Knjiga Mežiška dolina in območje Dravograda v viharnih letih 1941–1945 je doslej prvo zgodovinopisno delo, ki celovito obravnava partizanski odpor z elementi revolucije, posveča pa se tudi prevzemu oblasti s strani KP po končani vojni in posebej temeljito tudi žrtvam, ki sta jih terjali vojna in okupacija na tistem delu nekdanje dežele Koroške (razen Jezerskega), ki je po prvi svetovni vojni po odločitvi velesil prišel v okvir novonastale jugoslovanske države in je danes del Republike Slovenije.

Linasi je obsežno delo (720 strani), pripravljal več let

Zakaj se je te teme lotil šele »po tolikih letih« dela v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu je pojasnil v uvodu.

»Pri delu v muzeju in izven njega, že kot študent, ko sem se, takrat drugič, vključil v raziskovalno delo in nekaj let sodeloval z zgodovinsko komisijo pri Skupnosti koroških partizanov v Ljubljani, sem se loteval različnih raziskovalnih projektov, postopoma, od manj kompleksnih do obsežnejših, vsekakor v mejah dovoljenega, ki jih je dopuščal takratni sistem, in si tako nabiral nova znanja in nove izkušnje.«

Iz partizanstva na Koroškem je magistriral in doktoriral

Za temo diplomske naloge si je izbral vlogo mladine v protinacističnem odporu na Koroškem. Skoraj istočasno je začel z oblikovanjem besedila o koroškem partizanskem zdravstvu, na osnovi gradiva, ki ga je v večini zbral Anton Ikovic. Obe obdelani temi sta pozneje izšli v knjižni obliki.

Tudi v trinajstletnem obdobju (1986–1999), ko je v muzeju opravljal direktorske naloge, ki nikakor niso bile lahke, saj so ravno v tem času začeli širiti program in so postopoma postajali splošni muzej, ni pozabil na strokovno delo. Tako je leta 1999, malo pred zaključkom mandata, na temo Koroške partizanske enote ter njihovi boji in akcije na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistriral.
Geografsko je takrat zajel celotno Koroško, soočil se je z veliko količino arhivskega gradiva pa tudi z drugimi viri, zlasti spominskimi, ki jih je bilo v enem kosu težko obvladati, četudi se je takrat odločil le za obdelavo vojaškega vidika odpora.

Specialist za partizanstvo na Koroškem

Iz tega in še nekaterih drugih razlogov se je pozneje odločil, da se pri izbiri teme za doktorat omeji na južno Koroško v okviru Avstrije, pozneje pa obdela še tisti del nekdanje dežele Koroške, ki je po prvi svetovni vojni in bojih za mejo med novonastalima državama Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS brez plebiscita pripadel slednji.

»Odločitev je bila pravilna, kajti že v primeru doktorske teme je nastalo obsežno delo, ki je, dopolnjeno in popravljeno, pod naslovom Koroški partizani. Protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru slovenske Osvobodilne fronte, izšlo leta 2010 pri Mohorjevi založbi v Celovcu, leta 2013 pa v skrajšani, a tudi dopolnjeni obliki pri isti založbi v nemškem prevodu.«

A še v tako obsežnem delu ni mogel izčrpno obdelati vseh tem, zato so se takrat z uredništvom odločili za posebno knjigo, v kateri bi lahko do konca obdelal posamezne teme, ki se nanašajo na dogodke, predvsem pa na osebnosti, ki so igrale pomembno vlogo tako na partizanski kot na protipartizanski strani. Tako je v letu 2017 izšla knjiga Koroške vojne zgodbe. Nekaj utrinkov iz let 1938–1945, ki je bila že od začetka zelo odmevna.

Za eno še druga zelo obsežna knjiga

Samo nekoliko manj kot Koroški partizani je obsežna ta njegova zadnja knjiga, čeprav gre za geografsko manj obsežno območje, za Mežiško dolino in območje Dravograda.

»Ne gre pa samo za obsežno snov in s tem povezano veliko količino virov, ampak je taka delitev smiselna tudi zaradi tematike same, kajti jugoslovanski predel Koroške (razen Jezerskega, ki ga v delu ne obravnavam) je bil le v drugi državi in je doživljal svoj poseben razvoj, ki je bil drugačen od tistega na dvojezičnem Koroškem v okviru Avstrije,« je pojasnil v knjigi.

Na koncu je objavil obsežne poimenske sezname smrtnih žrtev

Ta knjiga je prva objavljena monografija, ki celovito obravnava problematiko odpora proti okupatorju na območju Mežiške doline in Dravograda. K pisanju dosedanje literature je Marjan Linasi dodal veliko dopolnitev in popravkov na osnovi originalnih dokumentov, ki jih je med izvajanjem projekta imel možnost predelati.

Na koncu namreč objavljam obsežne poimenske sezname smrtnih žrtev, znanih in doslej neznanih, z osnovnimi podatki, tako domačine kot nedomačine (s slednjimi, v vseh kategorijah, se doslej ni nihče dosledno ukvarjal).

Z okupatorjevimi zločini, zlasti z delovanjem gestapovske mučilnice Dravograd, se je že takoj po vojni začel ukvarjati takrat še študent Janko Messner. O izkoriščanju suženjske delovne sile, tudi na gradbišču elektrarne Dravograd v letih 1941–1945, je leta 1999 na celovški univerzi doktorsko disertacijo obranil Josef Zausnig.

Opisal je tudi veliko partizanskih zločinov

Delo je Marjan Linasi zasnoval podobno kot pred leti knjigo Koroški partizani. Uvodnemu delu sledi politični del, v katerem je obdelal politično organiziranost po okrožjih in okrajih, ter dejavnost aktivistov, tako KP kot tudi OF in drugih množičnih organizacij v njenem okviru, v posebnem poglavju pa tudi razmere v posameznih krajih, zlasti v dolinskih središčih, kjer ga je posebej zanimalo, do kake mere je tja prodrlo partizansko gibanje in kolikšen del prebivalstva je dejansko zajelo.

Sledi vojaški del, nastanek in razvoj partizanskih enot ter njihovi boji in akcije. Na koncu je krajše poglavje posvetil vojaškemu izobraževanju poveljniškega kadra. V tretjem delu knjige je opisal partizansko vzporedno dejavnost: saniteto, tisk, zveze, gospodarstvo in oskrba, partizansko nasilje (sodstvo in kaznovalna politika).

Na tem mestu se je posebej posvetil partizanskim zločinom, ki jih je opisal veliko. Mnogi so prav pošastni.

Povojna zasedba oblasti

Pri obravnavanju konca vojne ga niso toliko zanimali sklepni boji, o katerih je bilo doslej že precej napisano, vse to je le na kratko povzel, pač pa bolj razmere v posameznih krajih, zasedbo krajev in dogodke, ki so se ob tem odvijali, in prevzem oblasti s strani političnih struktur, ki so bile osnovane že v času vojne.

Opisal je tudi povojno partizansko nasilje, zlasti na Lešah, in v drugih krajih v dolini. »Tukaj gre za številne nejasnosti, ki jih nisem uspel razrešiti, nepopoln je morda tudi seznam žrtev, bojim pa se, da bo tako tudi ostalo, kajti sočasnih pisnih virov o aretacijah in likvidacijah skoraj ni, prav tako ne živih prič,« je zapisal.

Za sam prevzem oblasti, ki ga je na koncu knjige nakazal, je ugotovil, da je njegova problematika veliko bolj obsežna in kompleksna ter si zasluži posebno obravnavo, prav tako tudi sodelovanje z okupatorjem in usoda tako imenovanih okupatorjevih sodelavcev.

Deloma je o tem že pisal, za to temo si je že zastavil poseben projekt, ki ga bo skušal realizirati v naslednjih letih. Kot je zapisal, želi z njim »ugotoviti in poudariti razliko med kolaboracijo v tako imenovani Ljubljanski pokrajini in na Koroškem«.