseljenec) pa je po mojem primernejša raba samostalnika izgnanec (SSKJ: kdor je izgnan), saj pomen samostalnika izseljenec vključuje prostovoljno izselitev (SSKJ, str. 320, 343).

Izgon pripadnikov nemške narodne manjšine iz Slovenije med letoma 1945 in 1946

Izgon prebivalcev Sorice, Spodnjih Danj in Torke decembra 1945 spada v širši okvir izgona Nemcev po drugi svetovni vojni. Potsdamski sporazum, podpisan 2. avgusta 1945, Jugoslavije ni uvrščal med tiste države vzhodne in jugozahodne Evrope, ki jim je dovoljeval izgon nemške manjšine. Načrti o povojnem izgonu pripadnikov nemške narodnostne manjšine, ki so izražali zahtevo po prevzemu kolektivne odgovornosti za preganjanje Slovencev, so začeli nastajati že med drugo svetovno vojno tako v »taboru OF« /komunistov/ kot v njej nasprotnem taboru. Predsedstvo AVNOJ-a je 21. novembra 1944 sprejelo odlok o zaplembi imovine nemškega rajha in njegovih državljanov na ozemlju Jugoslavije, vsega imetja oseb nemške narodnosti, razen tistih Nemcev, ki so se bojevali v vrstah NOB ali so bili državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno do NOB, vsega imetja vojnih zločincev in njihovih pomočnikov ter imetja oseb, ki so bile s sodbo državljanskih in vojaških sodišč obsojene na izgubo imetja v korist države. Odlok je stopil v veljavo februarja 1945 (Damjana Čemažar, Življenje v gorskih vaseh med letoma 1945 in 1952, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Oddelek za sociologijo, Ljubljana, 2011, str. 56–57).

Podgorski fantje leta 1943. Nekateri nasmejani, nekateri resni ... pred njimi pa beda komunistične prihodnosti. Vir: Marija Gasser

»Nemška manjšina pri nas ne bo imela nobenih pravic, ker je ne bo!«

Ko je bilo izganjanje Nemcev iz Slovenije zaključeno, so od nekdanje nemške manjšine na slovenskih tleh ostali le ostanki ostankov. S tem se je izpolnila napoved Borisa Kidriča, podana na seji glavnega odbora OF Slovenije 15. decembra 1945, ko je glede pravic pripadnikov nemške manjšine v Sloveniji napovedal (Dr. Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, 2009, str. 14): »Nemška manjšina pri nas ne bo imela nobenih pravic, ker je ne bo!«

Nekateri so se želeli polastiti njihovega premoženja

Načrt takratnih oblasti je bil uničiti razrednega sovražnika, kmeta. Več prič je prepričanih, da jih ne bi izgnali, če v vasi nekateri, ki niso imeli kmetij – kajžarji – ne bi hlepeli po premoženju večjih kmetov. Prepričani so, da so se želeli polastiti njihovega premoženja. Pravijo celo, da je v vasi nekdo o tem odločal. V Spodnjih Danjah je bilo 20 gospodarstev, osem je bilo kmetov in 12 bajtarjev (kajžarjev) ter štiri gostaške družine (ustni vir: I. E., 30. 10. 2013).

»Toliko kot so nastradale Spodnje Danje, ni nobena vas.«

Gospod, ki mi je pomagal pri preverjanju podatkov, mi je povedal tudi, da so ljudem zavezali jezike in niso upali ničesar reči, drugače so izginili. Na vprašanje, če so ti ljudje imeli komando, koga naj ubijejo, mi je dejal, da so po končani vojni lahko nekaj časa delali, kar so hoteli, pa zato ni bil nihče kaznovan. Dejal je: »Toliko kot so nastradale Spodnje Danje, ni nobena vas.« Na vprašanje, ali vidi kakšno zvezo s tem, da bi si gostači ali kajžarji želeli kmečkega imetja, je odgovoril pritrdilno (ustni vir: B. S., 1. 11. 2013).

Oblast je »sodelavcem« obljubljala posesti

Domačini, s katerimi sem se pogovarjala, so prepričani: »Če ljudje ne bi tožili in imeli želje po imetju, do izgona in pomora vaščanov ne bi prišlo.« Glede na dokumente izgona ni bilo možno preprečiti. Na KLO Sorica je prišel ukaz za izgon, vodilni pa so izrabili labilnost nekaterih domačinov in jih povabili k sodelovanju, da so pomagali narediti seznam izgnancev. Oblast je »sodelavcem« obljubljala posesti. Namen takratne oblasti je bil dosežen. Izpodbili in zlorabili so zaupanje ter naredili razdor med ljudmi, da so jih lažje obvladali. Odgovorni so ta dejanja in odločitve preložili na prebivalce same, vendar jim v teh vaseh dolgoročno to ni uspelo. Vsi, ki so mi pripovedovali in mi pomagali napisati prispevek, ne gojijo zamer. Mnogo časa je preteklo, želijo si samo, da se to ne bi ponovilo, da se ne bi prenašalo z rodovi in da bi bili vsaj slišani.

Janez Kopač, Ludvik Koder, Matevž Kopač in Franc Kopač s Torke so se tako fotografirali 7. maja 1945. Čez nekaj dni so jih domači komunisti ugrabili, odgnali in umorili. Vir: Gasser, Vasi pod Ratitovcem ..., str. 209

Seznam izgnancev na Koroško, 20. 12. 1945, Sorica

1. Keržarjevi: Matevž (1889–1969), Marija (1896–1956), Ivanka, Cecilija, Terezija, Julijana.

2. Grofovi: Franc (1875–1956), Frančiška (1876–1952), Leopold, Frančiška.

3. Fidlarjevi: Anton (1882–1859), Alojzija (1885–1851), Ljudmila, Milan, Antonija (1914–1988), Miroslav, Veronika.

Spodnje Danje

1. Lokarjevi: Frančiška (1917–2006), Anton, Stanislav, Marija – Mara je bila stara 20 mesecev, ostala je v Zadnji dolini.

2. Tončkovi: Anton (1894–1966), Frančiška (1902–1991), Antonija, Frančiška, Ana, Marija, Gregor. Ivan je bil na odsluženju kadrovskega roka, Ljudmila je bila pri Tinu.

3. Pegamovi: Franc (1886–1964), Neža (1888–1974), Marija, Ivanka, Neža, Julijana, Katarina, Ana. Avgust je bil v času selitve v grapi in je ostal doma.

4. Rehtarjevi: Mihael (1881–1952), Marija (1893–1964), Amalija, Kristina. France je bil v času selitve v grapi in je ostal doma.

5. Kejžarjevi: Kristina (1913–2002), Peter, Ludvik. Nandeta in Ivana ni bilo na seznamu, ostala sta doma.

6. Jenšterlovi: Kristina (1909–1997), Jožefa, Gregor, Ivan, Danijela, Franc.

7. Štofovi: Elizabeta (1909–1983), Jože, Ivanka, Marija, Julijana, Alojzij, Cecilija.

8. Grovgarjevi: Alojzija (1910–1991), Marija, Veronika, Kristina, Julijana, France, Ana.

9. Markeljcovi: France (1900–1954), Justina (1905–1969), Marija, Frančiška, Matilda, Stanislav, France, Ivanka, Jožefa, Amalija, Doroteja, Peter, Ivan, Alojzij. Izseljeni so bili v Judenburg, kjer se je rodil Niko.

S Torke so komunisti izgnali dve družini

1. Kopačevi: Jernej (1882–1968), Elizabeta (1882–1964), Štefanija, Matevž (1942).

2. Spodnji Torkarjevi: Jožef (1892–1962), Ana (1894–1972), Tončka, Anica, Marica, Ivan, Kristina (Ivan Kejžar, Soriški rodovi, Škofja Loka, 2011, samozaložba, str. 192; moji dodatki za tri osebe).

Tema, mraz, ledeno, slabo oblečeni, jasno zimsko nebo

V Spodnje Danje so prišli oznovci s seznamom in tistim, ki so bili na njem, ukazali, naj hitro spakirajo, kar lahko vzamejo s seboj, in se pripravijo na odhod (opomba: ljudje so poznali vse prišleke, razen enega). Hiše so zapečatili. Rekli so jim, da jih peljejo na zaslišanje v Škofjo Loko, potem pa se bodo lahko vrnili domov, zato s seboj niso vzeli veliko. Niso jih peljali na zaslišanje v Škofjo Loko, pač pa z živinskimi vagoni na Jesenice in naprej na Hrušico. V januarju 1946 so tiste, ki so bili zmožni hoditi po snegu, pognali čez mejo, peš čez Korensko sedlo, slabotne in družine z otroki pa z živinskimi vagoni v Maribor, od tam pa v Šentilj. Celo noč so hodili po kolovozu v hrib. Tema, mraz, ledeno, slabo oblečeni, jasno zimsko nebo, niso smeli zaostajati. Proti jutru so prispeli do prvih hiš v Avstriji.

V Sorici so 6. septembra 2015 »izginulim, ubitim in 70 let zamolčanim postavili spominsko ploščo. Foto: Ivo Žajdela

Kaj so doživljale matere, ki so zapustile svoje otroke

Minka Benedik (r. 1937), Rehtarjeva, se je v času izgona vračala iz šole v Sorici. Na Rotku so naložili otroke na vozove, nje pa ne, ker je ni bilo na seznamu. S tri leta starejšim Tinčkovim Ferdom sta tekla v Spodnje Danje. Znašla se je pred zapečatenimi Egartovimi vrati, z rokami je odstranila sneg in na pragu napisala nalogo. V vasi je srečala neznanega moškega z dolgim plaščem. Občutila je tak srd, da je bruhala. Kasneje so jo prišli iskat domači iz Dolenje vasi.

Ne moremo si niti zamisliti, kaj so doživljali ljudje. Sredi zime so jih izgnali neznano kam, niso vedeli, ali bodo preživeli, potem pa, ali se bodo sploh vrnili. Kaj so doživljale matere, ki so zapustile svoje otroke – trije otroci so ostali doma, v starosti 20 mesecev, dve in štiri leta (ustni vir: Minka Žbontar).

Izgnanci so dali večkrat neuspešno prošnjo za vrnitev

Izgnanci so dali večkrat neuspešno prošnjo za vrnitev, kar je razvidno v dokumentih iz Zgodovinskega arhiva. Ponujali so jim tudi možnost odhoda v Argentino, Ameriko, Avstralijo, a želeli so si le domov. Danjarji so bili v izgnanstvu od enega leta do 20 mesecev, Rehtarjevi so se vrnili šele po šestih letih, Pegamovi po treh. Od Pegamovih sta se vrnili Ivanka in Anica, ostala dekleta so ostala na Koroškem (Ivan Kejžar, Soriški rodovi, str. 192).

Kopačevi in Spodnji Torkarjevi so bili v izgnanstvu do leta 1952 (SI_ZAL_ŠKL/0207 Osnovna šola Sorica, šolska kronika (1941–1976), t. e. 15; ustni vir: Matevž Kopač).

Ob povratku se je trpljenje nadaljevalo, nikoli se niso mogli otresti oznake, da so »sodelavci okupatorja«, izrazov »belček«, »izdajalec«, bili so drugorazredni ne glede na to, da so bili obsojeni krivično. Nedvomno so bili največje žrtve, danes edine žive priče, otroci. Vojna jih je za vedno zaznamovala. Bili so ob nepravem času na nepravem mestu.

V Sorici so 6. septembra 2015 »izginulim, ubitim in 70 let zamolčanim postavili spominsko ploščo. Foto: Ivo Žajdela

Skupno so iz Selške doline izgnali 119 ljudi

Vseh izgnanih iz vasi pod Ratitovcem je bilo 90: od tega 28 odraslih in 62 otrok (Sorica, Spodnje Danje, Torka). Damjana Čemažar je omenila tudi 23 oseb z območja KLO Davča (Damjana Čemažar, Izgon ..., Železne niti, št. 10, Železniki, 2013, str. 209). Takrat so izgnali tudi dve družini tudi iz Zalega Loga (6 ljudi) /ustni vir: J. G, 30. 10. 2013/.

Iz Sorice so izgnali tri družine s 17 člani, iz Spodnjih Danj so izgnali devet družin z 62 člani, iz Torke dve družini z 11 člani. Ustni viri so še zanesljivejši. Nekaterih osem sploh ni bilo na seznamu: pri Jenšterlovih iz Spodnjih Danj niso vpisali dveh oseb, stare mame in tete, na Torki pa ne malega 13-mesečnega Matevža Kopača. Skupno so torej izgnali 119 ljudi. Izračun je nastal iz podatkov v tisku in podatkov domačinov.

Konec v: Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem, Sorica, Danje, Zabrdo, Torka, Ravne zbornik simpozija Filip Terčelj [4]