Nadaljevanje iz: Marija Mojca Treven, Vinko Kržišnik, Selo pri Žireh, Zaveza [2]

Marsikaj bi še lahko pripomnil iz preživetih dni v Vetrinju. Kako krivično se je delila hrana iz zalog, ki jo je dostavljala UnRra. Velika sramota za tiste, ki so se s temi rečmi okoriščali. Naj omenim stvarno dokazan primer. Ko se je začelo odpravljanje beguncev po raznih taboriščih, so si nekatere osebe, ki so bile zaposlene pri živilih, napolnile zaboje z živili, na zabojih pa je bila zapisana vsebina »biblioteka«.

V lienško taborišče je bila določena prvovrstna inteligenca, pleve so ostale za Judenburg, taborišče v Liechtensteinu ob Muri. Ravno na praznik sv. Petra in Pavla smo se pripeljali v to taborišče. Bilo je v zelo slabem stanju, zanemarjeno še od vojnih ujetnikov. Po barakah so bile še stenice in druga golazen.

Odkazali so nam barako, ki je služila za razkuževalnico

Razdeljevanje se je začelo po abecednem redu imena občine. Zato je bila naša žirovska občina zadnja. Delal se je že mrak, mi pa smo še vedno čakali. Sedeli smo na kupu tramov, ki so bili tam v bližini. Končno smo prišli tudi mi na vrsto. Odkazali so nam barako, ki je služila za razkuževalnico. Tu so preoblačili jetnike, da so se potem prala ušiva oblačila. V to barako se ni hotela naselit nobena občina, zato je ostala Žirovcem. Nismo imeli druge izbire. Bila je predeljena. Za drugo polovico se je odločil dobrovski župnik, gospod Klemenčič. Poleg je imel še dve sestri. Prav ta baraka s številko 27, ki je drugi niso hoteli, je bila čista golazni, brez vsake stenice. Imela je še manjšo delavnico in kletni prostor pa dvostransko stranišče, katerega ni imela nobena druga baraka. Zopet je bila zavist.

Zlasti se je dobro obnesla izdelava krtač za ribanje

V tej baraki smo preživeli 32 mesecev. Polagoma se je to skupno življenje udomačilo. Ustanovili so razne delavnice. Zlasti se je dobro obnesla izdelava krtač za ribanje, ki so jih delali kar na splošno od otrok do starčkov. Izdelovali so jih iz rdečega resja in macesnovih mladik. Razpečavali so jih po okolici v zameno za živila, ker je bilo še vedno vse na karte, saj je vojna vse izčrpala.

Vedno pogosteje so prihajale pritožbe na taboriščno vodstvo, kakšno škodo delajo begunci pri nabiranju materiala za ta namen. Tako so morali prenehati opravljati to dobičkonosno obrt. Mene so dodelili v krojaško delavnico, ki jo je imela UnrRa v judenburški kasarni.

Nastajal je vedno hujši pritisk in agitacija za vrnitev v domovino

Nastajal je vedno hujši pritisk in agitacija za vrnitev v domovino. Angleži so dovolili prosto pot v vsa taborišča. Tako so lahko prihajali partizani in vabili, naj se vrnemo. Izdana je bila tudi amnestija, tako da se je res prvo pomlad marsikdo vrnil nazaj domov. Nekateri so se pokesali, večina pa se je vživela v nov režim.

Angleži so še pozneje iz taborišč nasilno vračali nekatere osebe v Titove roke, češ da so to vojni zločinci, in te osebe so ustrelili.

Preseliti so nas v drugo taborišče v Trofaiach

Prvo leto je bilo zelo težko, ker nismo mogli nič pisati v domovino, ker so bile ukinjene vse povezave z Jugoslavijo. Vse oblasti, bodisi avstrijske ali zasedbene, so tako poskrbele, da bi se nam čimbolj grenilo življenje v taboriščih. Iz tega razloga se je še vedno kdo odločil za vrnitev v našo lepo domovino. Prišel pa je tudi čas, ko smo morali naše taborišče prepustiti folksdojčerjem in se preseliti v drugo taborišče v Trofaiach. Kot smo pozneje zvedeli, je bilo Judenburžanom žal, da so nas spravili iz Judenburga. Spoznali so, da smo bili vendar boljši od folksdojčerjev.

Iz Trofaiacha smo 24. aprila 1948 odšli v Nemčijo

Komunistična partija je poskušala na vse načine ovirati in zavlačevati našo emigracijo – izseljevanje v prekomorske države. Končno so se toliko sporazumeli, da bi čim več Slovencev naselili v Anglijo. Temu smo se uprli. Zagrozili so nam, da če tega ne sprejmemo, nas bodo vse vrnili v titovino. Največje število Slovencev je odšlo v Argentino. Razšli smo se po vseh kontinentih, razen Rusije in po njej zasedenih državah.

Po dolgem pričakovanju so le prišli rešeni tudi naši dokumenti, kar se nas je prijavilo za Kanado. Iz Trofaiacha smo 24. aprila 1948 odšli v Nemčijo v prehodno taborišče Diepholz. Naša skupina je bila določena za gozdno delo. Pri pregledu mojih dokumentov so ugotovili, da bom krojaški pomočnik, in so me takoj premestili v krojaško grupo.

Bili smo bolj žalostni kakor veseli, ko so nas vkrcali na ladjo

Kako mi je bilo težko, ko so se čez nekaj dni naši odpeljali v Kanado. Jaz sem ostal čisto sam med neznanimi begunci, ki so tam čakali na odhod. To čakanje se mi je zavleklo za mesec dni. Znašel sem se v neugodnem položaju. Vodja taborišča, lagerfirer, pod nobenim pogojem ni hotel sprejeti, da bi dobival hrano v tem taborišču z izgovorom, da me ni na listi. Dobil sem stanovanje. Na srečo so mi naši prepustili pred odhodom vso svojo odvečno hrano. Tudi med begunci sem dobival pomoč, kar so pač mogli. Tega poljskega firerja ne bom pozabil.

Hvala Bogu, tudi to je šlo mimo in prišel je čas za odhod krojaške skupine. Odpeljali smo se najprej do Bremerhavna. V tem pristanišču je že čakala naša ladja z imenom Marine – Marlin. To je bila mala vojaška ladja, predelana za civilni promet. Bili smo bolj žalostni kakor veseli, ko so nas vkrcali na to ladjo. Odhod je bil določen za ob 2. uri popoldne.

Med našim spanjem je ladja odplula na široko morje

Pa je pregorel ladijski dinamo. Morali so v mesto po novega, tako da se je naš odhod zavlekel za nedoločen čas. Odkazali so nam ležišča, lepo postlana z belimi rjuhami. Teh smo se po taboriščih morali odvaditi. Nato so nam začeli servirati večerjo. Po večerji so nam rekli, da lahko gremo spat, ker za odhod še ni vse urejeno. Spravili smo se v sveže postelje in pospali, kot že dolgo ne. Med našim spanjem pa je ladja odplula na široko morje.

Bili smo čisto izčrpani od neprestanega bruhanja

Zjutraj nas je prebudila sirena, ki se je v redkih presledkih začela ponavljati. Bili smo že na odprtem morju, nikjer več suhe zemlje. Nastala je velika žalost in solze so tekle. Nastal je vihar in nastopila je nepregledna megla. Ladijsko tuljenje je postajalo vedno bolj strašno. Ladjo je začel vihar premetavati. Le s težavo smo se spravili k zajtrku. Takoj po zajtrku smo začeli bruhati na vse strani. Nastopila je morska bolezen, le majhni skupini je bilo z njo prizaneseno. Ti so bili srečni, ker so med vožnjo lahko nemoteno jedli in pili pa spali. Večina je obležala. Bili smo čisto izčrpani od neprestanega bruhanja. Premetavanje ladje je to še povečalo. Zanimivo je, da proti tej bolezni ni zdravil.

Neko noč je bilo tako strašno, da se je zdelo, da bo ladjo prevrnilo

Ta vožnja je za marsikoga nepozabna. Neko noč je bilo tako strašno, da se je zdelo, da bo ladjo prevrnilo. Morali so spustiti sidra in smo obstali. Drugače bi se bila ladja gotovo potopila. Po dolgem čakanju se je ponoči končno vihar toliko polegel, da smo lahko nadaljevali pot. Trajala je devet dni. Zadnji dan, ko smo se že začeli bližati suhi zemlji, se je zjasnilo in čim smo zadihali suhozemski zrak, je ta bolezen izginila. Vsem obolelim se je zbudil apetit, da smo se po dolgem času spet pošteno najedli.

Pogodbo smo morali podpisati za eno leto, še preden smo bili sprejeti v Kanado

Pristali smo 6. junija dopoldne v Halifaxu in stopili na zemljo naše nove domovine Kanade. Pozno zvečer smo se že odpeljali proti Montrealu. Tja smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah in izstopili na glavnem kolodvoru.

Tam so že čakali naši nadaljnji spremljevalci. Po vseh provincah so nas razdelili. Nekateri delodajalci so dali naslove, vsaj za tovarni, kjer smo dobili zaposlitev. Pogodbo smo morali podpisati za eno leto, še preden smo bili sprejeti v Kanado. Tako pred potekom enega leta ni nihče mogel menjati dela. Po dva, tri, do pet skupaj so razporedili vse delavce v isto tovarno in na take daljave, da se po več mesecev nismo videli. Povezovali smo se samo po pismih.

Kakšna težava za nas, starejše, preden smo se naučili nekaj besed

Začetek je bil hudo težak. Plače so bile tako nizke, da je bilo komaj za hrano in stanovanje. Kapitalizem nas je pošteno izkoriščal. Prvo leto nismo imeli nobenega delavskega zavarovanja, niti bolniškega. Mene je napadla zlatenica že po šestih tednih. Bil sem čez dva meseca v bolnišnici. V tem kraju sva bila samo dva Slovenca.

Jernej Založnik je bil moj partner. Kraj se je imenoval Victoriaville. V tej tovarni je bilo zaposlenih nekaj Poljakov in Ukrajincev. V quebeški provinci je bil jezik francoski. Kakšna težava za nas, starejše, preden smo se naučili nekaj besed.

Bil sem prepričan, da me bodo kar živega dali med mrliče

Tudi v bolnici so govorili samo francosko, tako se tudi z zdravnikom nisem mogel nič pogovoriti. O zlatenici niso imeli nič kaj pojma. Namesto da bi me dali v temno sobo, so me vozili na balkon. Meni pa se je stanje slabšalo iz dneva v dan. Operacija sploh ne bi bila potrebna, a so mi kar operirali žolčnik in mi ga odvzeli. Po operaciji se je stanje še silno poslabšalo. Hrane nisem mogel več uživati. Bil sem ves preležan in v ranah na hrbtu in nogah. Zdravnik je obupal in sporočil Založniku, ko me je obiskal v bolnici, da naj sporoči mojima sorodnikoma, da bosta prišla na pogreb. Deset dni nisem užil nobene hrane. Zapeljali so me že v sobo, kjer so umirali. Po vsem životu sem čisto otrdel kot les, niti oči nisem mogel več odpreti. Samo slišal sem pa še vse. Bil sem prepričan, da me bodo kar živega dali med mrliče.

Bil sem tako shujšan, da so me bile same kosti in koža

Deseto noč ob 2. uri zjutraj sem pa kar spregovoril in odprl oči. Dve sestri sta bili pri meni in sem slišal, ko sta molili rožni venec za umirajoče. Kar spogledali sta se, kaj bo pa zdaj. Ker včasih se zgodi, da se bolnik še zave, preden umrje. In sestri sta to pričakovali.

Začel sem prositi za kavo. Bil sem zelo žejen. Malo sta se spogledali in še počakali. Potem sem prosil še za vodo. Potem je ena odhitela in prinesla vodo in kavo. Privzdignili sta mi glavo, da bi mogel zaužiti, pa nisem mogel odpreti ust. Potem sta mi z žlico toliko razklenili usta, da sta prišli z njo v usta. Jaz pa tekočine nisem mogel požirati, ker je bilo grlo po tolikem času čisto izsušeno. Pa se je ena sestra spomnila na rešilno sredstvo. Prinesla je vodo, v katero je prilila nekaj kapljic vina, in na krožniku odrezke od hostije. Rekla mi je, da bo to namočila v vino ter mi dala v usta in naj to poskušam pogoltniti. Poskusil sem nekajkrat in res je polagoma začelo polzeti po grlu. Takoj sta spet začeli moliti in mi rekli, da ne bom umrl. In res sem ostal pri življenju. Bil sem tako shujšan, da so me bile same kosti in koža. Čez dobra dva meseca sem zapustil bolnišnico.

Vinko Kržišnik v Torontu, 25. decembra 1959. Zapis zadaj: Mati, Vam v spomin, Vinko. Vir: M. M. T.

Dobil sem službo v dekliški gimnaziji v Loretto Abbey v Torontu

Po nekaj mesecih sem se toliko pozdravil, da so me spet vzeli na delo v tovarni. Sprva sem delal samo po nekaj ur na dan, da je bilo za hrano in stanovanje. Čez eno leto pa sem moral ponovno na isto operacijo, vendar spet ni nič pomagala. Dotični zdravnik je na meni delal samo poskuse. S temi operacijami me je naredil za delo nezmožnega, da sem prišel popolnoma na nič. Po dveh letih in pol sem moral prositi bratranca Pavla in Franca, ki sta bila v Torontu, da sta me vzela k sebi, kjer sem ostal v njuni oskrbi eno leto in pol. Ko sem prišel v Toronto, so me spet tako napadle bolečine, da je bila na vrsti že tretja operacija. Na kar se mi je stanje spet poslabšalo, dobil pa sem službo v dekliški gimnaziji v Loretto Abbey.

Marsikaj bi še lahko napisal o tej dobi, pa nisem pisatelj

Na tem delovnem mestu sem ostal triindvajset let. Od tega dela mi je pripadlo samo za tri leta pokojnine. Takrat za taka dela niso imeli nič prijavljenih delavcev. Drugače mi sestre še vedno dajejo stanovanje, kjer si lahko tudi sam kuham, za njih pa ne delam več. Junija bom tukaj že devetindvajset let v isti sobi kot takrat, ko sem nastopil to službo.

Marsikaj bi še lahko napisal o tej dobi, pa nisem pisatelj. S tem končujem. Loretto Abbey, za veliko noč 1981, Vinko Kržišnik, star 73 let.