»A ni neverjetno, kako verjamemo enim lažem!« Te besede je žena izrekla potem, ko sva v več pogovorih z ljudmi trčila na prepričanje, ki je slonelo na laži. Do tega pride, ko človek na osnovi posameznih dejanj sam pri sebi naredi zaključek, ki pa je daleč od resnice. Potem je potrebno ogromno energije, da se laž najprej sploh prepozna in nato ovrže. V času, ko verjamemo laži, pa hudič običajno naredi ogromno škode najprej tistemu, na čigar zelniku je laž zrasla, potem pa tudi pri vseh, ki so vpleteni v zgodbo, ker jih ta človek vanjo potegne.

Nekdo lahko na primer verjame, da mu hoče sosed slabo, zato bo do njega skrajno nezaupljiv. Drugi verjame, da imajo starši raje njegove sorojence kot njega, zato bo ljubosumen nanje in jim bo zavidal. Tretji na primer verjame, da ni na tem svetu nič podarjeno – nasprotno, prav vse si mora sam prigarati. Posledično je utrujen od garanja in ne čuti hvaležnosti za tisto, kar ima.

Ko pri ljudeh naletimo na zgrešena prepričanja, nas to močno odbija in ...