Prepričana sem, da je sanjarila o marsičem, težko pa si predstavljam, da je bila v njenih sanjah tudi podoba družine, kakršno sta pozneje ustvarila z Jožefom. In vendar je, vsaj na prvi pogled brez pretiranega oklevanja, ob angelovem obiskanju sprejela Božji načrt in svojo prihodnost v polnosti izročila v Božje roke.

O, kako si ob neštetih priložnostih v življenju želim vsaj delček Marijine odločnosti!

O, kako si ob neštetih priložnostih v življenju želim vsaj delček Marijine odločnosti! Kajti vsakokrat, ko zmorem izreči svoj »da« Božji volji, sem v življenju deležna nepredstavljivih milosti. Na prvem mestu in najdragocenejša je gotovo moja družina, mož in oba otroka. Življenjskega sopotnika mi je Bog zgodaj poslal na pot in neizmerno sem Mu hvaležna (čeprav Ga takrat še nisem poznala), da me je znal v moji najstniški vihravosti tako hitro nagovoriti. Bodočega moža je uporabil kot orodje, da se mi je razodel v vsem svojem veličastvu, da sem pri sedemnajstih letih tudi »uradno« postala Božji otrok.

In ko se je v nekem trenutku zazdelo, da bova z možem ostala par, da po najinem domu ne bo slišati cepetanja otroških nožic, sem znova, po številnih neprespanih in prejokanih nočeh, svoje življenje izročila v Njegove roke. Kako bogato sem bila nagrajena, znova! Postala sva starša dvema otrokoma, ki nama tudi kot odrasla človeka še vedno vsak dan prinašata neizmerno veselje.

Pa vendar, ko se znova znajdem na razpotju, kako težko je vsakokrat izreči »zgodi se«. Ljuba Marija, naj si Te še večkrat vzamem za zgled …

Mojca Masterl Štefanič je žena in mama ter prevajalka in sodelavka spletnega uredništva Družine.

Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Magnificat/Marec 2026.