V pogovoru razkriva, kako so ga oblikovali prvi kuharski koraki, katerih pet sestavin ima vedno v svoji kuhinji, med drugim pa podeli tudi zanimivi anekdoti med nastajanjem knjige. Spregovori tudi o navdihu za svojo knjigo, izzivih pri njenem nastajanju in o tem, zakaj verjame, da je dobra hrana še boljša v dobri družbi.

Na voljo je nova knjiga Marka Čižmana Gremo kuhat II.

Ste kdaj razmišljali, da bi bili profesionalni kuhar, ali je bila vaša pot do duhovništva vedno jasna?

Jaz dejansko sem profesionalni kuhar. Končal sem namreč izobraževanje na Srednji šoli za gostinstvo in turizem. Kuhanje mi je bilo všeč že od malega, saj sem rad ustvarjal v kuhinji, v katero sem se dostikrat kar zaklenil, da me niso motili. Šele pozneje sem se odločil za duhovništvo.

V knjigi ste omenili, da je vaša mama bila vaša prva kuharska mentorica – kateri njen recept ali način kuhanja vam je najbolj ostal v spominu?

Pravzaprav me je bolj navdušila s svojo držo kot pa z recepti. Ker je s štirinajstimi leti odšla od doma, da bi se priučila svojega poklica, ni znala kaj dosti kuhati. Ko se je poročila, se je morala učiti tako rekoč z ničle. Se je pa izpilila v marsikateri jedi. Njen jabolčni zavitek je tako rekoč nenadkriljiv.

Naslovnica knjige Gremo kuhat II. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj vas je prvič navdušilo nad kuhanjem in kako se je začelo vaše kuharsko potovanje? 

Moje kuharsko potovanje se je začelo s prvimi tremi recepti, ki jih imam dejansko še ohranjene v malem kuharskem fasciklu. Prvi recept je, kako se skuha turška kava, drugi, kako se naredi smetanov sladoled, in tretji, kako se skuha lipov čaj. Od takrat do danes sem potem skuhal še marsikaj drugega.

Kako bi opisali svoj kuharski slog v eni povedi?

Hitro, barvito in pestro.

FOTO: Tatjana Splichal

Katero jed najraje pripravljate oz. katera vam je najljubša?

Kot že omenjeno, imam rad barvite jedi in če imam le čas, poleg hrane rad okrasim tudi krožnike, na katerih hrano postrežem. Nimam kakšne najljubše jedi. Rad jem pestro in količinsko ne preveč.

Katera tuja kuhinja vam je najbolj všeč in katero jed iz nje bi si lahko vedno privoščili? 

Poleg slovenske hrane, pri kateri sem res navdušen nad pestrostjo jedi naših pokrajin, mi je všeč hrana Balkana – veliko zelenjave in nekaj dobrega mesa.

Ali menite, da bi kakšna mednarodna jed dobro »ustrezala« tudi slovenski mizi in družinskemu kosilu?

Vsaka mednarodna jed bi se dobro odrezala tudi na »slovenski mizi«. Enkrat sem na primer skombiniral kitajske rezance, kranjsko klobaso in lahko belo omako. Jed je bila fantastična in sem jo pripravil v dobrih 15 minutah.

Katerih pet sestavin imate vedno doma, ker brez njih ne morete kuhati?

Sol, poper, moko, maslo in cel predal začimb.

Ste bolj navdušeni nad sladkimi ali slanimi jedmi? 

Odvisno od dela dneva. Zjutraj mi absolutno bolj ustreza kaj sladkega, po 10. uri pa raje posegam po slanih stvareh.

Samo zase ne kuham rad. Uživam pa, ko lahko skuham za kakšno skupino do 10 ljudi. Takrat mi ni žal ne truda ne časa. (Marko Čižman)

Ste bolj navdušeni nad eksperimentiranjem z okusi ali radi sledite tradicionalnim receptom?

Eksperimentiranja okusov prav ne maram. Korenje mora imeti okus po korenju, meso po mesu in tako naprej. Najbolj sem vesel, ko mi uspe, da v neki jedi vsaka sestavina pride do izraza. Prav zato, če imam le možnost, najraje izberem zelenjavo z vrta ali od bližnjih kmetij, ker so okusi bolj intenzivni kot pri zelenjavi, ki je bila dolgo časa v hladilnicah.

Ali si kuhate sami ali kuhanje raje prepustite drugim?

Samo zase ne kuham rad. Uživam pa, ko lahko skuham za kakšno skupino do 10 ljudi. Takrat mi ni žal ne truda ne časa.

Kateri recepti vam predstavljajo največ izziva?

Tisti, ki mi ne uspejo takoj. Ko sem prvič delal grško sladico z imenom loukomades – podobna je našim miškam, toda mnogo bolj hrustljava – se mi je popolnoma »sfižila«. Tako sem bil razočaran, da sem zadevo odložil za eno leto. Ko sem pripravljal novo kuharsko knjigo, pa sem si rekel: »Daj, poskusi še enkrat!« In je uspelo!

Kaj vas je spodbudilo k pisanju drugega dela knjige?

Želel sem približati ljudem nekatere jedi, katerih priprava se na prvi pogled zdi zelo težka. Recept sem skušal toliko poenostaviti, da se ga bo upalo lotiti več ljudi.

Za koga ste najbolj želeli, da knjiga pride do njega?

Knjiga je namenjena vsem. Mnoge jedi so dovolj preproste, da bodo začetniki ohranili vnemo. Vse jedi so zasnovane tako, da se jih lahko loti tudi celotna družina. Vsak bo nekaj pripravil in bo kosilo lahko hitro na mizi. Obenem pa je v knjigi tudi nekaj jedi, ki bodo v izziv že bolj veščim kuharjem in kuharicam.

Ste med pisanjem knjige naleteli na kakšen recept, ki ga niste mogli dokončati ali se je spremenil med testiranjem?

Vse recepte sem med kuhanjem tudi nekoliko »popilil« in »polikal«.

Ko je vratar včasih med kuhanem prišel preveriti, kako mi gre, je bila kuhinja, kakor da bi bombo vrgel vanjo. Ko se je vrnil čez par ur, je bila kuhinja že »tipi topi«, kot da ne bi bilo v njej nikogar. (Marko Čižman o ustvarjanju knjige)

Koliko časa vam je vzelo pisanje in priprava knjige Gremo kuhat II?

Knjigo sem pripravljal dve leti, saj sem zaradi delovnih obveznosti večinoma lahko kuhal predvsem med počitnicami.

Kakšen je bil vaš običajen delovni proces – ste kuhali in testirali recepte sproti ali ste vse pripravili vnaprej?

Tokratno knjigo sem si zamislil v obliki: najprej prigrizki, nato juhe, potem glavne jedi in nekaj morske hrane ter žar in sladice. Veliko jedi sem dal poizkusiti tudi »slučajno mimoidočim«. Njihovi odzivi in pripombe so mi pomagale, da sem kakšno začimbo dodal ali umaknil in tako jedem nadgradil okus.

Pri vsakem receptu ste vključili zanimive misli različnih avtorjev. Ali ste med izborom misli naleteli na kakšno, ki vas je še posebej ganila ali presenetila?

Seveda. Najbolj mi je všeč misel Alberta Einsteina: »Izogibajte se negativcev. Imajo namreč problem za vsako rešitev.«

Vsak ima malo drugačen jezik in malo drugačno roko in po enakem receptu skuhamo isto jed, ki se v posameznih niansah razlikuje. (Marko Čižman)

Ali imate kakšno posebno zgodbo ali anekdoto, ki se je zgodila med ustvarjanjem knjige, ki bi jo radi delili z bralci?

Anekdot se je nabralo kar nekaj. Podelim dve:

1.) Kuhal sem v učni šolski kuhinji. Vrata sem imel priprta, zato je med kuhanjem dišalo po bližnjih hodnikih. Pozdravit me je prišel eden od delavcev in rekel: »Tole pa super lepo diši! Kaj pa kuhate?« Tisti dan sem kuhal brezmesne menije in sem mu dal par jedi v pokušino. Vse je pojedel. Nedolgo zatem je prišla na vrata pozdravit še njegova žena. Tudi njej sem dal poizkusiti nekaj jedi. Dejala mi je: »Ampak vi ste res neverjeten! Do zdaj še nikomur ni uspelo to, kar je vam!« Ko sem jo vprašujoče pogledal, je nadaljevala: »Moj mož sploh ne je zelenjave, pri vas jo pa je in mu je celo všeč!«

2.) Naša učna kuhinja je bila dostikrat »čarobna dežela«. Ko je vratar včasih med kuhanem prišel preveriti, kako mi gre, je bila kuhinja, kakor da bi bombo vrgel vanjo. Ko se je vrnil čez par ur, je bila kuhinja že »tipi topi«, kot da ne bi bilo v njej nikogar.

Ali imate kakšno skrivno kuharsko tehniko ali trik, ki ga uporabljate pri večini jedi?

Pravzaprav ne. Vsak ima malo drugačen jezik in malo drugačno roko in po enakem receptu skuhamo isto jed, ki se v posameznih niansah razlikuje. Če nam uspe, da jo skuhamo tako, da nam je všeč njen okus, potem smo našli pravi »skrivni trik«.

Še misel za konec: Vesel bom, če boste v sebi ohranili ogenj poguma, da se boste upali lotiti jedi, ki se vam na prvi pogled zdijo težke. Radi pripravite kakšno kosilo skupaj z domačimi ali s prijatelji. Taki obroki imajo poseben čar in jedi teknejo še bolje. Radi jejte v dobri družbi. Miza, na kateri je okusna hrana, okrog katere so zbrani dobri ljudje in za katero je (po molitvi) navzoč tudi Jezus, je najboljša miza!