Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem, Sorica, Danje, Zabrdo, Torka, Ravne zbornik simpozija Filip Terčelj [1]

Partizani so leta 1943 iz Spodnjih Danj odgnali šestdeset glav živine

Domačinka Kristina Benedik – Rehtarjeva mi je povedala drugače: »Človek je dober ali slab in ni pomembno, na kateri strani je. Partizanov smo se bali, ker so se obnašali oblastno. Vseeno jim je bilo, ali preživimo ali ne. Manjkalo je predvsem človečnosti.« Po partizanski rekviziciji leta 1943, ko so iz Spodnjih Danj odgnali okrog šestdeset glav živine, je večina moških vzela orožje od Nemcev, ki pa ga niso nikoli uporabili.

Moški iz Spodnjih Danj leta 1940. Neposredno pred vojno in komunistično kataklizmo. Vir: Marija Gasser

Moški so bili ponoči v Sorici, podnevi so delali na kmetijah

Damjana Čemažar (Življenje v gorskih vaseh med letoma 1945 in 1952, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Oddelek za sociologijo, Ljubljana, 2011, str. 44–46.): »Leta 1944 pa so na ukaz pristopili k okrepitvi nemške posadke v Sorico. Bili so graničarji in v boje s partizani se niso spuščali. Po potrebi so okrepili nemško posadko, nastanjeno v soriškem župnišču. Značilno je, da na tem območju ni bilo bojev.« Moški so bili ponoči v Sorici, podnevi so delali na kmetijah.

Tudi leta 1944 so partizani odgnali veliko živine

Ciril Zupanc (V boju za svobodo, Selška dolina v preteklosti, Muzejsko društvo v Škofji Loki, 1973, str. 367–389): »Čez Ratitovec je potekala pot partizanskih čet na bohinjsko stran, Jelovico in naprej. Prehod je bil čez Lajtnik, Ravne, Torko, Ratitovec in naprej na Jelovico, Pokljuko ... Ali pa je pot potekala mimo Zgornjih Danj preko Ratitovca na Pečano. Spodnje Danje so bile pogosto prizorišče partizanskih rekvizicij. 5. septembra 1944 so borci Selške čete pri kmetih v Zgornjih Danjah rekvirirali precej hrane in odpeljali nekaj govedi.«

Domačini so bili odvisni od tega, kar so prigarale pridne roke, in zemlje, ki je zahtevala trdo delo – garanje – in znanje v takih razmerah. Damjana Čemažar v omenjeni knjigi (str. 46): »Dne 25. januarja 1944 je 1. četa 2. bataljona Gradnikove brigade v Spodnjih Danjah rekvirirala 10 glav živine in precejšnjo količino drugih živil.«

Nemočni ljudje med Nemci in partizani

Po obnašanju sodeč, tako pravijo domačini, so bili partizani na tem območju slabo organizirani. Domačini pripovedujejo o dveh spopadih, pri Zgornjih Danjah in na Eknu pred Zabrdom. Takrat so umrli trije Nemci, dva nemška vojaka so med vojno ustrelili na Rotku. Po pripovedovanju domačinov so ujeli nekaj partizanov in jih 21. novembra 1943 sedem ustrelili v Sorici pred šolo. Ta zločin so storili SS oddelki, Nemci, ki so prišli iz Bohinja (SI ZAL ŠKL/0207 Osnovna šola Sorica, šolska kronika, 1941–1976, t. e. 15, str. 4). Leta 1944 je na Eknu strmoglavilo zavezniško letalo.

Nemci in partizani so se dogovarjali. V Sorici je bil zelo krut nemški poveljnik, Dietrich, ki so ga hoteli večkrat ubiti tako Nemci kot partizani, vendar se to ni zgodilo, ker so se bali maščevanja. Domačini pravijo, da ga je spremljal velik pes. Omenjeni poveljnik je v Davči lastnoročno ubil več ljudi (enako, str. 3).

Nekoč so partizani zagrozili, da bodo požgali Spodnje Danje, omenjeni nemški poveljnik Dietrich pa jim je zagrozil, da bodo Nemci požgali Zali Log in Podlonk, če bodo to storili. S partizani sta se dogovarjala dva z nemške strani, Klančnik in Ciartski (ustni vir: Peter Jenšterle, Minka Thaler, Jože Egart, Slavko Gartnar).

Nemški komandir Ciartski, partizani – in življenje Ivane Rejc

Skozi vasi Zgornje Danje do Raven je sredi belega dneva hodil tudi nemški komandir češkega rodu, Ciartski, ki je bil z domačini v zelo dobrih odnosih. Oblečen je bil v angleško uniformo z rdečo rutico okrog vratu. Imel je fotoaparat in je domačine tudi fotografiral, tako da so iz tega obdobja ohranjene fotografije. Navadno je odhajal v Ravne, kjer se je shajal s partizanskim vodstvom. To je videla Hišarčkova mama, Ivana Rejc. Predvidevajo, da so jo januarja 1944 ustrelili, ker je bila priča srečanju. Po izročilu domačinov so Ciartskega ubili Nemci sami ob umiku na soriškem robu (ustni vir: Peter Jenšterle, Slavko Gartnar).

Nemški komandir češkega rodu Ciartski je bil z domačini v dobrih odnosih. Imel je fotoaparat in je domačine večkrat fotografiral – v Danjah. Vir: Marija Gasser

Na tem območju ni bilo večjih spopadov

Pomembno vlogo pri dogovarjanju med Nemci in partizani so imeli tudi domačini, tako da na tem območju ni bilo večjih bojev. Bile so hajke, takrat so prišli Nemci od drugod. Anton Gasser, ki je razumel francosko in nemško, je imel radijsko postajo, za katero je sam naredil napajanje. Tako so bili Podgorci seznanjeni, kaj se dogaja po svetu in na bojiščih. Z razmerami po svetu je seznanjal partizane in se z njimi dogovarjal. Domačini so zanj rekli: »Ta ti je bil kunde!« Iz Francije je prinesel stroj za pletenje in vsa leta vojne pletel za partizane.

Drug mimo drugega so šli brez streljanja

Ljudje so si med seboj pomagali. V Zgornjih in Spodnjih Danjah, Zabrdu in na Torki so bili enotni, izogibali so se konfliktom, čeprav so bile grožnje z obeh strani. Na spodnjedanjarskem območju ni nihče umrl, nekaj mrtvih je bilo v Sorici, več pa jih je bilo v Ravnah. Otroke so naučili, da so rekli: »Jest neč nisem vidu in ne slišov.« Več prebivalk mi je reklo: »Kokr je ta viši ukazo, tok je mogl bit!«

V Zgornjih Danjah se je vsa štiri leta skrival Adamov – Peter Jenšterle. Po njem so spraševali tako Nemci kot partizani. Petrov oče je Nemcem žrtvoval vola, da so ga pustili pri miru. Nemci so bili v glavnem zelo dobri, mobilizirani Korošci, tudi njim ni bilo do vojne. Peter Jenšterle je povedal, da so se pod Gajgarjevo hišo v Zgornjih Danjah srečali partizani z nemško patruljo. Bila je megla. Oba prva sta dvignila kapo v pozdrav in so šli drug mimo drugega brez streljanja.

Franc Kopač (1909–1945) s Torke. Eden od 24 »izginulih« oziroma umorjenih takoj po vojni. Vir: Marija Gasser

Podgorce zaznamujeta »izginotje« moških in nasilna izselitev leta 1945

Najhuje se je začelo šele, ko se je vojna končala. Povojna oblast je imela vasi pod Ratitovcem zaradi jezika in tirolskih korenin za »nemško manjšino«, čeprav so bili to avtohtoni prebivalci, ki so tu živeli že več kot sedem stoletij. Hlevi in kašče so bile prazne, družine so bile obubožane, veliko domov je bilo brez očeta, kopica majhnih otrok, začela se je obvezna oddaja, »prostovoljno« delo.

Podgorce zaznamuje »izginotje« /kot temu pravijo domačini/ 24 moških oseb takoj po koncu vojne in v decembru 1945, ter izgon 90 oseb, od tega 28 odraslih in 62 otrok iz Spodnjih Danj, Sorice, Raven in Torke.

Dejanja po letu 1945 v vaseh pod Ratitovcem spominjajo na genocid

Zmagovalci so se zaradi tirolskih korenin strahovito znesli nad ljudmi tudi v vaseh pod Ratitovcem. Povojni čas je zaradi odnosa do premaganih, drugače mislečih in predvsem do vernih zelo razočaral. Dejanja v teh vaseh po letu 1945 spominjajo na genocid (SSKJ opredeli besedo genocid: načrtno uničevanje narodnostnih, rasnih ali verskih skupin, zagrešiti genocid, rasistični genocid, zločini genocida, str. 232). Človeški odnosi so bili do skrajnosti izrojeni.

Dr. Milko Mikola (Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012, str. 11, 21): »Nasilje je v Sloveniji doseglo vrhunec v prvih mesecih po končani vojni. Šlo je za usmrtitve brez predhodnega sodnega postopka, ki bi ugotavljal individualno krivdo. Če bi v Sloveniji potekal samo boj proti okupatorju, ne bi bilo ne vaških straž in ne domobranstva.«

Janez Kopač (1920–1945) s Torke. Eden od 24 »izginulih« oziroma umorjenih takoj po vojni. Vir: Marija Gasser

Že prvo noč po odhodu Nemcev so umorili Martina Jenšterla iz Sorice

Že prvo noč po odhodu Nemcev so odgnali Martina Jenšterla iz Sorice na Zali Log in ga umorili. Čez dva dni so sporočili, da leži v vodi, ker je hotel pobegniti in so ga ustrelili. Imel je vidne znake zverinskega mučenja (ustni vir: Slavko Gartnar).

Čez nekaj dni so prišli znani domačini iz okoliških vasi skozi Zgornje Danje, ugrabili Ludvika Kodra, odšli naprej proti Torki in odgnali vse tri Kopačeve ter Franca Gartnerja in nikoli več jih ni nihče videl /tudi zato jim v teh krajih rečejo »izginuli«/.

Prepričala je nič hudega sluteče žene, da jih je ena šla iskat

Spodnjedanjarji, ki so bili med vojno v postojanki v Sorici, so po vojni najprej šli z Nemci do Bleda. Tam so se ločili od njih in se vrnili čez Jelovico nazaj. Nato so se približno en teden skrivali na seniku na Adamovi Groben, na Podgolckovfle – Brobrucchkofel (pečina nad zajetim izvirom). Iz Zalega Loga je prišla partijska delavka in iz danjarske cerkve vzela dve postaji križevega pota ter prepričala nič hudega sluteče žene, da jih je ena izmed žena šla iskat. »Kdor nima krvavih rok, lahko pride dol, nič se mu ne bo zgodilo.« (Ustni vir: Frančiška Trojar, Matilda Egart.) Prišli so v Spodnje Danje in jih potem odgnali po danjarski poti v Podrošt (ustni vir: Ivanka Egart, 20. 2. 2014). Prepričana sem, da omenjena žena ni pričakovala, kaj se bo zgodilo z možmi. Blaž Thaler je rekel svoji ženi, da pride kmalu nazaj, saj ni nič storil. Šli so v Škofjo Loko in nikoli več jih niso videli (ustni vir: Minka Thaler – Štofova).

Lahko ga vidiš, če ga boš pljuvala

»Možje so bili v Sorici kot graničarji, vendar so jih obtožili, da so domobranci. Ko je prišla 'svoboda', je oče (r. 1903) prišel domov. Približno dva tedna se je skrival z ostalimi Danjarji. Mama je rekla očetu, naj gre na Koroško, pa ji je odvrnil, da ni ničesar storil, da se nima česa bati. Potem so jih prišli aretirat. Vse smo poznali ... Odpeljani so bili v Škofjo Loko na grad, nato naprej v Šentvid. Mama je očeta hotela obiskati na Škofjeloškem gradu. Povedala je, po kaj je prišla, pa ji je domačin dejal: 'Lahko ga vidiš, če ga boš pljuvala!'« (Ustni vir: hčerka.)

Franc Gasser, Grovgarjev (1908–1945) iz Spodnjih Danj. Eden od 24 »izginulih« oziroma umorjenih takoj po vojni. Vir: Gasser, Vasi pod Ratitovcem ..., str. 79

Vsa prestrašena je zbežala z gradu in v veliki zmedenosti prišla domov

Peter Frelih (r. 1937) mi je povedal: »Mama je hotela obiskati očeta na Škofjeloškem gradu, pa so ji dejali, da ga lahko obišče, če se bo maščevala nad njim. Vsa prestrašena je zbežala z gradu in v veliki zmedenosti prišla domov. Za očetom se je izgubila vsaka sled, čeprav smo vedeli, da mu niso imeli kaj očitati in da je bil izpuščen z gradu, vendar se domov ni vrnil.« Decembra so ga z mamo in bratom izgnali v Judenburg, dva brata sta ostala doma, ker nista bila na seznamu. Po vrnitvi domov sta ga čakali beda in pomanjkanje, hiša je bila izropana in ni bilo od česa živeti. Še danes nosi posledico takratnega časa, njegova velika želja pa je, da bi našel posmrtne ostanke očeta.

Minka Benedik (r. 1938) je povedala, kar ji je pripovedovala mati Petra Freliha. Ob izgonu ponoči preko Maribora je bila popolnoma otopela. Za roke je držala svoja sinova in vso prtljago, ki jo je uspela nesti s seboj. Hodili so po gozdu. Za njo je hodil partizan in jo ves čas priganjal, naj gre naprej in še bolj naprej in še bolj naprej. Šele potem se je zavedala, kaj bi bilo, če bi zaostala.

Toliko imen, za njimi pa stojijo pretresljive človeške drame

Imena niso navadne besede, za vsakim imenom je življenje, kakršnega ni bilo ne prej in ga ne bo več, je edinstveno, neponovljivo. Toliko imen, za njimi pa stojijo pretresljive človeške drame s skupno, podobno zgodbo. Za njimi so strti in ubiti upi, razdrte družine. Sprašujem se, le kam neki se je ozrlo oko in utrnila zadnja misel, preden je srce za vedno ugasnilo? Ubiti so pred smrtjo doživljali nepopisno grozo. Je res dovolj le sočutje in spoštljivost? Imamo ubite, ki imajo imena, vendar imen morilcev ni in ni. S škofjeloškega gradu so se rešili le tisti, za katere se je kdo zavzel. Nekatere ubite so še videli oz. sorodniki vedo, kako in kje so jih ubili.

Stanko Gasser (1903–1945) iz Zabrda. Eden od 24 »izginulih« oziroma umorjenih takoj po vojni. Vir: Gasser, Vasi pod Ratitovcem ..., str. 79

Nič ne bom povedal. Vsi štirje so že pokojni.

Od teh, ki so jih leta 1945 ubili, je bil najmlajši star 22 let, najstarejši 50 let, povprečna starost je bila 35,8 leta. »Avgusta 1945 je bila amnestija. Takrat so bili v Kočevskem rogu tudi štirje zaporniki iz Spodnjih Danj, ki so jih izpustili. Ti so vedeli, a niso povedali, četudi so jih spraševali. Odgovor je bil: 'Nič ne bom povedal.' Vsi štirje so že pokojni.« (Ustni vir: Julijana Gaser, 15. 1. 2014.)

V zaporni knjigi Kazenskega taborišča Kočevje so vpisani (Ive A. Stanič, V objemu osvoboditeljev, Kazensko taborišče Kočevje, samozaložba, Kočevje, 2005, str. 94): Vincenc Čufer, rojen 7. 7. 1915, v Spodnjih Danjah, Škofja Loka (278); Avguštin Golja, rojen, 28. 8. 1913, v Spodnjih Danjah, Sorica (2/680); Anton Jensterle, rojen 8. 5. 1894, v Spodnjih Danjah (2/705); Franc Kejžar, rojen 5. 2. 1900, v Spodnjih Danjah, Sorica (2/681); Matevž Kejžar, rojen 13. 9. 1897, v Sorici, Škofja Loka (297).

Nikoli ne bom prebolel, da nisem poznal očeta in da ga nisem niti pokopal

V Spodnjih Danjah je zavladal obup: revščina, bili so brez osnovnih življenjskih potrebščin, brez mož, očetov, otroci so bili majhni, bile so velike družine, ljudje so imeli težave z živci ... (ustni vir: Ivanka Egart, 20. 2. 2014).

Otroci so odraščali brez očetov. »Nikoli ne bom prebolel, da nisem poznal očeta in da ga nisem niti pokopal. To bolečino bom nesel s seboj v grob /ustni vir/.« V družinah se niso upali pogovarjati, šepetali so le zidovi.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem, Sorica, Danje, Zabrdo, Torka, Ravne zbornik simpozija Filip Terčelj [3]