Marija Gasser je prispevek naslovila Vasi pod Ratitovcem pred letom 1945 in po njem. In dodala: Kdor molči, se strinja – Kere štele, ogelajba.

Knjiga Vasi pod Ratitovcem skozi čas in spominska plošča »izginulim«

V septembru 2015, ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, smo v Sorici na župnijski cerkvi blagoslovili spominsko ploščo 24 izginulim /tako jih imenujejo domačini, saj zaradi strahu, ki so jim ga z nepopisnimi zločini povzročili komunisti, niso upali uporabljati jasne govorice, op. I. Ž./ možem ter duhovniku Filipu Terčelju in domačemu župniku Francu Krašni. Ob tej priložnosti sem izdala knjigo Vasi pod Ratitovcem skozi čas, v kateri sem pisala tudi o veliki zgodovinski krivici o »izginulih« in o tem, kako so komunisti na božič leta 1945 iz teh krajev izgnali 90 ljudi, od tega 62 otrok. Oba dogodka sta dolino razburila, šokirala, ker večina o tem ni nič vedela.

Izgnali so več velikih družin, ovdovelih mater s petimi, šestimi otroki

Kje so bili v adventu leta 1945, v pričakovanju božiča, dobrota, toplina, vonj po kadilu, po kruhu? Na ta praznik ljudje govorijo o miru. V tej noči o njem sporoča Bog, oznanja dobroto ljudi. Vendar je bil božič leta 1945 le velika iluzija. Tudi mir je bil konec leta 1945 le velika iluzija. Izgnali so več velikih družin, ovdovelih mater s petimi, šestimi otroki. V izgnanstvu se je Kejžarjevi družini rodil petnajsti otrok.

Delo in življenje Filipa Terčelja je raziskano skoraj do potankosti

V sklopu vsega tega nesmiselnega početja ne moremo obiti grozovitega umora duhovnika Filipa Terčelja in domačega župnika iz Sorice, Franca Krašne, 7. januarja 1946 v Davči. Pomembnosti Filipa Terčelja in spoznavanje njegovih zaslug za narod so se ljudje v našem okolju začeli zavedati šele v devetdesetih letih 20. stoletja.

Leta 1954 so v preddverju davške cerkve postavili ploščo, leta 1974 so Terčelju na grobu postavili spominsko ploščo, kasneje spomenik in ob 70. obletnici mučeniške smrti, 7. januarja 2016, na kraju umora še spomenik v Štulčevi grapi v Davči. Vse pohvale vsem prizadevnim, ki so obelodanili Terčeljevo življenje in delo v različnih publikacijah in diplomskih nalogah. Njegovo delo in življenje je raziskano skoraj do potankosti, natisnjena so njegova dela, življenjepis. Zelo spodbudno je, da se z Filipom Terčeljem ukvarja toliko ljudi. To je izjemen dokaz, kako je lik, osebnost desetletja zamolčanega Filipa Terčelja padla na slovensko zemljo. Vsi ti spomini v zvezi z njim pomenijo, da je v njem, v njegovem delu, nekaj svetlega in svetega. Številne njegove pesmi so med najlepšimi v cerkvenem bogoslužju. Nekatere so 9. oktobra 2015 v Retečah predstavili cerkveni pevski zbori iz dekanije Škofja Loka.

Za vse, ki v drugem oziroma tretjem rodu trpimo za travmami

Filip Terčelj je živ na rodnem Vipavskem, ponovno se oživlja tudi širše po Sloveniji.

Rablji, tudi oni so bili žrtve takratnega sistema, so desetletja izjemno trpeli. Danes je tu tudi prošnja za milost Selški dolini, za žrtve in rablje. To je pogosta misel starejših prebivalcev Davče in Sorice, saj je pomembna za nas žive, kot tudi za umrle, za vse tiste, ki v drugem oziroma tretjem rodu trpimo za travmami bratomorne vojne in jih prenašamo naprej.

Vasi pod Ratitovcem

Vasi Spodnja in Zgornja Sorica, Spodnje in Zgornje Danje, Torka, Zabrdo in Ravne ležijo v zadnjem delu Selške doline, pod vznožjem Ratitovca, ki je zadnja gora predalpskega sveta. Tu je mejno območje, kjer predalpski svet prehaja v alpskega. Strmejši deli pobočij Jelovice in Ratitovca sodijo že k Julijskim Alpam, omenjene vasi pa k Škofjeloškemu hribovju. Vas Torka leži na nadmorski višini 1.150 metrov, Zabrdo 1.150 m, Zgornje Danje 1.130 m, Spodnje Danje 895 m, Ravne pa 966 metrov.

Selška dolina je bila v lasti freisinških škofov

Prvotna domovina prednikov vasi pod Ratitovcem je bila Južna Tirolska. Mesti, kjer je na 1.192 metri rojena reka Drava, Innichen (1.173 m) in Toblach (1.250 m), se nahajata v Pustriški dolini (Pustertal). Samo ime Innichen naj bi bilo keltskega izvora. Italijansko ime za mesto Innichen je danes San Candido.

Najbolj verjetna razlaga za preseljevanje in naseljevanje je ta, da se je v stari domovini Innichen proti koncu 13. stoletja zaradi prevelikega števila ljudi pričelo drobljenje hub (kmetij) in s tem pomanjkanje zemlje. To je bil verjetno povod, da je del podložnikov moral iskati novo zemljo. V novi domovini pa so jim gozdovi in pašniki omogočili takšen način gospodarjenja, kot so ga bili vajeni. S seboj so prinesli svoj način gospodarjenja, svojo kulturo, graditev domov in poimenovanje zemljišč v okolici.

Dolina Pustertal in Selška dolina sta bili v lasti freisinških škofov. Del se jih je preselil v kraje okrog Nemškega Ruta nad Baško grapo. Kmalu so jim sledili še rojaki kolonisti na soriški strani. Ozemlje je bilo težavno, a hkrati zelo podobno domačemu (Pavle Blaznik, Kolonizacija Selške doline, Ljubljana 1928, str. 48). Soriški podložniki so bili zaradi težavnosti svojega ozemlja vse do 17. stoletja oproščeni vsake tlake in so imeli manjše dajatve.

Naseljevanje Tirolcev se je končalo v prvi polovici 14. stoletja

Naseljevanje Tirolcev se je končalo v prvi polovici 14. stoletja. Kljub precejšnji osamljenosti so vzdrževali zvezo s tirolsko domovino (Vodniki po loškem ozemlju, Sorica in Soriška planina, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1986, str. 28–29). Ohranili so neko lepo, staro navado, ki se je ohranila v Sorici do prve svetovne vojne. Vsaka tri leta je odšlo odposlanstvo peš na božjo pot v Innichen. Tamkajšnji cerkvi so darovali veliko svečo, imenovano käfergeld (Sorica in Soriška planina, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1986, str. 29), »hroščji in žuželčji novčič«, in denarni znesek s priprošnjo, naj jim Bog obvaruje letino pred mrčesom. Upali so, da jim bo dar prinesel blagostanje in obvaroval polje (Mira Omerzel Trlep, p. d. Taušova, Konji naše pravljice, Didakta, Radovljica, 1996, str. 18). Zanj so dobili posebno potrdilo, ki so ga skrbno hranili. Meje po prvi svetovni vojni so preprečile ta odposlanstva, navado pa ohranjajo spet zadnja leta.

Na tirolske korenine spominjajo priimki in geografska imena

Do začetka 20. stoletja so prebivalci podratitovških vasi ohranili svojo govorico, še danes so ohranjeni priimki: Torkar, Trojar, Eberle, Kofler, Kobler, Pegam, Kemperle, Grohar, Jensterle, Egart, Gartner in poimenovanje ledinskih imen. Na prisotnost ljudi s tirolskimi koreninami nas spominjajo tudi imena vrhov na celotnem območju velike in lepe pokrajine, kot so Berštanga (1492 m), Tonderškofel (1326 m), Erbelc (1308 m), Rehtarjev grič (1391 m), Gajgerjev grič (1462 m), Žbajnek (1538 m), Lavte (1540 m), Boserplote (1520 m), Klenk (1 108 m), Kremant (1654 m), Altemaver (1679 m), Štoment (1037 m), Golcek (993 m), Mešalanar, Enga – ozka dolina, Bleha, Kecerlehle – mačja luknjica itd.

Spodnje Danje leta 1930. Vir: Marija Gasser

Nadmorska višina od 800 do 1.180 m, velike strmine, hude in dolge zime

Za te kraje je bila v preteklosti in še dolgo po drugi svetovni vojni značilna odmaknjenost od večjih krajev. Do Železnikov so imeli dobre tri ure pešhoje, prav tako do bancuga, vlaka v Podbrdu, do Škofje Loke sedem. Gre za nadmorsko višino od 800 do 1.180 m, za zelo hude, dolge zime, odvisnost le od svojih rok, uspeva le določena zelenjava in posebne stare sorte sadja.

Najpomembnejše dejavnosti so bile poljedelstvo, živinoreja in malo gozdarjenja. Že od nekdaj uspeva ena sama letina. Kmetovanje je bilo tako kot življenje sila preprosto, garaško in trdo. Vse delo so opravljali izključno ročno. Želi so s srpi, kosili s koso, ob mlatvi pa se je od vseh strani glasila pesem cepcev. Mlatev in košnja sta trajali pri posameznem kmetu tudi do tri tedne, lahko pa tudi mesec in več, in sta zadrževali nujna opravila. Dolgo, do leta 1972, je bil v vasi pod Ratitovcem možen dostop samo z volovsko vprego. Spodnje Danje, ki so bile nižje, pa so imele cesto že leta 1942.

Z znojem zaznamovan red je stoletja skrbel za hrano, rod, ravnotežje

Pridne roke Podgorcev s tirolsko trdoživostjo in delavnostjo so nepretrgoma, iz leta v leto, sedem stoletij, z ognjem in sekiro, vztrajno trgale iz objema narave plodno zemljo. Nastale so plodovite njive, polni pašniki. Tu je nekdaj narava dajala najkakovostnejša žita. Zrasle so enonadstropne hiše, krite z večno skrilasto kritino, mogočni hlevi, kozolci. Naraščajoča blaginja je domove napolnila z otroki. Pod gorami se je vrtel krogotok življenja. Zrasle so vasi, ki so prehranile toliko ust, da ni ničesar manjkalo ali ostajalo.

Pod pridnimi rokami Podgorcev je bila narava vedno lepša in bolj obljudena. Bila je radodarna, kruta, rodovitna, opustošena, negovana, s toplimi domovi, domačo hrano, svojevrstno arhitekturo. Z znojem zapisan red je stoletja skrbel za hrano, rod, ravnotežje – če ne bi novi čas tako naskrivaj prekrižal Podgorcem ustaljene poti. Do leta 1910 je bilo število prebivalcev teh gorskih vasi vedno približno enako, neznatna številčna nihanja so povzročila le rojstva, ženitve in smrti. Kolo življenja se je pred nekaj desetletji začelo obračati počasneje. Pomemben družbeni dejavnik je bil geografsko oziroma etnično poreklo prebivalcev.

Vse je bilo ustaljeno, zapeljano v točno določen red

Tu so živeli ljudje s tirolskimi koreninami, s seboj so prinesli svoj način življenja, svojo kulturo, vero, znanje preživetja v težkih pogojih, kar je bilo ohranjeno vse do konca druge svetovne vojne. Bogastvo se kaže predvsem v tem, kar so ti ljudje razvijali, s čim so se ukvarjali, kako so si zapolnjevali prosti čas in kaj jih je bogatilo. Vse je bilo ustaljeno, zapeljano v točno določen red, v določenem ravnovesju z naravo, z letnimi časi in svetimi časi cerkvenega leta.

Trdo življenje je pri njih izoblikovalo občutek za skupnost in sožitje, bili so pridni, pošteni in delovni. Bili so neverjetno sposobni pridelovalci z občutkom in navezanostjo na visokogorske krajine. Njihove genialne rokodelske stvaritve: klekeljni, bergle, žički, menterge, skledniki, kolovrati ..., nekatera ohranjena orodja, arhitektura, pajštve in nasploh, kar so razvijali, jim je na tej višini omogočilo preživetje. Sami so izdelovali samotežne in furmanske sani, lesene vozove vseh vrst, jih okovali, da so vzdržali težka bremena. Med seboj so si pomagali in vse, kar so si »zgovorili«, tudi uresničili: Dali so besedo.

Šolo v Sorici so ustanovili leta 1854

Vas Sorica je imela svojo šolo, kamor so spadali tudi otroci iz Spodnjih Danj. Šolo v Sorici so ustanovili leta 1854, v Zabrdu pa je delovala med leti 1906 in 1971 (SI_ZAL_ŠKL/0207 Osnovna šola Sorica, šolska kronika (1896–1916), t. e. I).

Leta 1880 so ustanovili nemško društvo Deutscher Schulverein, ki je iskalo ostanke nekdanjih nemških naselbin. Pri tem so prišli na sled tudi tirolski, nemški govorici v Spodnjih Danjah ter najeli sobo, kjer naj bi otroke poučevali nemško. V koledarju šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za leto 1931 je nekdanji soriški učitelj Josip Armič napisal članek z naslovom Sorica in nemški Schulverein. V njem je omenil najprej naselitev Tirolcev in naštel stara ledinska imena, nato je pisal o soriški šoli in o svojih doživljajih z otroki. Pripovedoval je tudi o poskusih oblasti, da bi šolo napravili nemško, a so Spodnjedanjarji to odločno zavrnili. Bili so in so Slovenci. Nadalje je navedel, katere vasi so všolane in da v Zgornji in Spodnji Sorici ni bilo opaziti nobenega ostanka tirolskega narečja. Učitelj Armič je zapisal (Loški razgledi, France Planina, XXII, 1975, Muzejsko društvo Škorja Loka, 1975, str. 272): »V Spodnjih Danjah, mali in izolirani, dobre pol ure od Sorice oddaljeni vasici, ter v ostalih, ne všolanih gorskih vaseh, se je med deco ohranila neka mešanica tirolskega narečja in slovenščine. Samostalnike in glagole so rabili večinoma nemške, sklanjali in spregali so jih slovensko.«

Učitelj je moral otrokom iz Spodnjih Danj v prvem razredu prevesti knjige, v kasnejših letih pa so lahko sledili pouku. Tako stanje je Armič pripisoval izoliranosti vasice in temu, da so starejši ljudje, ob katerih so otroci odraščali, govorili tirolščino oz. neko mešanico slovenskega in nemškega jezika: Me moude mudarji fri avštenajo (Kosci zgodaj zjutraj vstajajo.). Na oksel nejmajo getonglato žejgnžo in frbindajo kumpl (Na ramo vzamejo sklepano koso in si opašejo vodir.).

Podgorske vasi med drugo svetovno vojno

Pravičnih vojn ni. Beseda vojna pomeni nesmisel, nepravičnost, krivico. Druga svetovna vojna je tudi v podgorskih vaseh zapustila veliko krivic, izgub in krutih zgodb.

Vsa leta vojne je bila vas Sorica okupirana, zato se partizani v Sorici niso mogli oskrbovati. Oskrbovali so se iz drugih neokupiranih vasi: v Spodnjih Danjah, Zgornjih Danjah, Zabrdu, Torki in Ravnah. Nemci so se v Sorici oskrbovali iz doline. Ko so bile nemške postojanke v Selški dolini uničene, so dobivali oskrbo iz Podbrda in kakšen voz hrane je bil namenjen tudi partizanom. Prebivalci pravijo, da je bil to dogovor med Nemci in partizani. Nekaj mladih fantov so Nemci takoj mobilizirati. Ivan Kejžar (Soriški rodovi, samozaložba, Škofja Loka 2011, str. 195–196): »V Sorici 24, Spodnje Danje 16, Zgornje Danje 2, skupno 42. Ni se vrnilo ali pa je umrlo 24 oseb. Nekateri so se odločili za odhod v partizane. Teh je bilo 14, od tega jih je 10 umrlo v partizanih ali taboriščih.«

Moški so se bali mobilizacije partizanov in Nemcev

V Zgornji Danjah dodajam Gašperja Gasserja, ki so ga mobilizirali v nemško vojsko leta 1943 in je čez tri tedne umrl. Družina je po vojni doživljala težko zgodbo. V Zabrdu so partizani Kosovelove brigade 22. marca 1945 mobilizirali vse gospodarje: Petra Čuferja, Antona Mraka – Eberla, Franca Gasserja – Fidlarja, v Zgornjih Danjah gospodarja pri Jurjevcu – Beguša, s Torke Franca Gartnerja. Razen slednjega so se po končani vojni vsi vrnili. Moški so se bali mobilizacije partizanov in Nemcev.

Spodnje Danje leta 1941. Vir: Marija Gasser

Spodnje Danje so partizani obkolili, toda v njej niso našli nobenega moškega

Stanko Petelin (Prešernova brigada, založba Borec, 1980, str. 42): »V juliju 1943. Del bataljona /Gorenjske brigade/ se je tri dni po boju za Ratitovcem namenil v Spodnje Danje po hrano. Vas so partizani obkolili, toda v njej niso našli nobenega moškega, ker so bili vsi v pol ure oddaljeni Zgornji Sorici.«

V opombah je zapisal: »Prebivalstvo hribovskih vasi Zgornje in Spodnje Danje ter Zgornja in Spodnja Sorica v bližini bivše jugoslovansko-italijanske meje je potomstvo nekdanjih nemških naseljencev. Čeprav so govorili slovensko, so se imeli za Nemce in so bili v glavnem sovražni do partizanov. Nemci so moškim dali puške in tako okrepili postojanko obmejnih stražarjev v Zgornji Sorici.«

Partizani so pobirali tudi to, česar za boje niso potrebovali

To so zapisali leta 1980. Po pripovedovanju domačinov so moški šli v Sorico »na komando« leta 1944. Domačini so drugačnega mnenja: partizani so hodili v vas po hrano, vedno so jo dobili. Če je ljudje niso dali, so jo vzeli. Vzeli so vse, pobirali so tudi to, česar za boje niso potrebovali, kar dokazujejo pričevanja in tudi popis vojne škode. Prebivalci so imeli vedno manj, čeprav so dobivali karte za hrano; dajali so obvezno oddajo, čez dan Nemcem, ponoči partizanom.

Ni bilo druge možnosti, kot da so vaščani hrano in vrednejše predmete skrili. Tudi krave so nekateri imeli v Sorici, da so imeli mleko za svoje otroke. Ljudje so morali skriti semenski krompir, oblačila so bila pod strehami kozolcev. Niso vedeli, kam. Bili so prisiljeni storiti nekaj, česar niso želeli. Ni bilo dobre rešitve. Odločitve domačinov so bile takšne, kot so jih presodili v danem trenutku. Poleg tega so hodili prosit za hrano tudi ljudje iz doline (ustni vir: Slavko Gartner – Balantov, Matilda Egart – Rehtarjeva, Ivanka Egart, Minka Žbontar, Ivanka Rejc).

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem, Sorica, Danje, Zabrdo, Torka, Ravne zbornik simpozija Filip Terčelj [2]