Kako ste uspeli nagovoriti toliko ljudi?

Najbolj učinkovito je bilo povabilo po internetu, na Facebooku. Včasih sem vabil katehumene v cerkvi, ampak tam so tisti, ki so že prejeli zakramente. Poskušam biti dostopen do oddaljenih, preplašenih. Veste, nekateri se bojijo duhovnikov.

Katehumeni so odrasli, ki se odločijo, da bodo pristopili k zakramentom uvajanja (krst, obhajilo, birma) in s tem za krščansko življenje. 

Kako ste zastavili pripravo?

Potrudim se, da imamo res dobro pripravo, ki hkrati ni preveč časovno zahtevna, saj imajo številni zahtevne službe, majhne otroke … Vsebinsko sem poudarek dal na tem, da zgradimo z Bogom oseben odnos prek maše, molitve in spovedi. To je najpomembnejše, za kar želim, da bi katehumeni živeli naprej. Da vera ni običaj ali tradicija, ampak vrednota, nekaj, kar človek živi in se v življenju tudi spreminja.

Med krstom. FOTO: arhiv župnije Grosuplje

Razložil sem jim tudi delovanje Cerkve, pri čemer sem izpostavil, da brez občestva ne gre. Vera je vedno v odnosu. Skušal sem jim pokazati, kako se moli, kako razumeti sveto mašo. Pa seveda sem izpostavil še nebeško Cerkev, svetnike, Devico Marijo, cerkvene praznike in življenje z zakramenti, ki so ogrodje našega bivanja. 

Zgodilo se je, da so otroci pripeljali h krstu svoje starše, hčerka je bila botra svoji mami.

FOTO: arhiv župnije Grosuplje

Kaj je po vašem prepričanju te odrasle pripeljalo k Bogu? 

Mnogi mladi rečejo, da so tako začutili, nekateri so videli nek zgled drugega mladega. Kar nekaj jih je našlo vernega sopotnika, s katerim želita ustvariti katoliško družino. Kar nekaj je bilo tudi takih, ki si želijo biti dober boter in so se zato podali na to pot. Zgodilo se je, da so otroci pripeljali h krstu svoje starše, hčerka je bila botra svoji mami. Res lepo, da so starši prisluhnili svojim otrokom in se spreobrnili. En primer je bil tudi takšen, da je oče pripeljal skoraj odraslega sina, ki je bil krščen, zakramentov pa ni prejel, ker so živeli v tujini in tam niso bili povezani z župnijo. Sin se je s tem najprej strinjal, na koncu pa je bil navdušen in hvaležen. Zgodbe so bile zelo različne.

Nisem pa začutil, da bi kdo šel k zakramentom iz neke preračunljivosti. Vsi so imeli željo po tem, da se srečajo z Bogom.

FOTO: arhiv župnije Grosuplje

Krstili ste odrasle iz različnih župnij, omenili ste pomembnost občestva. Kako ste jih spodbudili, da se vključijo v njihove lastne župnije oz. krščanske skupnosti?

Katehumeni so bili iz cele Slovenije. Ves čas sem jih spodbujal, da so šli se k župniku predstaviti, da se naj pohvalijo župniku, da ima novega kristjana. Spodbudil sem jih tudi, da naj poiščejo botra, prijatelja, s katerim se bodo lahko pogovarjali o veri, skupaj molili. Večina pa jih prihaja iz bližnje okolice, ker sem v naši dekaniji jaz odgovoren za katehumenat. Mnogi so se že pohvalili, da so se vključili, da so šli do župnikov, da so se udeležili obredov za veliko noč. Treba je zanje moliti in jih sprejeti.

Katehumeni se bodo gotovo srečevali tudi z dvomi. Takrat je pomembno, da so jim blizu, da se z njimi pogovarjajo.

FOTO: arhiv župnije Grosuplje

Kakšen nasvet bi dali župnikom, kako naj pristopajo k tem novim kristjanom in kristjankam? 

Poudaril bi pomembnost, da jih vključijo, da stopijo z njimi v stik, da jih spodbujajo. Katehumeni se bodo gotovo srečevali tudi z dvomi. Takrat je pomembno, da so jim blizu, da se z njimi pogovarjajo. Pa če kdo potrka na njihova vrata, da bi rad postal kristjan, naj ga lepo sprejmejo, in to takoj, ker železo se kuje, ko je vroče. Če te zelo boli, je treba takoj k zdravniku. Kaj pa če človek naslednji dan umre? Takega človeka se moramo razveseliti, ga takoj sprejeti, ne pa da se ga pošilja drugam ali da mora čakati do naslednje velike noči. Da se kdo danes odloči za krščanstvo, je večji čudež kot spremeniti vodo v vino. Izredno sem vesel takih, saj smo živa Cerkev.

Pri nas se bo še aprila pričela nova skupina priprave na zakramente in že pred poletjem bo spet krst in birma odraslih.