Najprej dobesedno: predstavnik Slovenije na tekmovanju za pesem Evrovizije 2025 v Baslu Klemen Slakonja je v prvem polfinalu namreč del svoje pesmi odpel viseč navzdol, kakor se mu je – tako razumem to metaforo v njegovem zelo dobro sporočilno in vizualno opravljenem nastopu – življenje obrnilo na glavo, ko je izvedel za diagnozo svoje ljube. Pa je bil vendar to miren nastop, o trenutku, ko se ti življenje postavi na glavo, ko bi najraje kričal in vpil ali pa molčal in jokal, mirna pesem, ki terja malce premisleka. In se zato, preden jo razumemo in sprejmemo, ustrašimo njenega sporočila, da je namreč smrt naša stalna sopotnica. In da je zato – kako krščansko in kako človeško – naš privilegij, nekaj največjega, da lahko ljubimo ta trenutek. Ker je danes Mojca še za našim hrbtom, jutri je morda ne bo več.

FOTO: Adrian Pregelj/RTV Slovenija

Zato se je verjetno Evrovizija našega predstavnika ustrašila, na glavo jo je postavil med vsem rompompomom in bleščicami, med udrihanjem bobnov in bruhanjem ognja. In čeprav je treba reči, da so si bile včeraj pesmi tako zelo podobne, da bi bilo skoraj vseeno, kdo se je podpisal pod tiste, ki so napredovale v finale, čeprav je bil Klemen med vsem ropotom in plehkostjo včerajšnjega večera prava osvežitev – in je ravno zato res izstopal – je pač treba razumeti, da je bila sporočilnost pesmi tokrat na stranskem tiru. Da je zmagal šov.

In se zato, preden jo razumemo in sprejmemo, ustrašimo njenega sporočila, da je namreč smrt naša stalna sopotnica.

Seveda bodo nekateri zato spet zamahovali z roko, češ, kaj potem trošimo denar za nekaj takega, kar nam ne prinaša uspeha. Drugi bodo rekli, da smo naredili napako, ko na evrovizijski oder nismo poslali July Jones, kar bi bila očitno samo še ena izmed mnogih podobnih skladb. Sam pa menim, da se je splačalo Evrosong za tri minute obrniti na glavo. Marsikdo je Klemna in Mojco videl in slišal. In četudi za to ni bilo nagrade, njuno sporočilo živi. In nihče več ga ne bo mogel iztrgati iz tega sveta. In za to je bilo vredno nastopiti.