Spomladanski sejem, ki bo potekal od 27. do 29. marca, že enaintridesetič združuje okoli 600 razstavljavcev, 70.000 obiskovalcev in 100 prostovoljcev. Danes je več kot le kmetijsko-obrtni dogodek – je prostor druženja, izobraževanja in posla, ki ostaja dostopen vsem. O njegovi zgodbi in vlogi kmeta smo se pogovarjali z možem, ki pravi, da brez kmeta ni naroda.

Spomladanski kmetijsko obrtni sejem v Komendi letos poteka že enaintridesetič. Kako se je začela njegova zgodba in kako se je razvijal od prve izvedbe do danes?

Konjeniški klub Komenda je imel v svoji zgodovini dva predsednika – ustanovnega Janka Juhanta, ki je bil predsednik 28 let, in nato Lojzeta Laha, ki je klub vodil kar 42 let. To kaže stabilnost kluba. Prav Lojze Lah je bil glavni pobudnik sejemske dejavnosti, a je umrl za covidom, drugače bi bil še vedno predsednik. Lah je bil najprej kmet, nato obrtnik ter podjetnik. Izdeloval je kmečke gumi vozove, braname, kultivatorje za traktorje, priključke za prikolice z vozovi. Sejem je bil na nek način podpora njegovi dejavnosti, hkrati pa povezan s klubsko infrastrukturo. Na prvem sejmu je sodelovalo okoli šest ali sedem razstavljavcev, večino teh je pripeljal iz svoje trgovine. Zadnja leta je približno 600 razstavljavcev in okoli 70.000 obiskovalcev na posamezen sejem, ki poteka dvakrat letno – spomladi in jeseni.

Kako se sejem umešča ob bok dogodkom, kot sta Sejem AGRA in Gregorjev sejem? V čem je poseben?

Po moji oceni je komendski sejem brez dvoma eden najboljših v Sloveniji – in to iz več razlogov. Prvi je lokacija Komende v osrčju države, saj je dostop približno enako oddaljen z različnih koncev Slovenije. Drugič, pri nas ni vstopnine in parkiranje je brezplačno. Organiziramo med 10.000 in 15.000 parkirnih mest. Večina kmetov pride na sejem z družinami, vstopnina in parkirnina pa bi za štiričlansko družino hitro pomenili okoli 50 evrov. Ta denar raje porabijo za gostinsko ponudbo na sejmu in skupaj preživijo lep dan. To, da se več kot 90 % razstavljavcev se vrača, kaže na zaupanje in stabilnost. Poleg tega smo med cenovno dostopnejšimi organizatorji, zato so številni razstavljavci, tudi iz Italije, Avstrije, Nemčije, Hrvaške in Srbije, z nami že skoraj tri desetletja – ne dojemamo jih več le kot razstavljavce, temveč kot poslovne partnerje in prijatelje. Sejem je postal pomemben ambasador Komende – pogosto slišimo rek: »Če te v Komendi ni, potem ne obstajaš.«

Kaj obiskovalci sejma najpogosteje pohvalijo? Zakaj menite, da je sejem več kot le razstavni dogodek za kmete in obrtnike?

Dvakrat na leto se v Komendi ustvari pravo druženje ljudi dobre volje. To že dolgo ni več le klasičen sejem, temveč družinsko in prijateljsko srečanje, kjer se srečujejo kmetje, obrtniki in obiskovalci. Kmetom omogočamo, da predstavijo in prodajajo svoje izdelke, hkrati pa ohranjamo naše osnovno geslo: »Od njive do mize.« To pomeni, da predstavljamo vse – od strojev za obdelavo zemlje, končnih prehranskih izdelkov, ponudbe za vsakdanje življenje, do širše potrošne ponudbe. Dogodek dopolnjujemo z izobraževalnimi vsebinami ter razstavo živali, ki še posebej navduši otroke. Spomladi so v ospredju konji, jeseni druge živali, kot so govedo ali drobnica. Poskrbljeno je tudi za jahanje in spremljevalne dejavnosti za najmlajše. Prav ta preplet strokovnega, prodajnega in družabnega dela se je izkazal kot uspešen in zanimiv za širok krog obiskovalcev. Seveda se pojavijo tudi pripombe. Največkrat glede gneče, ki je ob veliki udeležbi neizogibna. Včasih so nezadovoljni, ker psov ne dovolimo v prireditveni prostor, vendar gre za varnostni ukrep zaradi množice ljudi in možnosti incidentov ali poškodb. Včasih so očitki nad slabim vremenom, kajti dogodek poteka na prostem in nanj nimamo vpliva. Zgodilo se je že, da smo zjutraj kidali sneg, ga stresali s šotorov, ali urejali odvodnjavanje po močnem dežju. A zanimivo je, da tudi ob slabem vremenu obisk običajno ne upade, ravno nasprotno. Obisk kmetov je večji, ker doma ne morejo delati. Večjih kritik pa ni; večina obiskovalcev koncept sejma podpira.

Ali je bil sejem kdaj ogrožen ali na resni preizkušnji?

Sejem je za klub ključnega pomena, saj z njegovimi prihodki financiramo konjeniško dejavnost in vse stroške delovanja kluba. Največja preizkušnja je bila v času covida, ko so bili odpovedani trije sejmi zapored. Klub je takrat zašel v veliko finančno krizo, saj prihodkov ni bilo, delovanje pa je moralo teči naprej. Z uspešno sanacijo in ponovno organizacijo sejmov po koncu omejitev druženja smo v približno dveh letih uspeli stanje stabilizirati. Komaj smo začeli razmišljati o nadaljnjem razvoju, nas je avgusta 2023 prizadela še povodenj. Uničila je skoraj celotno infrastrukturo kluba – odnesla je celotno stezo na hipodromu, uničene so bile elektro, vodovodne in kanalizacijske napeljave. Ker steza meji na potok, je ujma odnesla nekaj kvadratnih metrov površine, porušila ograje itd. Škodo smo ocenili na približno 400.000 evrov. Z veliko angažiranostjo članov ter ob pomoči donatorjev in podjetij nam je uspelo celotno infrastrukturo sanirati. Danes, ko primerjam komendsko stezo z drugimi hipodromi po Sloveniji, ocenjujem, da je najboljša.

Koliko časa traja priprava tako velikega dogodka?

S pripravami na sejem začnemo takoj po novem letu. Vodim organizacijski oz. sejemski odbor kluba, ki se sestaja vsak ponedeljek. Pregledujemo prijave razstavljavcev, zasedenost prostorov, urejamo dovoljenja, parkirišča, prometno ureditev in vse tekoče zadeve, ki jih je treba rešiti do odprtja. Imamo organiziran tudi prevoz z avtobusi iz obrtne cone v Komendi, kjer je prvo večje parkirišče za obiskovalce, ki prihajajo iz smeri Vodic. Intenzivnejše priprave se začnejo približno teden dni pred otvoritvijo – označevanje razstavnih površin, postavljanje šotorov, organizacija logistike in dostave opreme. Potrebujemo tudi 5 stalnih viličarjev za razkladanje težjih predmetov. Poskrbimo za otvoritveno slovesnost in spremljevalni program. Letos bo sejem odprl predsednik državnega sveta Marko Lotrič, v kulturnem delu pa bodo nastopili Čuki. V jeseni smo imeli Slovenski oktet. Določene izzive prinašajo gradbena dela v občini, ki otežujejo dostop, zato bomo razstavljavce in obiskovalce sproti obveščali o prometnih zaporah.

Kako ste postali predsednik Konjeniškega kluba Komenda in kdaj ste prvič prišli v stik s konji?

Pravijo, da če hočeš propasti, kupi konja, če hočeš hitro propasti, kupi dva. Jaz imam dva – eno dvoletno kobilo slovenske reje ter enega italijanskega kasača. S konji sem se srečal razmeroma pozno. O konjeništvu nisem vedel praktično nič – vedel sem le, da ima konj štiri noge in rep. Leta 2013 so me kolegi, ki so se ukvarjali s kasaštvom, prosili, naj prevzamem predsedniško mesto Kasaške zveze Slovenije, ki je bila takrat v veliki krizi. Stalnega sistema nimamo, ki bi poganjal tovrstno dejavnost. Kasaštvo ni olimpijski šport, šport pa je posel. Reja je upadala – takrat se je rodilo še okoli 100 do 150 kasaških konj letno, danes jih je približno 30. Kot predsednik Rokometne zveze Slovenije sem imel izkušnje s športnim menedžmentom, zato sem izziv sprejel. Uspelo nam je sanirati dolgove in povečati število tekmovalnih dni iz 19 na 27, 28. Po treh letih in pol sem zaradi hude bolezni – dobro leto sem se zdravil na onkologiji – odstopil, nato pa ostal član kluba v Komendi. Ko je po 42 letih umrl dolgoletni predsednik, klub ni imel vodstva. Nihče ni želel prevzeti odgovornosti, zato so me prepričali, naj kandidiram in bil sem izvoljen. Po prvem mandatu nisem nameraval nadaljevati, a sem na prošnje članov sprejel še enega.

Koliko je še kmet v tradicionalnem pomenu besede in koliko postaja podjetnik ter kakšno prihodnost napovedujete slovenskemu kmetijstvu v tem kontekstu?

Če povem nekoliko poetično – slovenski kmet je korenina slovenskega naroda. Od korenin je odvisno, kako trdno stoji drevo. Brez hrane ni življenja in brez kmeta ni naroda. Kmet je vez med tradicijo in prihodnostjo – stoji trdno na zemlji, hkrati pa posega po sodobni tehnologiji. Res je, da kmet danes postaja tudi podjetnik. Uporablja sodobno mehanizacijo, digitalne rešitve in razmišlja tržno. Slovenski kmet je v primerjavi z velikimi sistemi v tujini v težjem položaju – zaradi majhnih površin, razgibane pokrajine in pogosto nestimulativne politike. Tehnološko naši kmetje ne zaostajajo, vprašanje pa je, ali sistem dovolj podpira manjše kmetije in ali se kot družba sploh zavedamo njihovega pomena. Ključno je, da zaščitimo kmetijska zemljišča in ustvarimo pogoje, da bodo mladi ostali na kmetijah. Prihodnost slovenskega kmetijstva je lahko lepa, če bomo razumeli, da je kmet eden temeljnih kamnov našega obstoja.