Pod naslovom Sočni sadeži prepovedi nam je literarni zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Marijan Dović na izviren in privlačen pogled prikazal zgodovino cenzure v slovenski književnosti 19. stoletja.

Napeto berljivo delo cenzuro predstavi kot pomemben del slovenske zgodovine

Marijan Dović skozi zgodbe in dela Antona Tomaža Linharta, Valentina Vodnika, Franceta Prešerna, Frana Levstika, Ivana Tavčarja, Ivana Cankarja in drugih razkriva, kako so politične razmere, oblastni nadzor in prepovedi oblikovali razvoj slovenske literature ter kulturne identitete. Knjiga temelji na obsežnih raziskavah, a znanstveno natančnost združuje z esejistično pripovedjo, bogatim slikovnim gradivom in objavo številnih nekoč spornih oziroma prepovedanih besedil. Rezultat je napeto in berljivo delo, ki cenzuro predstavi kot pomemben del slovenske zgodovine ter odpira vprašanja o svobodi izražanja, moči literature in razmerju med ustvarjalcem ter oblastjo, ki ostajajo aktualna tudi danes.

Knjige si ni predstavljal kot suhoparen zbir faktografskih dejstev

Kot je Marijan Dović zapisal v uvodu v knjigi, ga vprašanje cenzure zaposluje že dolgo, vsaj od leta 2007, ko je pri Slovenskem društvu za primerjalno književnost v okviru festivala Vilenica izpeljal mednarodni simpozij o literaturi in cenzuri. »Ko sem pred nekaj leti snoval raziskovalni projekt o slovenskih literatih in cenzuri v Habsburški monarhiji v t. i. dolgem 19. stoletju, torej v obdobju nekako od francoske revolucije do prve svetovne vojne, sem kot njegovo sklepno dejanje ves čas imel v mislih tudi pisanje knjige, ki bi sklenila raziskovalni cikel in bralcu na pregleden in prijazen način približala rezultate naših raziskav. Toda te knjige si nikakor nisem predstavljal kot suhoparnega zbira faktografskih dejstev. Razmišljal sem o nekoliko drugačni knjigi, napisani bolj komunikativno, knjigi, ki bo kolikor mogoče privlačna in sočna, kot je pač vabljiva njena tematika in kot so sočni prepovedani sadeži, ki so se naposled znašli v naslovu. Kako napisati takšno knjigo, ne da bi se obenem odrekli rigoroznim načelom znanstvene obravnave?«

Kronološko urejena pripoved o srečevanjih slovenskih literatov s cenzuro

Po nekaj zavrženih konceptih se je odločil, da Sočne sadeže prepovedi oblikuje kot serijo prigod, ki so jih s cenzuro imeli slovenski literati. Torej, da njena poglavja zgradi okrog posameznih osebnosti, ki so cenzuro izkušale na lastni koži. Zasnoval je torej kronološko urejeno pripoved o srečevanjih velikih in občasno tudi manjših slovenskih literatov s cenzuro v takšni ali drugačni preobleki, od Antona Tomaža Linharta, ki je ustvarjal v viharnih časih francoske revolucije, do Ivana Cankarja, ki je svoj izjemni opus zaključeval sredi strahot prve svetovne vojne.

V knjigo je vključil problematična besedila v celoti ali z obsežnimi navedki

»Nekatera poglavja sem pisal in tudi objavljal kot samostojna besedila, vselej pa sem jih oblikoval z mislijo na enotno zasnovo knjige, v katero bodo vključena. Te predhodne objave vsebujejo vse bistvene ugotovitve, toda od različic, objavljenih v tej knjigi, jih loči en nezanemarljiv detajl. V revijah, zbornikih in monografijah, kjer so izhajale, namreč pogosto ni bilo dovolj prostora za reproduciranje spornih besedil, medtem ko sem za objavo v knjigi – v duhu naslova, kajpada – poskrbel, da je bralec prepovedanih sadežev lahko deležen tudi v neposredni obliki.

V knjigo sem torej vključil problematična besedila bodisi v celoti ali vsaj z obsežnimi navedki, ki so občutno daljši, kot jih praviloma dopušča znanstveni diskurz. Še dodatno sem se bralcu želel približati z vključitvijo bogatega slikovnega gradiva, ki nam ga je uspelo zbrati med triletno kolektivno raziskavo, ne nazadnje pa tudi z nekoliko bolj esejističnim slogom razpravljanja.«

Instrument državnega nadzora nad tiskano besedo skozi dolgo devetnajsto stoletje

Tako kot drugod v Evropi je tudi v habsburški monarhiji cenzura v svojih različnih institucionalnih oblikah igrala temeljno zgodovinsko vlogo pri urejanju javnega dostopa do tiskanih publikacij in s tem pretoka znanja, teorij in idej. V zgodnjem novem veku je cenzuro izvajala predvsem Katoliška cerkev, vendar se je v osemnajstem stoletju postopoma sekularizirala in postala osrednji instrument državnega nadzora nad tiskano besedo skozi dolgo devetnajsto stoletje.

Cenzurno obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno

Takšen splošni razvoj je bil značilen tudi za kronske dežele s slovensko govorečim prebivalstvom, ki jim je dolga stoletja vladala habsburška dinastija. V zgodovini srečanj med Slovenci in cenzuro je bilo obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno, ki je prinesla konec monarhije, eno najzanimivejših in najbolj dinamičnih obdobij. V tem obdobju, ki ga revolucija leta 1848 skoraj simetrično deli na dva dela, je postopoma nastajala slovenska posvetna književnost, izhajali so prvi časopisi v slovenščini, ustanovilo se je in okrepilo narodno gibanje, z naraščajočo politično diferenciacijo pa so se stopnjevala tudi etnična trenja med Slovenci in Nemci.

Do leta 1848 predcenzura, po tem letu postcenzura

Avstrijska (nemška) cesarska cenzura je igrala pomembno vlogo pri oblikovanju vseh teh procesov. Do leta 1848 je bila njena prevladujoča oblika predcenzura, ki jo je instrumentalizirala policijska cenzurna mreža zloglasnega predmarčnega dvojca Metternicha in Sedlnitzkega. Po marčni revoluciji, ki je za kratek, a izjemno pomemben, trenutek na široko odprla vrata svobodi misli in izražanja, je prevladujoča oblika postala postcenzura, ki je s pomočjo sodnega aparata neusmiljeno brzdala problematične avtorje.

V skladu s tem razvojem je avtor knjigo razdelil na splošni uvod, v katerem je pojasnil teoretični okvir, na dva večja razdelka, v katerih je osvetlil dve ključni obdobji (1779–1884 in 1848–1918), in zaključek, ki v katerem je povzel rezultate celotne študije.

Od začetkov slovenske posvetne književnosti do marčne revolucije (1779–1848)

V prvem delu knjige avtor obravnava obdobje od začetkov slovenske posvetne književnosti do marčne revolucije (1779–1848). Razdelil ga je na uvod in pet poglavij, posvečenih najpomembnejšim osebam, ki so bile povezane s cenzuro ali jih je ta prizadela. V uvodu v prvi del obravnava splošne značilnosti cenzure v tem obdobju: njeno sekularizacijo v drugi polovici osemnajstega stoletja, njeno reorganizacijo na prelomu devetnajstega stoletja in spremembo prakse »indeksiranja« prepovedanih knjig, ki je vodila od papeškega Rima do cesarskega Dunaja.

Nekateri tipični cenzurni incidenti iz zadnjih let predmarčnega obdobja

Nato je orisal aparat cenzure pred marcem 1848 (tako na cesarski kot na lokalni ravni) in prikazal njegovo delovanje na primeru cenzure Krajnske čbelice, edinega literarnega almanaha, ki so ga cesarski Avstrijci dovolili v tridesetih letih 19. stoletja. Pregled je zaključil s kratko analizo nekaterih tipičnih cenzurnih incidentov iz zadnjih let predmarčnega obdobja, vključno s prepovedano povestjo Izmael Janeza Ciglerja, epsko pesnitvijo Sedem sinov Jožefa Žemlje in historiografsko knjigo Dogodivšine štajerske zemlje Antona Krempla.

Valentin Vodnik je z odo Ilirija oživljena nastradal dvakrat

Sledi pet podrobnih študij primerov, v katerih je Marijan Dović podrobneje prikazal najpomembnejše cenzurne afere v času predmarčne dobe. Prvo poglavje je posvetil dramatiku in zgodovinarju Antonu Thomasu Linhartu (1756–1795), prvemu pomembnemu slovenskemu pisatelju, ki se je soočil z resnimi težavami s cenzuro. Drugo poglavje je namenil pesniku Valentinu Vodniku (1758–1819), čigar politično kontroverzna oda Ilirija oživljena, napisal jo je med francosko vladavino, je bila uvrščena na črno listo cesarske represivne službe in je njenemu avtorju povzročila resne težave.

Vodilna osebnost cesarske cenzure, zloglasni grof Josef von Sedlnitzki

V tretjem poglavju obravnava malo znano, a zelo zanimivo intervencijo oblasti proti ljudskemu pesniku Andreasu Schusterju (Andreju Šusterju), s psevdonimom Drabosnjak (1768–1825), kmečkem amaterskem pesniku iz literarnega »podzemlja« Koroške. Četrto poglavje pa ne govori o cenzuriranem slovenskem pisatelju, temveč o vodilni osebnosti takratne cesarske cenzure, zloglasnem grofu Josefu von Sedlnitzkem (1778–1855), ki je skupaj s svojimi dunajskimi uradniki in lokalnimi zaupniki odločilno oblikoval podobo tiskane besede po vsej monarhiji do marčne revolucije. To poglavje kaže, da je centralna oblast za podeljevanje dovoljenj za objavljanje periodičnih publikacij vplivala na podobo (slovenskih) tiskanih medijev še bolj kot posamezne odločitve lokalnih ali dunajskih cenzorjev.

Rokopis z rdečimi oznakami je postal simbolična podoba konflikta med cenzuro in poezijo

V petem poglavju, ki je najobsežnejše v celotni knjigi, je avtor prikazal primer velikega slovenskega romantičnega pesnika Franceta Prešerna (1800–1849), umetnika, ki je bolj kot kateri koli drug slovenski intelektualec izpodbijal cenzuro v predmarčni dobi. Prešernova znamenita Zdravljica, ki smo jo kasneje izbrali za slovensko državno himno, so dvakrat cenzurirali, rokopis z rdečimi oznakami pa je postal simbolična podoba konflikta med cenzuro in poezijo v predmarčnem obdobju.

Valentin Vodnik, Ilirija zveličana.

Začasna odprava cenzure leta 1848 je sprožila val navdušenja po habsburški monarhiji

Začasna odprava cenzure leta 1848 je sprožila val navdušenja po habsburški monarhiji. Vendar so bila velika upanja, ki so se pojavila med kratkim kaotičnim meddobjem v mesecih po revoluciji, kmalu pokopana. Oblasti so se postavile na noge in cenzura se je vrnila, čeprav v novi preobleki postcenzure (ki so jo urejali tožilci in sodniki), ki je bila v nekaterih pogledih celo bolj uničujoča kot predcenzura prejšnjih desetletij.

Postcenzura po zatrti narodni revoluciji leta 1848 je izbrala drugačen način delovanja: zanašala se je na mrežo tožilcev in sodišč ter nadzorovala tisk za nazaj, pogosto je zasegala naklade, sprožila tožbe proti tiskarjem in naložila visoke globe avtorjem, urednikom, založnikom in tiskarjem.

Tako kot prvi del je tudi drugi del knjige, ki zajema obdobje od marčne revolucije do konca prve svetovne vojne (1848–1918), avtor razdelil na uvod in pet poglavij, v katerih obravnava posamezne pomembne osebnosti.

Peter Kosler je imel zaradi zemljevida neskončne cenzurne probleme

V tem delu te obsežne knjige uvodno poglavje obravnava splošne značilnosti cenzure v tem obdobju (navidezno osvoboditev tiska in ponovno zaostrovanje cenzure), pa tudi nekatere pomembne epizode, ki niso obravnavane v ločenih poglavjih; na primer prepoved Koslerjevega Zemljovida Slovenske dežele in pokrajin, odločilno zatiranje dveh časopisnih projektov Andreja Einspielerja na Koroškem (Stimmen aus Innerösterreich in Slovenec), zloglasne tiskovne procese v Ljubljani v šestdesetih letih 19. stoletja (v katere so bili vpleteni avtorji in uredniki, kot so bili Miroslav Vilhar, Jakob Alešovec, Anton Tomšič in Peter Grasselli), cenzuro proze Miroslava Malovrha o pokvarjeni duhovščini in končno skrajno zaostrovanje nadzora med prvo svetovno vojno.

Levstik, Trdina, Tavčar in cenzura

Prvo od petih osrednjih poglavij je posvetil Franu Levstiku (1831–1887), čigar odkriti in »agresivni nacionalizem« je sprožil vrsto odmevnih novinarskih procesov in čigar velikega dramskega dela Tugomer, ki ga je napisal skupaj z Josipom Jurčičem, Nemci niso dovolili uprizoriti vse do konca habsburškega obdobja.

Drugo poglavje obravnava še enega gorečega »nacionalista«, Janeza Trdino (1830–1905), čigar prozni cikel Gorjanske bajke (Zgodbe z Gorjancev) je bil v dunajskem parlamentu (1887 in 1889) predmet burne razprave kot znak naraščajočega slovenščine. V tretjem poglavju obravnava pisatelja in politika Ivana Tavčarja (1851–1923), ki se je na prelomu stoletja boril proti gledališki cenzuri in kasneje odločno branil društvo Slovensko matico, eno osrednjih nacionalnih ustanov tistega časa, ki je bila deležna močnih napadov oblasti.

Proti koncu življenja so Cankarja celo obsodili na dve zaporni kazni

Avtor je v četrtem poglavju analiziral enega najbolj razvpitih primerov velikodržavnega nasilja nad slovenskim pisateljem, in sicer proces proti Franu Maslju, s psevdonimom Podlimbarski (1852–1917), ki so ga avstrijski Nemci med prvo svetovno vojno preganjali zaradi svojega kritičnega »slavofilskega« romana Gospodin Franjo (1913).

Zadnje poglavje drugega dela je posvetil še eni prelomni osebnosti v seriji soočenj slovenskih pisateljev z imperialno cenzuro: Ivanu Cankarju (1876–1918). Medtem ko je Cankarjevo prvo pesniško zbirko Erotika (1899) (neuradno) cenzuriral in sežgal ljubljanski škof, so njegovo izjemno igro Hlapci (1910) prepovedali za uprizoritev in so jo lahko uprizorili šele leta 1919, ko sta bila tako njen ustvarjalec kot habsburška monarhija s svojim cenzurnim aparatom že mrtva. Proti koncu življenja so Cankarja celo obsodili na dve zaporni kazni.

Cenzuro v drugi polovici stoletja najbolje ponazarja fotografija Miroslava Vilharja

Če bi izbrali reprezentativne (vizualne) podobe soočenja s cenzuro na Slovenskem, bi bila ena prvih izbir za predmarčno obdobje prva stran Prešernove Zdravljice iz cenzuriranega rokopisa Poezije. Vendar pa represivno cenzuro v drugi polovici stoletja morda najbolje ponazarja fotografija Miroslava Vilharja, pisatelja in urednika, ki je leta 1864 preživel šest tednov v preiskovalnem zaporu Žabjak v Ljubljani, kjer je za zapahi priredil nepozabno fotografiranje (ta podoba je tudi na naslovnici knjige). Čeprav sta to morda dve simbolni podobi, obstajajo vsaj štiri ključne osebnosti iz tega dolgega obdobja.

Prešernov napis za nagrobnik Antona Tomaža Linharta z uporabo besede slovenstvo.

France Prešeren pooseblja inteligenten spopad s predmarčno cenzuro

Prvi je Anton Tomaž Linhart, ki konec osemnajstega stoletja ni mogel uprizoriti svoje komedije Matiček se ženi, cenzor je posegel v uvod v njegovi zgodovini Kranjske, napisani v nemščini. Drugi je France Prešeren, ki pooseblja inteligenten spopad s predmarčno cenzuro. Tretji je Fran Levstik, pisatelj, ki je urednike (vključno z Miroslavom Vilharjem) serijsko pošiljal na sodišče. Četrti je bil Ivan Cankar, ki je dočakal novo izdajo svoje pred tem zažgane Erotike, ni pa dočakal uprizoritve drame Hlapci. Njihove velike zgodbe so vsekakor postavile oder za pripoved o cenzuri v tem obdobju. Vendar pa bi to pripoved morala zaokrožiti pisana zbirka manjših, a ne nujno manj pomembnih zgodb: praktično ni bilo pomembnejše slovenske literarne osebnosti 19. stoletja, ki se ne bi tako ali drugače srečala s cenzuro.

»Nevidnost« slovenskih primerov cenzure iz dolgega 19. stoletja

Kot je avtor poudaril v zaključku knjige, so mnoga soočenja slovenskih avtorjev s cenzuro v slovenskem kontekstu komaj znana in še manj v mednarodnem prostoru. Z izjemo luteranskega Primoža Trubarja iz 16. stoletja, avtorja prve knjige v slovenščini, ki je bil v rimskih indeksih dolgo časa na črnem seznamu primae classis heretika, cenzurirani slovenski avtorji v širši zgodovini cenzure ne zavzemajo vidnega mesta. Vendar pa je nevidnost slovenskih primerov iz dolgega 19. stoletja mogoče pojasniti tudi z dejstvom, da so bili dogodki v večjezični monarhiji izjemno raznoliki in kompleksni, majhne književnosti in manj uporabljeni jeziki pa tako zlahka izpadejo izpred oči.

Ignac Holzapfl, Slavinja, rokopis, 1824.

Cenzura je »pisala« književnost v najširšem pomenu besede

Resda soočenja slovenskih avtorjev s cenzuro niso bila ravno glamurozna v primerjavi z najbolj znanimi cenzurnimi aferami v habsburški monarhiji in drugod po Evropi. Kljub temu to ne pomeni, da je bil celoten vpliv cenzure na slovenskih ozemljih manjši. Kot dokazuje ta knjiga, vloge cenzure v slovenski književnosti in kulturi v dolgem devetnajstem stoletju težko podcenjujemo. Pravzaprav lahko rečemo, da je bila slovenska književnost v njenem najobčutljivejšem obdobju v veliki meri soustvarjana s cenzuro. Cenzura je »pisala« književnost v najširšem pomenu besede, ne le poezijo in leposlovje, temveč tudi članke v revijah in akademska dela. To je lahko storila neposredno: z brisanjem izrazov, odlomkov ali poglavij ali s prepovedjo celotnih del.

Ignac Holzapfl, Slavinja, 1824.

Cenzura je pisala slovensko književnost tudi v obliki samocenzure

Lahko pa je to storila tudi posredno: ko so cenzorji avtorje kaznovali z globami, jih tožili, jih pripeljali na sodišče in jih poslali v zapor, ko so plenili in uničevali izdaje, pa tudi ko so zavračali dovoljenje za nove revije in od založnikov zahtevali visoke varščine. Nenazadnje je cenzura pisala slovensko književnost v obliki samocenzure: od avtorjev je zahtevala previdnost in samozaščito, tako da jih je napotila k »eskapističnim« strategijam (fantazija, mitologija, eksotika in subjektivna intimnost), hkrati pa je spodbujala subtilnost in dvoumnost pri oblikovanju (kritičnih) sporočil. Slovensko literarno kulturo, ki je bila odločilno oblikovana predvsem v dolgem devetnajstem stoletju, je mogoče pravilno razumeti le, če v celoti upoštevamo okoliščine, v katerih je nastala.

Rekonstrukcija časopisa Slavinja, prošnjo za izhajanje je leta 1825 zatrl avstrijski cenzor Josef von Sedlnitzky, in tako nikoli ni izšel, naredila jo je literarna zgodovinarka Andrejka Žejn.

Vprašanje cenzure nikakor ni bilo trivialno, temveč središčno

Avtor knjige Marijan Dović verjame, da je zgodba Sočnih sadežev cenzure vsaj mestoma napeta in se bere skoraj kot kriminalka. Ob tem je opozoril, da lahko v njej opisane peripetije izzvenijo trivialno, celo groteskno, »vsekakor posegi roke pravice, če parafraziramo pesnika Milana Jesiha, včasih puščajo priokus grenkobe«. Verjame tudi, da bo ta zgodba bralca prepričala vsaj o nečem: ko razmišljamo o slovenski literarni, kulturni in politični zgodovini v njenem kritičnem, tako rekoč formativnem obdobju, vprašanje cenzure nikakor ni trivialno, temveč središčno.

»Zakaj je treba vedno znova pisati in razmišljati o cenzuri, mi v današnjih razmerah najbrž ni treba podrobneje utemeljevati. O tem sem se razpisal že v članku Zakaj se je vredno ukvarjati s cenzuro nasploh in zakaj z literarno cenzuro v 19. stoletju v Alternatorju leta 2022; odtlej so se zadeve kvečjemu poslabšale. Na vprašanje, zakaj se je pri tem koristno vračati v zgodovino cenzure, v oddaljeno 19. stoletje in v državno tvorbo, ki je že dobro stoletje ni več, pa poskušam odgovarjati ravno s to knjigo, knjigo, ki sem jo naposled pisal kar nekaj let dlje, kot sem sprva računal.«

Projekt Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju

Knjigo je zasnoval v okviru raziskovalnega projekta Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju, napisal pa v okviru raziskovalnega programa Literarnozgodovinske, literarnoteoretične in metodološke raziskave. V okviru triletne raziskave, ki je potekala od septembra 2020 do avgusta 2023 na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, so izšle nekatere publikacije, ki so pomembno zaznamovale nastajanje knjige, med njimi angleška tematska številka tržaške revije Slavica TerGestina z naslovom Habsburg Censorship and Literature in the Slovenian Lands (Marijan Dović in Luka Vidmar, 2021), nekoliko za tem pa v inštitutski zbirki Studia litteraria še kolektivna monografija Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju (2023), ki v enaindvajsetih poglavjih dvajsetih avtorjev prinaša ključna nova spoznanja o cenzuri v tem obdobju.

Še en središčni dogodek tega projekta je bila razstava v NUK z naslovom Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne, ki je bila na ogled od maja do novembra 2023, njen nasledek pa je bil tudi obsežen dvojezični katalog (2023). Vse te publikacije, ki jih je Dović kot vodja projekta uredil ali souredil, so pomembno prispevale k nastanku te knjige, razstava pa še posebej k njeni vizualni opremi.

Knjiga temelji na vrsti raziskav in objav

Zasnova knjige v veliki meri izhaja že iz preglednega poglavja Slovenski literati in cesarska cenzura. Izbrani primeri iz dolgega 19. stoletja, objavljenega v zborniku Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, ki ga je uredil Luka Vidmar (2020), deloma pa še iz preglednega prispevka Habsburg Censorship and Literature in the Slovenian Lands (2021) ter uvodnega poglavja monografije Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju (2023).

Posamezna poglavja v prvem delu prinašajo povsem nove izsledke: analiza Antona Tomaža Linharta in Franceta Prešerna, dve najobsežnejši poglavji, sta novi in še nista bili objavljeni. Pač pa je Dović primer Valentina Vodnika obravnaval v prispevku Valentin Vodnik, ilirski odi in politična cenzura v reviji Slavia Centralis (2024). Analizo v knjigi je v primerjavi s prispevkom nekoliko razširil.

Drabosnjakov primer je predstavil v Slavistični reviji v prispevku Bukovniki, cenzura in Drabosnjak, »poredni paur« iz Korotana (2022). O glavnem cenzorju Josefu von Sedlnitzkem in predmarčnem časopisju je pisal v razpravi Anatomy of the »Deathly Silence«. Slovenian Newspapers in Carniola and the pre-March Censorship v Neoheliconu (2023), pa tudi v slovenskem poglavju Predmarčna cenzura na Kranjskem in rojstvo Novic v že omenjenem zborniku (2023).

Od »helebarde v rebra« do »duševnega terorizma«

Uvod v drugi del knjige se deloma opira na raziskavi Slovenian Literature and Imperial Censorship after 1848, ki jo je Marijan Dović objavil v reviji Slavica TerGestina (2021). Tudi posamezna poglavja v drugem delu je že parcialno objavil. Raziskavo o Franu Levstiku Nacionalistični »enfant terrible«. Levstik in cenzura je v krajši obliki objavil v znanstveni reviji Jezik in slovstvo (2024).

O Janezu Trdini je na podlagi referata na reškem simpoziju za Radove Zavoda za znanstveni rad Varaždin napisal prispevek Mehka cenzura trdih besedil. Od Trdinovih satiričnih hrušk do nacionalističnih bajk (2023). O Ivanu Tavčarju je na podlagi referata za SAZU na simpoziju o Stritarju in Tavčarju napisal prispevek Od »helebarde v rebra« do »duševnega terorizma«. Ivan Tavčar in cenzura (2024). Afero Podlimbarski je obravnaval v raziskav »Veleizdajnik« Podlimbarski in zaplenjeni Gospodin Franjo, ki jo je objavil v Slavistični reviji (2023).

O Ivanu Cankarju in cenzuri pa je pisal v prispevku Goreča Erotika in Cankarjeva revolucija v slovenskem pesništvu v reviji Primerjalna književnost (2023) in v preglednem poglavju Ivan Cankar i cenzura. Od spaljene Erotike i zabranjenih Sluga do političkog zatvora (2024), ki je nastalo na podlagi referata na zagrebški konferenci Književnost i revolucije. Analizo cenzure pri Cankarju je, kot je pojasnil, zatem razširil v obsežnejšo študijo, ki jo je v tej knjigi predstavil prvič. »Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da so vsa omenjena besedila ob vključitvi v knjigo doživela temeljito redakcijo.«

Literarni zgodovinar dr. Marijan Dović s knjigo Sočni sadeži prepovedi. Foto: Ivo Žajdela

Raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU

Dr. Marijan Dović (1974, Zagreb) je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti in slovenščine ter leta 2006 doktoriral pod mentorstvom Marka Juvana. Od leta 2000 kot raziskovalec dela na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU in predava na Podiplomski šoli ZRC SAZU, Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.

1/6