V soboto in nedeljo, 3. in 4. septembra 1966, se je skupina slovenskih izobražencev iz zamejstva, matice in zdomstva zbrala na študijskem srečanju v vasici Draga ob italijansko-jugoslovanski meji pri Bazovici. Pobudo za srečanje je dalo Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta z namenom, kot je v pozdravnem nagovoru pojasnil njegov predsednik Jože Peterlin, »da bi se v prijateljskih razgovorih ter v resnih in stvarnih diskusijah poglobile bratske vezi med nami, da bi drug drugega bolj razumeli in se bolj povezali v skupno narodno družino«.

Po letu 1976 so se študijski dnevi iz Drage preselili na Opčine

Tako so se rodili študijski dnevi, ki se letos dogajajo šestdesetič. Ime so dobili po svojem rojstnem kraju in ga ohranili tudi po letu 1976, ko so se preselili na Opčine. Kljub težavam zaradi nenaklonjenosti tedanjih slovenskih oziroma jugoslovanskih oblasti, so študijski dnevi iz leta v leto rasli, bodisi po udeležbi bodisi po odmevnosti.

Draga se obrača na vse tri Slovenije

Drago od vsega začetka opredeljujeta dve na prvi pogled skorajda paradoksalni značilnosti. Prireja jo društvo, ki je zamejsko, a Draga se obrača na vse tri Slovenije, tudi na matično in zdomsko. Prireditelji so poleg tega svetovnonazorsko opredeljeni, saj se Društvo slovenskih izobražencev v svojem statutu odprto sklicuje na slovensko, krščansko in demokratsko izročilo, a pogovarjati se želijo tudi z drugače mislečimi.

Draga je pomembno prispevala k demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije

Prav s pospeševanjem dialoga med udeleženci »brez razlike meja in prepričanj o vseh vprašanjih, ki tarejo svet, še posebej pa slovenskega človeka tu, doma in po svetu«, kot so prireditelji zapisali v zborniku iz leta 1971, je Draga pomembno prispevala k demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Vsakoletnih septembrskih srečanj so se udeleževale vidne osebnosti, kot sta bila tržaška pisatelja Alojz Rebula in Boris Pahor, pa tudi poznejši predsednik prvega slovenskega parlamenta France Bučar in poznejši predsednik prve slovenske demokratične vlade Alojz Peterle.

Poslanstvo Drage nikakor ni izčrpano

Leta 1990, po prvih svobodnih volitvah v Republiki Sloveniji, je Peterle zbrane na 25. študijskih dneh nagovoril takole: »Nisem mislil, da bom ob četrtstoletnici Drage stal pred tem mikrofonom in vas pozdravljal v imenu demokratično izvoljene slovenske vlade in mlade slovenske demokracije. To, da vas lahko danes s tega mesta pozdravim v tem svojstvu, je zame tudi velika zmaga Drage [...]. Draga ni bila nikoli na robu slovenstva. S tem, kar je delala, je bila vedno v njegovi sredini, in nespametno bi bilo, če bi s to tradicijo prekinili; čakajo nas nove naloge, nova dela, in poslanstvo Drage nikakor ni izčrpano.«

Draga je nagovarjala Slovence k demokraciji, spravi in evropskemu duhu

Pred tremi leti je takratni predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v pozdravnem nagovoru na 57. študijskih dnevih dejal: »Rad bi se zahvalil Dragi, ki je pred tistimi dramatičnimi časi /razpada SFR Jugoslavije, o. p./ in v njih nagovarjala Slovence k demokraciji, spravi in evropskemu duhu, in to počne tudi poslej. To je bilo in ostaja dragoceno za vse nas Slovence v zamejstvu in domovini, pa tudi za sožitje z italijanskim narodom in grajenje skupne evropske kulturno-politične dediščine.«

Demokratična tranzicija v Sloveniji ni bila nikoli v celoti izpeljana

Zanimivo je, kako sta Peterle leta 1990 in Pahor več kot tri desetletja pozneje poudarila, da poslanstvo Drage ni izčrpano. Prvi je jasno namigoval na osamosvojitev Slovenije, ki se je morala šele zgoditi, a oba sta mislila tudi in predvsem na demokratizacijo. Saj, demokracija ni dana enkrat za vselej, temveč jo je treba nenehno obnavljati. Sicer pa demokratična tranzicija v Sloveniji ni bila nikoli v celoti izpeljana in je po mnenju mnogih v zadnjih letih celo nazadovala. Še več. S hudimi težavami se danes soočajo številne demokratične ustanove v Evropi in po svetu. Po globalnem indeksu demokracije, ki ga je februarja letos objavil tednik The Economist, raven demokratizacije v državah po svetu že okroglih deset let neprestano pada.

Ali je okrog 2025 morda na vrsti liberalni demokratizem?

Razmere se v tem oziru tako slabšajo, da bi se lahko celo vprašali, ali ne gre za nepovraten proces. Yuval N. Harari je že pred nekaj leti v svojih 21 nasvetih za 21. stoletje zapisal, da smo ta čas mogoče priče koncu liberalne zgodbe, tako kot je druga svetovna vojna odpihnila fašistično zgodbo, padec Berlinskega zidu konec osemdesetih let prejšnjega stoletja pa komunistično. Podobno razmišlja Žiga Turk v letos objavljenih Novih prispevkih za slovenski pomladni program. Soglasje za zgodovinski trenutek, kjer pravi, da sta bila leta 1945 premagana fašizem in nacizem, leta 1989 socializem in komunizem, okrog 2025 pa da je morda na vrsti liberalni demokratizem. Prelomnica naj bi sovpadala z drugim prihodom Donalda Trumpa na oblast v ZDA.

Razlikovati moramo med krizo Zahoda in krizo demokracije

A če je res tako, je potem odklenkalo tudi Dragi kot zagovornici demokratskih vrednot? Ali je njeno gojenje razprave »brez razlike meja in prepričanj« potemtakem prazno? Mislim, da bi bilo takšno sklepanje preuranjeno.

Najprej moramo razlikovati med krizo Zahoda in krizo demokracije. Zahod nedvomno zgublja svetovno hegemonijo, a ni rečeno, da s tem propada demokracija kot taka. Zaton Zahoda je posledica globalizacije, ki jo je sam Zahod sprožil. Vendar to ne gre nujno proti uveljavljanju demokracije, prej nasprotno, saj bi se globalizirani svet gotovo ne mogel razvijati v demokratično smer, če bi Zahod ohranil svoj privilegirani položaj v njem.

Liberalna zgodba se s krizo nikakor ne spoprijema prvič 

Poleg tega, če je zdaj demokracija, kakor se je zgodovinsko uresničevala v zadnjih desetletjih, v težavah, to ne pomeni nujno, da je demokracija v sleherni obliki v dokončnem zatonu. Žiga Turk v že omenjenem zapisu razlikuje med liberalnim demokratizmom in liberalno demokracijo ter poudarja, da je prvi le »pokvarjena oblika« druge.

Tudi sam Yuval Harari v svojih nasvetih opozarja, da se liberalna zgodba ne spoprijema prvič s krizo in da je v preteklosti že nekajkrat vstala iz svojega pepela kot bajeslovni ptič feniks. Po njegovem je treba današnjo krizo liberalne zgodbe povezati z informacijsko in biotehnološko revolucijo, ki temeljito spreminja življenjske pogoje človeške vrste. Nikakor pa po njegovem ne drži, da bi ljudje imeli raje oligarhične modele, kakršne ta čas poznajo nekatere razvijajoče se države, zlasti Kitajska in Rusija, ter islam. Dovolj je pogledati, kam so usmerjeni svetovni migracijski tokovi.

Razkrivanje resnice v vsakokratnem tu-in-zdaj

Sicer ne gre le za vprašanje, kaj bo, ampak tudi in mogoče predvsem za vprašanje, kaj naj bo. Čemu naj se torej zavzemamo za demokracijo? Tvegal bi odgovor, da zato, ker je najmanj nasilna oblika vladavine. Zakaj pa je demokracija najmanj nasilna oblika vladavine? Ker sloni na svobodnem pristanku ljudi brez razlike. In kako se doseže ta pristanek? Z razpravo.

To je tudi smisel razprave, ki jo je Draga doslej gojila in ki jo namerava še gojiti. Seveda se razmere spreminjajo, izražanje stališč pa je nujno zgodovinsko pogojeno. Sploh smo ljudje nujno umeščeni v čas in prostor. Nemški filozof Martin Heidegger je prav zaradi tega človeka opredelil kot »tu-bit«. Tako je človekovo razpravljanje nujno tudi pričevanje, se pravi razkrivanje resnice v vsakokratnem tu-in-zdaj, znotraj nekega izročila. Na letošnji Dragi bomo ta vidik posebno izpostavili. Če bosta v nedeljo na sporedu predavanje in okrogla miza, pa se bosta v petek in soboto zvrstila niza pogovorov in pričevanj.

Primož Sturman, Jubilejni zbornik ob 60. Študijskih dnevih, Draga, Novi glas, 4. 9. 2025