Javno zdravstvo je zdravstvo za naš davkoplačevalski denar (Shema). Tega v obliki mesečnih prispevkov plačujemo Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in kot prostovoljno zavarovanje zaenkrat še zasebnim zavarovalnicam (Generali, Triglav, Vzajemna). In sedaj prihaja ključna točka zavajanja državljanov. Izvajalci zdravstvenih storitev v javnem zdravstvenem sistemu namreč niso le zdravstveni zavodi v lasti države, ampak tudi zasebniki, ki imajo z ZZZS sklenjeno pogodbo za določene zdravstvene storitve. Imenujemo jih koncesionarji. Bolnik zato pri koncesionarju za zdravstveno storitev ne plača iz svojega žepa, saj stroške prav tako pokrije ZZZS. Koncesionar je zato del javnega zdravstva in to ne pomeni privatizacije. Pravo privatno medicino izvaja zasebnik, ki nima pogodbe z ZZZS in zato mora bolnik za njegovo storitev sam plačati.

VIR: Marko Noč

Koncesionar je zato za normalno državo dobrodošel. Sam namreč poskrbi za svoje prostore in opremo ter zaposli in plačuje zdravstveni kader in s tem za državo brezplačno širi mrežo javnih zdravstvenih storitev. Poleg tega mu ZZZS za isto storitev plača vsaj 30 % manj kot univerzitetni bolnišnici in s tem veliko prihrani. In če ima koncesionar izgubo ali propade, ne predstavlja dodatnega stroška za državni proračun, ki sicer redno pokriva večmilijonske izgube zdravstvenih zavodov v državni lasti. Zato nikakor ni na mestu »križarska vojna« proti koncesionarjem, ki se v zadnjem času intenzivira.

Ko zboliš ali se poškoduješ, potrebuješ pravočasno in kakovostno zdravljenje.

V središču dobronamerne zdravstvene reforme zato mora vedno biti bolnik, in to ne le deklarativno. Njegov interes je zelo jasen. Ko zboliš ali se poškoduješ, potrebuješ pravočasno in kakovostno zdravljenje, ki ga ne plačaš iz svojega žepa, ampak ga financira zavarovalnica, ki ji v ta namen vsak mesec plačuješ prispevek. Pri tem te ne zanima, ali je izvajalec državna ustanova ali koncesionar, ampak samo pravočasnost in kakovost storitve. Cilj sedanje zdravstvene reforme pa je žal le ohranitev in še dodatno povečanje monopola državnih zdravstvenih ustanov, ki so ujete v zakostenele in preživete organizacijske okvire, ki vodijo v strokovno nazadovanje, zmanjševanje dejavnosti, povečevanje čakalnih vrst in izgube.

Poglavitna vloga države v zdravstvu bi zato morala biti predvsem regulatorna.

Poglavitna vloga države v zdravstvu bi zato morala biti predvsem regulatorna. Najprej mora prek ustreznih strokovnih združenj vzpostaviti strokovne, prostorske in kadrovske kriterije za izvajanje posamezne zdravstvene dejavnosti in s tem zaščititi bolnike pred tako imenovano »garažno medicino«. Na osnovi izpolnjevanja omenjenih kriterijev bi nato morala nediskriminatorno tako državnim kot zasebnim izvajalcem podeliti dovoljenje za izvajanje določene dejavnosti, kar imenujemo akreditacija, ki bi nadomestila sedanje pogosto nepregledno podeljevanje koncesij. ZZZS pa bi morala postati ne le zbiralnica davkoplačevalskega denarja, ampak prava zavarovalnica, ki zasleduje cilj, da doseže najboljšo kakovost za čim nižjo ceno. In zopet je povsem nepomembno, ali v državni ustanovi ali pri zasebniku.

In kako naprej? Upam, da se zasebniki organizirajo s samo enim ciljem – zagotoviti si enakovreden položaj v javnem zdravstvenem sistemu. In upam, da jim bodo pri tem pomagali številni bolniki, ki so jih že do sedaj uspešno zdravili.

Komentar je bil objavljen v 28. številki tednika Družina (28/2023).