Ste prvi Slovenec, ki je zares strokovnjak na področju teologije telesa. Kako je prišlo do tega, da ste izbrali prav to temo?

Moje prvo srečanje s teologijo telesa je bilo preko drobne knjižice katehez Janeza Pavla II., ki so prevedene v slovenščino. Ob prebiranju me je presunilo, kako globoko in hkrati preprosto papež spregovori o teološkem pogledu na človeka, medčloveških odnosih in predvsem o odnosu človeka z Bogom. Zaradi pomanjkanja literature v Sloveniji sem začel raziskovati, kaj je na to temo na voljo v svetu, pri čemer sem hitro ugotovil, da se s teologijo telesa ukvarja kar nekaj ljudi ne le na poljuden, ampak tudi na znanstven način, kar je pripeljalo do ideje za pisanje doktorske disertacije na to temo. Ker je bil papež Janez Pavel II. zelo pronicljiv filozof, me je zanimalo, kaj je v ozadju teologije telesa, kar je privedlo do nastanka doktorske disertacije z naslovom Etična razsežnost medosebnih odnosov v luči personalistične etike Karola Wojtyłe in teologije telesa Janeza Pavla II., ki ima dva dela: filozofski in teološki. V prvem delu sem raziskoval njegovo filozofsko ozadje, zanimanje za človeka in etiko odnosov, v drugem delu pa teološke implikacije, ki izhajajo iz filozofije.

FOTO: Tatjana Splichal

Ali ocenjujete, da je Christopher West dobro razložil katoliški nauk o spolnosti?

Na začetku bi poudaril, da papež Janez Pavel II. v teologiji telesa ni podal zgolj katoliškega nauka o spolnosti, temveč v njej razvija katoliško antropologijo, torej katoliški pogled na to, kdo človek je v odnosu do Boga, bližnjega in samega sebe, podan na nekoliko bolj sodoben način. Spolnost ima v tem kontekstu pomembno mesto, vendar ne kot ločeno področje, temveč kot del širšega razumevanja človeka, ljubezni, telesa, svobode in poklicanosti, kar je papež Janez Pavel II. razvijal že v svojem predpontifikalnem delu Ljubezen in odgovornost. Prav to kontekstualizacijo teologije telesa sem želel nakazati v svoji doktorski disertaciji.

Knjiga Teologija telesa za začetnike je izšla pri Družini. Naročite jo lahko TUKAJ. 

Nedvomno je Christopher West s svojo poenostavljeno govorico in zvestobo izvirnim besedilom teologije telesa pomembno prispeval k popularizaciji le-te. Njegova prednost je v tem, da je zahtevno misel Janeza Pavla II. prevedel v bolj razumljivo govorico, s čimer je teologija telesa postala privlačnejša in dostopnejša širši javnosti. Ob tem je ostal zvest papeževi misli.

Christopher West bo v petek, 5. junija, nastopil v Šentvidu nad Ljubljano. Nekaj vstopnic je še na voljo TUKAJ. 

Kakšne spremembe potegne za seboj odločitev, da bomo živeli v skladu s teologijo telesa?

Odločitev za življenje v skladu s teologijo telesa je pravzaprav odločitev za življenje po evangeliju, ki spreminja odnos do Boga, medčloveške odnose in razumevanje samega sebe. Teologija telesa pokaže, da evangelij ni nekaj zunanjega človekovemu življenju, ampak zadeva njegovo najglobljo identiteto – to, kdo je, kako ljubi, kako živi odnose in kako razume svoje telo.

Za papeža Janeza Pavla II. je Kristus tisti, ki človeku v polnosti razodeva človeka. Človek sam sebi ostane nerazumljiv, če se mu ne razodene ljubezen, če je ne izkusi in si je ne prisvoji. Zato življenje po teologiji telesa pomeni, da človek svoje življenje z ranami, dvomi, slabostmi in hrepenenji prinese pred Kristusa. V njem začne na novo odkrivati, kdo je in za kaj je ustvarjen.

To najprej spremeni odnos do Boga. Bog ni več razumljen kot oddaljeni zakonodajalec ali tekmec človekovi svobodi, ampak kot izvir ljubezni in daru. Človek začne svoje življenje dojemati kot dar, ne kot naključje. Vera posledično ni le sprejetje določenih verskih resnic, ampak osebni odgovor na Božjo ljubezen. Vera je namreč tista, ki človeka vodi v občestvo z Bogom, v osebno srečanje in notranjo preobrazbo.

Prav tako se spremeni odnos do samega sebe. Teologija telesa človeka ne razume kot razdeljenega na telo in dušo, kot da bi bilo telo nekaj manjvrednega ali nepomembnega. Telo je sestavni del osebe. Po telesu človek izraža svojo notranjost, sposobnost za ljubezen, bližino in darovanje. Zato življenje po evangeliju vključuje tudi spravo s telesom, kar vključuje sprejetje telesa kot Božji dar, kot del lastne identitete in kot prostor, kjer se lahko izraža ljubezen. Janez Pavel II. telo razume kot Božji dar in kot način, po katerem je človek deležen Božjega življenja.

Tretja sprememba zadeva medčloveške odnose. Če človek samega sebe razume kot dar, tudi drugega ne more več gledati kot sredstvo za svoje potrebe, užitek ali korist. Teologija telesa vodi v drugačno etiko odnosov – spoštovanje, odgovornost, zvestobo, čistost in pripravljenost za darovanje.

FOTO: Tatjana Splichal

Kje je meja med moraliziranjem in načelnostjo, ko pride do katoliškega nauka o spolnosti?

Največja razlika med moraliziranjem in načelnostjo je v načinu, kako posredujemo katoliški moralni nauk. Moraliziranje se začne tam, kjer o resnici človeške spolnosti ali kateri koli drugi dimenziji bivanja govorimo brez ljubezni, brez posluha za človeka in brez zavedanja lastne grešnosti. Težava ni v tem, da moraliziranje ne vsebuje resnice, težava je, da drugega človeka zreducira na greh, napake ali neurejenost, kar je največja zabloda moraliziranja.

Katoliška moralna teologija ni namenjena poniževanju, ampak varovanju dostojanstva osebe in resnice o dostojanstvu človeka. Cerkev ne more reči, da je vseeno, kako živimo spolnost in odnose. Ni vseeno, ali drugega ljubim ali uporabljam. Ni vseeno, ali sem zvest ali nezvest. Ni vseeno, ali telo razumem kot dar ali kot potrošni predmet. Toda način, kako o tem govorimo, in predvsem, ali to sami živimo, je ključen.

Kje vidite privlačnost teologije telesa za današnji čas? In njen oznanjevalni potencial ...

Dandanes se veliko govori o telesu, skrbi za telo, oblikovanju ter končno tudi nadzorovanju telesa. Po drugi strani pa se zdi, da človeštvo niti ne ve več, kaj telo pravzaprav je, kakšen pomen človeško telo nosi v sebi. Je telo samo biološki material? Je nekaj, s čimer lahko poljubno razpolagam? Je moja identiteta ločena od telesa ali se prav po telesu izraža nekaj bistvenega o meni? Teologija telesa v tej zmedi sporoča, da telo ni nepomembna razsežnost bivanja, ampak je bistven del človekove identitete. Človeško telo ni zgolj »lupina«, ampak ima pomembno vlogo pri izražanju in oblikovanju osebne identitete; po telesu človek izraža in doživlja ljubezen. Teologija telesa je potemtakem celostna antropologija, ki se najprej sprašuje, kdo človek je. To vprašanje je danes, ko se zdi, da je identiteta človeka konstrukt, še posebej pomembno.

Teologija telesa je danes privlačna prav zato, ker gre k izviru.

Enako velja za vprašanje ljubezni. Danes se ljubezen pogosto razume predvsem kot čustvo, privlačnost ali osebna izpolnitev. Teologija telesa pa ljubezen razume globlje: kot sposobnost, da drugega sprejmem kot osebo in se mu darujem. Ljubezen ni samo nekaj, kar občutim, ampak nekaj, kar postajam. Zato je tesno povezana z odgovornostjo, zvestobo, čistostjo in spoštovanjem dostojanstva drugega. Če drugega uporabljam za lastno korist ali užitek, sem zgrešil bistvo ljubezni. Če pa drugega sprejmem kot dar in mu tudi sam postajam dar, se začne resnična ljubezen. Odnosi nas namreč zaznamujejo v samem bistvu bivanja. V odnosih ne dobimo samo prijetnih ali bolečih izkušenj, ampak se v njih oblikuje naš pogled nase, na druge, na svet in na Boga. Končno se tudi človekova identiteta oblikuje v odnosih in se ne more oblikovati drugače kot v odnosih; prav zreli odnosi so bistveni za razvoj identitete človeka kot osebe.

To je ena najmočnejših točk teologije telesa za današnji čas. Človeku pokaže, da hrepenenje po bližini ni nekaj površinskega ali zgolj psihološkega, ampak razodeva globljo resnico: ustvarjeni smo za občestvo. Človek ni samozadosten posameznik. Ne more se v polnosti razumeti brez drugega in ne more v polnosti zaživeti brez ljubezni. Zato tudi osamljenost, odtujenost in ranjeni odnosi niso samo socialni problemi, ampak se dotikajo samega jedra človekovega bivanja.

Teologija telesa je danes privlačna prav zato, ker gre k izviru. Sprašuje se, kdo je človek, zakaj je ustvarjen kot telesno bitje, zakaj je ustvarjen kot moški ali ženska, zakaj hrepeni po ljubezni in zakaj samega sebe najde šele v odnosu. V tem smislu ponuja odgovor na eno najbolj temeljnih vprašanj sodobnega človeka: kako naj razumem samega sebe, da bom lahko resnično ljubil in živel kot oseba, prav to pa je tudi največji oznanjevalni potencial.

Kako vas navdušuje Christopher West?

Christopher West me navdušuje predvsem s svojo sposobnostjo, da zna o zahtevnih stvareh govoriti živo, neposredno in z navdušenjem. Njegova velika zasluga je, da je mnogim ljudem pomagal odkriti, da katoliški pogled na telo in spolnost ni negativen, ampak globoko pozitiven.