Martin Ritonja se je rodil 24. oktobra 1894 v Bučečovcih pri Križevcih na Murskem polju kot nezakonski sin matere Marije Ritonja, ovdovele Šijanec. Martinu je mama umrla, ko mu je bilo komaj sedem let, zato je odraščal pri družini Šijanec v Bučečovcih. Po osnovni šoli v Križevcih se je odpravil v avstrijsko Radgono (danes Bad Radkersburg) v uk za mesarja. Že kot vajenec in nato pomočnik je kazal svoje sposobnosti, saj mu je delodajalec zaupal najrazličnejša zahtevna dela, od vodenja klavnice, prodaje živine do prodaje mesa. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil star skoraj 20 let in bi bil vpoklican v avstroogrsko vojsko, a je imel poškodovana dva prsta (kazalec in sredinec) na desni roki, tako se je izognil vpoklicu.

Ritonjevi so živeli v hiši, kjer je bila v spodnjem delu gostilna na Zgornjem Grisu. FOTO: Ivo Žajdela

Na Spodnjem Grisu

Bil je zelo delaven in sposoben na več področjih. Takoj, ko se je pojavila priložnost in to je bilo hitro po prvi svetovni vojni ter hkrati po času razmejitve meje med Avstrijo in Jugoslavijo, je izkoristil dane razmere, da je začel s svojim podjetništvom.

Začela se je njegova izredno podjetna poklicna kariera. Najprej je, kot je o njem ugotovil zgodovinar dr. Ivan Rihtarič v članku v Zgodovinskih listih (Ljutomer, 2016), leta 1922 v Gornji Radgoni, na Spodnjem Grisu (današnja Kerenčičeva ulica), kot »trgovec z živino« kupil dvorišče, gospodarsko poslopje in vrt ter kletne gantarje (podstavke za vinske sode). Danes je tam Kavarna Štručka. Tam je v vinski kleti v lesenih sodih skladiščil svoje pridelano vino za gostilno na Zgornjem Grisu.

Stavba nekdanje gostilne Martina Ritonje na Zgornjem Grisu v Gornji Radgoni danes propada. FOTO: Ivo Žajdela

Na Zgornjem Grisu

V tistem času je začel v Gornji Radgoni, ko ta ni bila več del avstrijske Radgone, samostojno trgovati z živino podjetnik Zangl, ki pa je kmalu bankrotiral. Poleg prodaje živine je ta imel na Zgornjem grisu (to je stari del Gornje Radgone, pod gradom in takoj ob mostu čez Muro v avstrijsko Radgono) tudi gostilno z mesnico ter majhno klavnico.

Ritonja je izkoristil priložnost in kot »posestnik in izvoznik živine v Gornji Radgoni, Spodnji Gris, št. 37«, leta 1924 od Marije Zangl, »posestnice iz Gornje Radgone, št. 6«, odkupil objekt na Zg. Grisu (današnja Jurkovičeva ulica), nekaj v gotovini, ostali večji del pa na obroke. Tam je bila potem njegova gostilna in mesnica.

Dobil je tudi gostilniški inventar v klavnici in kuhinji, vso opremo v stanovanjih oziroma po sobah uslužbencev ter tudi led in vodno črpalko, ki pa je bila na zemljišču Karla Baumgartnerja. V ledenici je bila velika količina ledu, ki pa je bil v polovični lasti vinogradnika in največjega radgonskega posestnika vinogradov Clotarja Bouvierja.

Že leta 1922 je začel ob Muri graditi lastno klavnico, zaradi česar se mu je po njeni izgradnji trgovina z mesom zelo razmahnila. Ta klavnica je po tem, ko mu jo je komunistični režim po vojni odvzel, prešla v last podjetja Mesoizdelki (kasneje Mir).

S tem se je začela strmo vzpenjati njegova podjetna pot in poklicna kariera. Potem je do leta 1940 širil svojo dejavnost ter nakupoval zemljišča in druge nepremičnine.

Stavba nekdanje gostilne Martina Ritonje na Zgornjem Grisu v Gornji Radgoni. FOTO: Ivo Žajdela

Posestvo v Črešnjevcih in Zbigovcih

Kot posestnik, gostilničar in mesar je leta 1929 kupil od tujcev veliko posestvo z veliko vilo v Črešnjevcih (dolga leta po drugi svetovni vojni je bila znana pod imenom Uprava). Prodajalci so bili iz Štajerske v Avstriji, Anton Demmer (učitelj v pokoju) iz Donawitza, njegov brat Alojz (hišni posestnik) in sestra Martha, oba iz Leobna. Pridobil je posest v sosednjih Zbigovcih s hišama št. 6 in 7 z gozdom, pritiklinami in »zraven spadajočo posodo vred ...« ter v kupnino še všteto razno gospodarsko orodje, stiskalnico in 40 praznih polovnjakov, jabolčnino in nekaj pohištva.

Prav tako je leta 1933 v Zbigovcih kupil še posestvo z večjo vilo. Vse kupljene nepremičnine je plačeval nekaj v gotovini, ostalo na obroke. V Radgoni je imel še lednico na Zgornjem Grisu (sedanja Radgonska klet). Zadnjo posest je kupil februarja 1940 v Zbigovcih. Imel je tudi žago (na mestu današnje stavbe NLB), ki je v letu 1929 imela električno napeljavo od črešnjevske opekarne.

Nekdanja Ritonjeva hiša v Črešnjevcih, kjer je imel posestvo. FOTO: Ivo Žajdela

Vila pod vinogradi v Zbigovcih pri Gornji Radgoni, do leta 1945 v lasti podjetnika Martina Ritonje. VIR: Franc Mulec

Imel je dokaj veliko podjetje s pestro dejavnostjo

Skupaj je Ritonja imel dokaj veliko podjetje s pestro dejavnostjo, od trgovanja živine, klavnice z mesnico, gostinstvom, vinogradništvom, vzrejo goveje živine in prašičev. Živino in meso je prodajal na širšem območju, tudi v Maribor, vino, pridelano v svojih vinogradih, pa je večji del točil v svoji gostilni. V mesnici, ki je bila v sedanji Jurkovičevi ulici, so prodali velike količine mesa. Dnevno približno za eno govedo, pet telet in štiri prašiče. Ob praznikih kot so božič, velika noč, petrovo (patron Gornje Radgone) itd., so prodali tudi do pet govedi na dan, do dvajset telet in do deset prašičev. Te podatke je povedal Rudi Štelcer leta 1979, ki je bil pri Ritonji vajenec.

Ledenica (levo) ob nekdanji Ritonjevi gostilni na Zgornjem Grisu. FOTO: Ivo Žajdela

Sposoben podjetnik in izjemen organizator

Kar lepo število zaposlenih je bilo potrebnih, da so bila vsa dela hitro in strokovno opravljena. Gospodar je zahteval izredno natančnost in čistočo pri delu, posebno v klavnici in mesnici. Pri tem je bil sam za vzgled, saj je bil zelo natančen, delaven, strog, pošten, predvsem pa sposoben podjetnik. Vsak zaposleni je moral znati opravljati različna dela. Za to so prejemali dobro plačo in brezplačno dnevno pet obrokov jedi in tri velike brizgance, delovno obleko, obleko, obutev, pranje. Zelo zanimivo je tudi, da je vsak vajenec, ki se je izučil pri Ritonji, pridobil štiri poklice: poklic mesarja, kuharja, klobasičarja in natakarja. Vsak, ki je bil pri njemu zaposlen, je bil dobrodošel pri katerem koli drugem delodajalcu, saj je bilo splošno znano, da je pri Ritonji zaposlen najboljši kader.

Spodnji Gris v Gornji Radgoni. FOTO: Ivo Žajdela

Gostilna in mesarija

S temi nakupi in menjavami si je Martin Ritonja ustvaril precejšnjo premoženje in postal takoj po prvih nakupih vpliven tržan. Bil je gostilničar, eden izmed trinajstih v kraju (Gostilna pri ledenici, Fišerjeva, Pri veselem kmetu, Jurša, Klemenčič, Koler, Kaufman, Hibber, Berlan, Kavarna Rozmanič, Vračko, Novi svet in Ritonja), posestnik in mesar oz. trgovec z živino.

Kot lastnik klavnice in mesarije (desni trakt gostilne na Zg. Grisu) je imel zaposlenih več delavcev. Maskota firme je bil njegov ljubljenec, bernardinec Bari, ki je tehtal kar 92 kg.

Na posestvih je uporabljal tedanjo sodobno mehanizacijo, imel je silos, napajalnike za živino, kosilnice, izkopalnike krompirja, vzorno urejene vinograde in kleti na več lokacijah. Kot pomemben in vpliven je imel med prvimi tržani tudi osebni avtomobil znamke Stayer, s katerim je 9. 2. 1930 sodeloval na odprtju novega betonskega mostu čez Muro v Gornji Radgoni.

Poslovno je sodeloval tudi z Jožefom Kernom iz Lutverc pri Apačah, ki je trgoval oziroma izvažal perutnino in jajca v Avstrijo. Kern je bil tudi boter Martinovemu nezakonskemu sinu, Martinu Franku.

Spodnji Gris v Gornji Radgoni. FOTO: Ivo Žajdela

V lokalni politiki

V letu 1933 je bil Martin Ritonja, ob izvolitvi novega gornjeradgonskega trškega župana, imenovan v gospodarski odsek ter v odsek za prehrano in se tako aktivno vključil v lokalno politiko.

Ko se je v Gornji Radgoni spomladi 1940 zbiralo denar za postavitev spomenika radgonskim žrtvam iz leta 1918 (Svetilnik miru), ki so ga postavili in svečano odkrili poleti 1940, je zanj prispeval 200 din.

Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo (6. april 1941) je bil pri njem sin Martin, ki se je spominjal, kako so prišli nemški vojaki v gostilno, enemu so celo morali obvezati ranjeno roko, nastal je problem s hrano za goste, ker je bila nedelja. Gostilna je bila med vojno zaprta ob torkih, ko se je moralo administrativno urejati živilske nakaznice, imenovane tudi »karte«. Mesnica med vojno ni delovala, strogo mu je bilo določeno tudi, koliko živine lahko zakolje za potrebe lastne gostilne, ki so jo v glavnem zasedli nemški vojaki in jo spremenili v vojaško spalnico. Stanovanjski prostori v nadstropju so ostali v gospodarjevem upravljanju, kljub temu pa je Martin Ritonja večino časa bival na svojih posestvih v Črešnjevcih in Zbigovcih. Nemci mu osebnega avtomobila niso zaplenili, nikoli tudi ni bil ovaden ali zaprt od okupatorja.

Njegovo gospodarstvo je v celoti utrpelo vojno škodo, povzročeno od okupatorja, kar je bilo po vojni tudi uradno prijavljeno, a nikoli ni bila škoda tudi povrnjena.

Vse te podatke sem povzel po članku Ivana Rihtariča (Zgodovinski listi, Ljutomer, 2016).

Ivo Žajdela, Vzpon radgonskega podjetnika Ritonje, Gornja Radgona, Martin Ritonja, Reporter, 4. 2. 2019Konec v: Martin Ritonja, Gornje Radgon, Ozna, Radgonske gorice [2]

Spodnji Gris v Gornji Radgoni. FOTO: Ivo Žajdela

1/13