Marko Štepec  FOTO: Ivo Žajdela

V knjigi Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne je Marko Štepec objavil izsledke svojega dolgoletnega zbiranja, iskanja in raziskovanja kulturnozgodovinske dediščine prve svetovne vojne, pokopališč, spomenikov, kapelic in spominskih plošč.

Zakaj je bila ta tema tako dolgo odrinjena v pozabo?

»Evropska zgodovinopisja so 'veliko' vojno razumela kot pomembno prelomnico in jo v skladu s tem raziskovala. Na ohranjeni dediščini so nastajale državne mitologije, javni spomin in skupnostne identitete,« je zapisal v uvodu. Čeprav so vojna, razpad habsburške monarhije in nastanek novih držav na njenem ozemlju usodno zaznamovali vsakdanje življenje tudi v slovenskem prostoru, sta se raziskovanje vojne in hranjenje materialne in nesnovne dediščine začeli relativno pozno. Razlogi za to so, kot pojasnjuje, danes večplastno interpretirani in bolje raziskani, kot so bili nekoč. Še vedno pa vzbuja začudenje, kako je bila lahko tako obsežna spomeniška in pokopališka dediščina prve svetovne vojne po drugi svetovni vojni in komunistični revoluciji tako nesrečno spregledana in odrinjena na obrobje javnega spomina. Nič manj presenetljiva ni njena vrnitev v osrčje javnega spominjanja od zadnjega desetletja 20. stoletja dalje. »Kljub dolgoletni nezadostni institucionalni podpori, ki na žalost še ni povsem presežena, se je začelo raziskovanje vojne dediščine (dediščinjenja) in danes imamo kljub številnim raziskovalnim prazninam na voljo obsežno bibliografijo, ki je dosegla visoko raziskovalno zrelost in samorefleksijo, kar v teh prostorih ni vedno samoumevno pri obravnavanju vojn.«

Vojaško pokopališče v Avčah ob Soči. VIR: Milan Škrabec

Ostali so pokopani daleč od doma

Sodobnikom je prva svetovna vojna spremenila življenje in so ga v spominu ohranili kot obdobje pomanjkanja, lakote, smrti in strahot. Množica mrtvih na bojnem polju in povečana umrljivost med civilisti zaradi bolezni in izčrpanosti je povojnim družbam naložila breme osmišljanja, razumevanja in soočanja z množično smrtjo. Po koncu vojne so se z bojišč vračali preživeli, veliko je bilo pogrešanih in kljub posameznim prekopom so številni ubiti vojaki, vsaj v slovenskem primeru, ostali pokopani daleč od doma (daleč največ v Galiciji). Avtor piše tudi, kako se je s tem soočala Kraljevina SHS, ki ji vojna ni mogla biti najboljša podlaga in temelj identitete.

Spomenik v obliki vojaškega bajoneta na vojaškem pokopališču v Avčah ob Soči. VIR: Milan Škrabec

V ospredju je morala biti komunistična »zgodovina«

Najbližje soško bojišče na zahodnem robu razpadle Avstro-Ogrske, ki je 29 mesecev dihalo s prebivalci v zaledju, je skupaj z obsežno ohranjeno dediščino pokopališč, materialnih ostankov in spominsko topografijo ostalo ujeto za rapalsko mejo. Pod okriljem Kraljevine Italije je bilo prepuščeno drugačnim (italijanskim) spominskim obrazcem in mitom. Po drugi svetovni vojni in novi jugoslovansko-italijanski državni meji je precejšen del soškega bojišča, razen južnega, kraškega dela od Gorice do Jadranskega morja, ki je ostal v Italiji, postal del jugoslovanske države. Odnos do dediščine soškega bojišča se ni spremenil, nasprotno se je celo zaostril, saj je prva svetovna vojna postala oddaljena preteklost in skupaj z vojaki avstro-ogrske armade in njihovimi vrednotami v novem kontekstu socialistične države še bolj tuja in neprimerna za šolske učbenike. V ospredju je morala biti komunistična »zgodovina«.

Spomenik umrlim med prvo svetovno vojno na Dovjem pri Mojstrani. FOTO: Ivo Žajdela

Neznani svet strelskih jarkov, kavern in materialnih ostankov

»Z dediščino prve svetovne vojne, če ne upoštevam filmov, ob katerih smo bili gledalci zgroženi nad razčlovečenjem in stisko ob grozi plinskih napadov, sem se prvič srečal, ko sem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja hodil po Krnskem pogorju in se kot študent zgodovine srečal z neznanim svetom strelskih jarkov, kavern in materialnih ostankov,« piše avtor, in doda, da so te gorske spodbude povzročile, da je prebral marsikatero knjigo o vojni. »Takrat so bile slovenske knjige o tej temi, razen starejših izdaj izpred druge svetovne vojne, precej redke. Resneje sem prvo svetovno vojno začel raziskovati, ko sem se zaposlil v muzeju /novejše zgodovine Slovenije/, v katerem sem še vedno odgovoren za to obdobje in zbirke, vezane na prvo svetovno vojno in njeno dediščino.«

Spomenik umrlim med prvo svetovno vojno v Adlešičih v Beli krajini. FOTO: Ivo Žajdela

Breme razumevanja in osmišljanja množične smrti

Kot je pojasnil Marko Štepec, je knjiga Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne nastala v prostem času, večinoma ob sobotah in nedeljah, in je v osnovi narejena na podlagi dolgoletnega zbiranja, fotografiranja, dokumentiranja in raziskovanja kulturnozgodovinske dediščine prve svetovne vojne: pokopališč, spomenikov, kapelic in spominskih plošč po Sloveniji. Prvotni namen ni bil objava knjige, ampak preprosto zbiranje podatkov, kje, kdaj in kdo je na spomeniku ali kdo ga je postavil.

Številni ubiti vojaki iz slovenskih nabornih območij so pokopani daleč od doma na pokopališčih v zaledju bojišč v Galiciji (danes na Poljskem in v Ukrajini), Italiji, Avstriji, Srbiji, Franciji in drugje. Nekateri grobovi in pokopališča niso bili nikoli obiskani in raziskani. Vojaki številnih narodov so pokopani v zaledju soškega bojišča. Ubiti na bojnem polju in povečana umrljivost med civilisti, so preživelim naložili breme razumevanja in osmišljanja množične smrti.

Plečnikov spomenik umrlim med prvo svetovno vojno na Breznici na Gorenjskem. FOTO: Ivo Žajdela

Obsežno raziskovalno delo na terenu

»Obsežen lastni fond, ki sem ga zbral z leti, je eden ključnih elementov, iz katerega je nastala knjiga. Fotografije so nastajale tudi ob pripravah razstavnih in filmskih projektov. Ob pripravi sobe o prvi svetovni vojni na stalni razstavi Slovenci v 20. stoletju sva s fotografom Sašo Kovačičem obiskala vsa takrat znana obstoječa avstro-ogrska pokopališča na obeh straneh državne meje. Med pripravami dokumentarnega filma režiserja Boža Grlja Slovenci v vojni 1914–1918, ki ga še vedno predvajamo v sobi prve svetovne vojne na stalni razstavi, smo zbrali fotografije in posnetke številnih pokopališč v Posočju in ponovno je bilo zbranega veliko gradiva, ki pa ga v celoti nikoli nismo uporabili. Nekaj let pozneje smo z režiserjem Valentinom Pečenkom in kolegom Przemyslavom Jaskolowskim, opremljeni s knjigami in zemljevidi, iskali snemalne lokacije za dokumentarno serijo Slovenci in prva svetovna vojna 1914–1918 ter avstro-ogrske grobove, v katerih so pokopani slovenski vojaki v Galiciji. Obiskali, prehodili in raziskali smo tudi številne druge lokacije po sledeh slovenskih vojakov, njihovih grobov in dediščine, od Sarajeva prek Dunaja do Krasa, Monte Chiese in Piave. Manjši izbori fotografij iz tega lastnega fonda so bili v preteklosti že vključeni v muzejske razstave in objavljeni v različnih publikacijah in na spletnih straneh.

Veličasten spomenik Javorca v Posočju. FOTO: Ivo Žajdela

Nastajala je obsežna dokumentacija o spomenikih in spominski topografiji

V knjigi je avtor objavil tudi fotografije spomenikov in pokopališč iz fonda časopisa Slovenec, fotografske zbirke prve svetovne vojne ter razglednic, ki jih hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Glavnina objavljenih razglednic spomenikov ter njihovih javnih odkritij je iz obsežne zasebne zbirke zgodovinarja, zbiralca in raziskovalca razglednic Milana Škrabca, avtorja številnih knjig o razglednicah, ki je zaradi pomena in števila v knjigo vključenih razglednic iz njegove zbirke prispeval tudi spremno besedilo o razglednicah med prvo svetovno vojno. Objava teh razglednic z vsem bogastvom podatkov, ki jih na njih odkrivamo, je pomemben del knjige.

Napisi ubitih v spominski kapeli v Javorci v Posočju. FOTO: Ivo Žajdela

Skupaj s fotografijami je nastajala tudi obsežna dokumentacija o spomenikih in spominski topografiji prve svetovne vojne. Združena z izsledki dolgoletnega preučevanja muzejskih zbirk, povezanih s slovensko vojno izkušnjo in spominom na ubite vojake in umrle civiliste, je pomenila izhodišče knjige.

Umetnina Toneta Kralja v Vidmu Dobrepolju. FOTO: Ivo Žajdela

Knjiga pripoveduje tudi o žalovanju in bolečini ujeti v kamen

Knjiga skuša odgovoriti na vprašanja: kaj se je dogajalo s »spominsko krajino« vojne, kako se je oblikovala, komu so bili spomeniki namenjeni in kako so se vrnili v osrčje javnega spomina. Njena poglavja nas popeljejo po spominski topografiji od avstro-ogrske dediščine, prek osrednjega poglavja o spomenikih iz časa Kraljevine SHS in njihovih usod vse do danes. Namenjena je vsem, ki jih zanimajo spomeniki, oblikovanje spomina in kje so pokopani slovenski vojaki. Obravnavano spomeniško dediščino so izdelali ugledni kiparji, arhitekti in kamnoseki. V njej lahko prepoznamo estetske presežke in bogastvo kamnoseške tradicije. A knjiga pripoveduje tudi o žalovanju in bolečini ujeti v kamen, o večni igri zmagovalcev in poražencev, o ljudeh in spomenikih.

Trebnje, blagoslovitev obnovljenega spomenika umrlim med prvo svetovno vojno (nuncij J. Janusz, 2014). FOTO: Ivo Žajdela

Bogato ilustrirana strokovna monografija obsega 256 strani velikega formata, s pregledom literature in imenskim ter krajevnim kazalom.

Jože Možina, Marko Štepec, Če želimo ravnati dobro – bodimo dobri zdaj, Domovina, 10. 7. 2025

Renato Podbersič, »Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla«, prva svetovna vojna, Domovina, 22. 5. 2025

»Italijanski« spomenik na Vodicah pri Sveti Gori nad Gorico. FOTO: Ivo Žajdela

1/16