Po petih dneh potovanja smo prispeli na misijon Ampitafa k misijonarju Janezu Krmelju. Tu zdaj zbiram vtise kraja, za katerega Janez pravi, da je raj. Ritem je zaenkrat zelo dinamičen zaradi tehničnega dela, ki se ga lotevamo skupaj z našo slovensko odpravo in domačini (menjava črpalke za vodo, montiranje sončnih celic, preurejanje štirikolesnika, da bo na električni pogon . . .). A najprej poglejmo, kakšna je bila naša pot iz Evrope do Madagaskarja, kjer smo najprej obiskali Pedra Opeko in Združenje Akamasoa. 

Ena od zadnjih hiš, ki jih gradijo v Akamasoi. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Dolga pot do cilja

Potovanje se je začelo z odhodom na letališče na Dunaj, od koder smo potovali 16 ur in preko dveh letališč, do glavnega mesta otoka Madagaskar, Antananarivo. In tako začeli spoznavati novo okolje. Že ko smo nalagali prtljago v kombi, se je našel nepridiprav, ki nam je poskušal ukrasti kovček pod pretvezo, da nam ga bo pomagal tovoriti. Prav tako se nismo nadejali, da bodo ustrežljivi uslužbenci letališča, ki so zaposleni za pomoč pri tovorjenju kovčkov (in ki so prepoznali ter pregnali nepridiprava) pričakovali dar za delo, za katerega so se sami ponudili. Po približno uri vožnje smo prispeli v enega od naselij Akamasoe, kjer smo bili nastanjeni štiri dni. Neverjetno je videti, kakšno naselje in skupnost je tu zrasla ob katoliški veri in vrednotah. Da ima vsaka oseba dostop do pitne vode, hrane in celo zidane hiše, hkrati pa mora sprejeti odgovornost, da starši hodijo na delo in otroci v šolo ter da so pošteni, sicer ne morejo ostati v naselju.

Ulica v Akamasoi, kjer poteka gradnja. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Fakulteta za informacijske vede v Akamasoi. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Maša na stadionu

V Akamasoi smo bili pri nedeljski sveti maši. 

Mark Anton Ramšak in misijonar Pedro Opeka pred začetkom maše. FOTO Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Vhod na mali stadion, kjer je potekala sveta maša. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

To je priložnosti, ko se zberejo ljudje iz vseh bližnjih naselij Akamasoe, ko se napolni mali stadion z nekaj tisoč ljudmi. Pri sveti maši sem ministriral in kot akolit (služba mašnega strežnika) sem tudi lahko delil obhajilo. Tem ljudem, Malgašem, ki so pristopali v svoji enkratnosti, vsak s svojo zgodbo. Nekateri s čistimi rokami, drugi umazanimi, nekateri s priklonom, drugi v tišini. Vsak, ki je prišel, je vedel, zakaj prihaja, ker lahko tudi ne bi.

Občestvo, zbrano pri maši. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

 Pedro Opeka me je tudi spodbudil, da sem sprejel lekcionar, knjigo, iz katere so pri sveti maši brali berili in psalm. Knjigo so namreč prinesli s konca stadiona po sredini prostora ob petju in plesu ter jo predali meni v roke, ki sem bil na odru, ki je služil kot prezbiterij. Plesoč sem knjigo nesel do ambona. Koliko veselja in čustev ter potem tišine in pozornosti ob branju Božje besede. Neverjetno. 

FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Kakšen misijonar želim biti?

A ob vsem dogajanju me preizprašuje sama Beseda, ki sem jo nosil. V prvem berilu minule nedelje je namreč pisalo: "Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu" (Sir 3,17-18, SSP). In tudi v evangeliju je Jezus spodbujal k ponižnosti: "Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 14,11, SSP). Ob vsem tem pa me še k razmisleku spodbujajo besede Pedra Opeke po maši, ki je povedal, da sam, kot bogoslovec, pri 22 letih, ko je prvič prišel na Madagaskar, ni želel izstopati. Želel je biti preprost mlad zidar med domačini. Usedel se je mednje pri maši in spremljal mašo kakor oni. 

Kuhinja v sprejemnem centru, kjer pripravijo obroke za najbolj uboge - približno 500 obrokov dnevno. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Tako je začel misijonar Opeka, ki mi je tudi povedal: "Skrbim za 40 tisoč ljudi in to s kakšnimi zgodbami." Pedro Opeka z Združenjem Akamasoa namreč podpira tudi odročnejše postojanke, kakršen je misijon Ampitafa, ki je skoraj 1000 kilometrov oddaljen od glavnega mesta Antananarivo. In res pozna njihove zgodbe, živi z njimi, si deli mizo z njimi, posluša in poskuša reševati njihove težave in tudi vidi, kadar kdo skrene s prave poti, čeprav se je zanj osebno zelo trudil. 

Ploščad, s katere je papež Frančišek ob svojem obisku podelil blagoslov ljudem. FOTO: Osebni arhiv Marka Antona Ramšaka

Ob vseh teh skrbeh in odgovornostih pa si vzame čas tudi za obiske, za tujce, ki prihajajo z vseh koncev sveta, da bi videli ta kraj, kjer se uresničuje odpev psalma minule nedelje: "V svoji dobroti, o Bog, si pripravil dom ubožcu."

Mark Anton nam bo predvidoma enkrat mesečno predstavil svoje delo in vtise v misijonu Ampitafa in jih delil z nami. Se že veselimo njegovih novih zapisov.