Mlad fant se je odločal za duhovniški poklic. Čutil je, da bi duhovništvo lahko postala njegova življenjska izbira, ni pa vedel, kako naj pride do trdne in trajne odločitve.

Sprva je bral zapise drugih duhovnikov; predvsem, kako so oni v sebi prepoznali, da je duhovništvo njihova končna odločitev. Ob branju je spoznal, da je poti v duhovništvo skoraj toliko, kot je duhovnikov. Pri nekaterih je bila odločitev jasna in preprosta že skoraj od otroštva, drugi so imeli dober zgled v katerem od starejših duhovnikov, tretji so svoj klic prepoznali po kateri od težjih življenjskih preizkušenj, četrti pa po dolgih letih iskanja.

Prenehal je z iskanjem v izkušnjah drugih in se osredotočil nase. Sklenil je, da bo molil, in upal, da mu bo molitev dala jasnost, ki jo je iskal. Glede na to, da je nameraval postati duhovnik, je začel moliti brevir. Molil ga je tako, kot bi bil že duhovnik – ob enakih časih dneva in v enakem obsegu. V molitvi je vztrajal, toda tudi molitev mu ni...