Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Marko Rijavec: Moj »jaz« je najtežji nahrbtnik

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 30. 04. 2021 / 07:33
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 04.05.2021 / 09:03
Ustavi predvajanje Nalaganje
Marko Rijavec: Moj »jaz« je najtežji nahrbtnik

Marko Rijavec: Moj »jaz« je najtežji nahrbtnik

Idrijski župnik, avtor letošnjih šmarnic, o dolgi poti k sv. Jakobu v Kompostelo.

»Po duši sem še vedno pesnik, kot duhovnik in pisec sem služabnik Besede. Oznanjevanje je pravzaprav stvar srca, ne jezika. In v inflaciji besed sodobni človek hrepeni po iskreni besedi, besedi, ki pride iz srca,« razmišlja Marko Rijavec. FOTO: Robert Rijavec



Polna dlan zvezd, Pesem za nekoga, Dimenzije maja in Camino, pot, ki se začne na koncu so naslovi knjižnih izdaj 39-letnega primorskega duhovnika Marka Rijavca; za prvimi tremi najdemo pesniške zbirke, zadnji pa je naslov letošnjih šmarnic za odrasle, razmišljanja ob 31 dni in 780 kilometrov dolgi poti, ki jo je prehodil leta 2017 v Kompostelo h grobu sv. Jakoba.

S strnjenimi vsakodnevnimi zapisi nas v svetem Jakobovem letu avtor vabi, da tudi mi prehodimo svoj »camino«. »Gre za pot za Gospodom, pot k sebi. Pot, ki krene vedno malo drugače, kot načrtujemo, a nas hkrati vabi, da bi zaupali in se spreminjali – da bi bili bližje Njemu,« je zapisal.

»Sem služabnik Besede«

Da je Marko Rijavec mojster besed, vemo že vsaj od leta 2004, ko je takrat še bogoslovcu založba Ognjišče izdala prvo pesniško zbirko, v Družini pa smo z njim pripravili obširen intervju.

Od takrat se na straneh našega tednika in drugih tiskanih in spletnih medijev pojavlja pogosto, med drugim je zadnje dve leti in pol Družinin »pridigar«, vsak teden na straneh duhovnosti piše razmišljanja ob nedeljskem evangeliju.

»Sem duhovnik, kakršen sem, tudi zato, ker sem pesnik, in obrnjeno, sem pesnik, kot sem, ker sem duhovnik. Pesništvo in duhovništvo nista ločeni stvari, nerazdružljivo se prepletata,« pravi Marko, ki sicer zadnja leta več kot poezijo piše razmisleke, kolumne, bloge, pridige.

»Po duši sem še vedno pesnik, kot duhovnik in pisec sem služabnik Besede. Oznanjevanje je pravzaprav stvar srca, ne jezika. In v inflaciji besed sodobni človek hrepeni po iskreni besedi, besedi, ki pride iz srca,« razmišlja Dornberžan.

»Nisem padel s konja, poslušal sem le tih šepet«

Že od malih nog je rad bral, tudi poezijo. Spomni se, kako ga je mama, najmlajšega od treh sinov, iz Vipavske doline peljala k reki Soči, ko se je na pamet učil Gregorčičevo poezijo.

»Branje v otroštvu je pomembno, tudi v katehezi bi danes, ko prevladujejo podobe, morali dati več poudarka knjigam, branju, besedam,« je prepričan Marko, ki je po končani škofijski gimnaziji v Vipavi odšel na »pot za Gospodom v duhovniškem poklicu«.


»Hoditi in trpeti, to je lahek križ. Najtežji križ tudi ni nahrbtnik ali moje ubogo telo, ampak nositi na sebi nasmeh,« zapiše Marko Rijavec v knjigi šmarnic. FOTO: Robert Rijavec


Da kdaj bere in posluša zgodbe duhovnikov, ki jih je Bog poklical na to pot po nenavadnih, že kar čudežnih dogodkih, spreobrnjenjih, pravi: »Sam nisem 'padel s konja', kot apostol Pavel, meni je Bog ves čas tiho šepetal. Ta glas je bil včasih glasnejši, včasih čisto tih, ves čas pa je bil, navadil sem se na ta šepet, 'naraven zvok'. Kot sem se v zadnjih letih navadil na šumenje Idrijce, ki teče ob župnišču.«

Duhovniški poklic je v njem, pravi, »rasel kot solatka v zemlji«, kar pa ne pomeni, da ga je Bog obvaroval dvomov in preizkušenj.

V življenju se je precejkrat znašel na razpotjih, največje 'borbe' je bojeval konec gimnazije, pravi: »Ko poznaš svoje sposobnosti in postaneš lakomen po karieri. Pa tudi v bogoslovju ni šlo brez spraševanj o pravilni odločitvi. A vedno sem bil iskren do sebe, dovolil sem si tudi neprijetna vprašanja, dovolil sem si dvomiti. Tako poklic dozori.«

Pot v Kompostelo – metafora za življenje

V času študija v Rimu, med poletnimi počitnicami, ko si je lahko vzel dober mesec 'dopusta', se je s prijatelji odpravil peš v Kompostelo. Želja, da bi šel na to romanje, je bila v njem stara vsaj deset let.

»Želja pa je najprej osebni izziv in moški potrebujemo izzive. Vendar je želja narediti nekaj tako norega, kot je en mesec hoje, več kot samo izziv – nekaj v tebi hrepeni po njej, nekdo te na pot povabi, sicer bi omagal ali se naveličal,« pravi že od nekdaj strasten hribolazec, popotnik, občudovalec narave, ljubitelj sončnih zahodov in dobrega čaja.

Po 740 kilometrih poti, vročine in mraza, bolečih nog in žuljev, lakote in žeje, zasedenih prenočišč ob poti, neprespanih noči zaradi smrčanja, »stalnega zapuščanja in negotovosti za vsakim ovinkom«, zaupanja in vere so 31. dan prispeli k sv. Jakobu.

Vsak dan je na telefon, ko so vsi drugi že spali, napisal blog. »Bil je moja večerna refleksija, notranji zemljevid, kaj se z menoj na poti dogaja,« se spominja.

Zapisi z bloga so osnova letošnjega šmarničnega branja, za knjigo je dodal le še nekaj »geografskih podatkov« in vse prepletel z duhovno potjo svetega Jakoba.

»Hoditi in trpeti, to je lahek križ. Najtežji križ tudi ni nahrbtnik ali moje ubogo telo, ampak nositi na sebi nasmeh,« zapiše Marko Rijavec v knjigi šmarnic: »Nositi na svojem obrazu znamenje evangelija, biti na tej poti vesel, to je pravzaprav pravi križ, ki ga je treba nositi, da si res pravi romar, ki ne hodi le v Santiago, ampak za Kristusom.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (18/2021).

Prispevki Marka Rijavca:
- Življenjske izbire
- Za mizo z Vstalim Gospodom
- Zakaj je treba danes priti h grobu?
- Pokaži mi Boga!
- Zakaj? Zaradi upanja!

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh