Daljši prispevek o Ferdinandu Lupši je objavil zgodovinar iz Ljutomera Rado Podgorelec v mariborskem Časopisu za zgodovino in na­rodopisje (štev. 4, 2017) in ljutomerskem zgodovinskem glasilu Zgodovinski listi (2017), v drugi knjigi Rodbine naše fare pa ga je med priimki prikazal Srečko Pavličič (samozaložba, Pristava pri Ljutomeru, 2014).Ferdinand Lupša VIR: Rado Podgorelec

Razstava o Ferdinandu Lupši v Ljutomeru

Kot je zapisal Podgorelec, je ime Ferdinand Lupša »še danes v zaledju Murskega polja in na njego­vem obrobju tabu tema«. Po njegovem je razlogov več. »Osnovni razlog je zagotovo usoda, kakršno je dočakal v začetku leta 1945. Kljub nekaterim dosežkom, ki jih je je v času življenja dosegel, ga je poznejša literatura prezrla, ni pa ga čisto pozabila.«

Najprej, ni ga »dočakala« »usoda«, saj mnogi ta izraz uporabljajo takrat, ko jim ne gre z jezika resnica.

Fotografska zapuščina Ferdinanda Lupše

Spomin Ferdinanda Lupšo so obudili v Splošni knjižnici Ljutomer, kjer so leta 2015 priredili razstavo Lupševih fotografij. V pomurskem Vestniku so takrat zapisali: »V Splošni knjižnici Ljutomer je na ogled razstava fotografij z naslovom Umetni rad Ferda Lupše, geografa, raziskovalca, popotnika in tudi župana, rojenega pri Mali Nedelji. Avtorica razstave je Liljana Nedič, kustosinja Slovenske ki­noteke v pokoju, razstava pa predstavlja delček iz fotografske zapuščine Lupše, ki je bila naključno najdena na podstrešju Grossmannove hiše v Ljutomeru in bila prenesena v Slovensko kinoteko.«

Po poklicu je bil geodet

O Lupši je bilo znanih zelo malo podatkov. Omenil ga je etnolog Zmago Šmitek v knjigi Klic daljnih svetov (1986, str. 73). Bil je eden tistih slovensko govorečih ljudi, ki so v avstrijski diplomatski službi potovali po svetu, kar je bilo za slovenski narod, ki je dolgo gradil nacionalno identiteto, zelo velik dosežek. V začetku 20. stoletja je v službi Avstro-Ogrske monarhije raziskoval prostran­stva jugovzhodne Azije.

Lupšev rod je bil doma na Murskem polju in na njegovem obrobju. Življenjska pot Ferdinanda, znanega tudi kot Ferdo Lupša, se je za­čela v drugi polovici 19. stoletja. Rodil se je 5. aprila 1882 (ponekod 1881) v Drakovcih pri Mali Nedelji (zaselek Brigé). Oče Tomaž Lupša (rojen 1853) in mati Jožefa Špindler sta se poročila leta 1880. Že Ferdinandov oče Tomaž je obetal veliko. Srečko Pavličič je v knjigi Rodbine naše fare zapisal, da se je Tomaž Lupša nekje izšolal in postal »agent davka na potrošnjo«. Ferdinand je bil po poklicu geodet. Podgorelec je odkril podatek, da je v šolskem letu 1895/1896 hodil v »Untergymna­sium« v Celju.

Ferdinand Lupša (na sredini) pri Mihaličevih med drugo svetovno vojno, tik pred okrutnim partizanskim umorom. VIR: Muzej Ljutomer

Pisal je o severnem tečaju

Bil je načelnik »Kmetijskega društva za ormoški okraj«. To društvo je namreč leta 1904 osnova­lo društveno knjižnico. Napisal je knjigo Die Nordpolsphinx oder frage der modrenen Nordpolarforschung in v njej opisal, kako bi načrtoval odpravo na Severni tečaj. Izšla je v tiskarni pri založni knjigarni Dragotina Hribarja v Ljubljani. V knjigi je pisal o raziskovalcih Azije, Afrike, Amerike, Avstralije, Antarktike in tudi o Severnem polu. Sledi opis Severnega tečaju od prvih obiskov do začetka 20. stoletja. Odkritja v 19. stoletju je razdelil na štiri dobe. V prvi je opisal odprave in odkritje »magnetičnega tečaja«, v drugi dobi o po­sameznih ekspedicijah. Tretja doba je tista, v kateri so posamezni raziskovalci in pustolovci šli proti Severnemu tečaju, ter tudi o nemških ekspedicijah in avstro-ogrskih potovanjih. V t. i. četrti dobi lahko beremo: »Nansenova drzna ekspedicija, v ladji skozi cirkumpolarni led, Andreejevo podjetje v zrakoplovu, ka­kor tudi potovanje princa Savojskega, vojvode Abruzzov, ki mu sledita zaslužna moža Svedrump in Peary, ki sta šele lani dospela zopet v domovino.« Pisal je tudi, kako bi na podlagi tedanje nove tehnologije lahko zasnovali ekspedicije. Na podlagi spodletelih ekspedicij je pripravil teoretične načrte za nove odprave na Severni tečaj. Zapisal je, da ima vizijo, kako tako ekspedicijo sploh izvesti. Za idejo o potovanju na Severni tečaj je bil februarja 1904 sprejet na avdicijo pri ministrskem predsedni­ku »dr. Pl. Hartlu, pl. Korberju, naučnem ministru dr. Pl. Hartlu in drugih merodajnih vladnih krogih«. Vlada je sprva kazala zanimanje za omenjeno ekspedicijo. Lupša je očitno pričakoval njeno podporo.

Ferdinand Lupša kot lovec, v knjigi V džunglah belega slona (1930).

Leta 1904 je odšel v Siam

Na Dunaju se je srečal s konzulom takratnega Siama (po letu 1949 Tajska), vitezom Langejem, ki mu je ponudil, da se poda na ekspedicijo v Siam. Takratna revija je zapisala: »Lupšova srčnost, podjetnost in živa želja, biti človeštvu na korist, ni pustila našemu rojaku, da bi dolgo premišljeval.« 14. februarja je prišel z Dunaja v Ormož, 22. februarja pa so ga spet poklicali nazaj na Dunaj, kjer je podpisal pogodbo o potovanju. 29. februarja je že potoval z vlakom v Genovo. Tam se je vkrcal na ladjo 2. marca. Ponudbo mu je uradno ponudila družba Siam canals Land und Irrigation Company, in sicer, da prouči kraje in razmere v takratni siamski državi. Potovanje je začel v Genovi, kjer se je vkrcal na nemški parnik Princ Heinrich, potoval je mimo Sueza in skozi Rdeče morje. Pogodbo naj bi podpisal za šest mesecev. Potovanje je bilo predvideno tako, da bi sprva potoval v glavno mesto Siama Bangkok, od tam pa po reki Menam v osrčje dežele. Navodila za nadaljnjo pot mu je po pogodbi bila dolžna naložiti vlada Siama. Lupševo potovanje do Siama je bilo predvideno na 28 dni. 25. maja 1904 se je z dopisom javil iz Siama, izšel je članek v Domovini pod naslovom Glas iz Siama. V omenjenem članku je zapisal nekaj karakteristik, ki jih ima siamski narod. Enak dopis so objavili tudi v časopisu Glas Naroda, List slovenskih delavcev v Ameriki.

Drakovci pri Mali Nedelji, od domačije Ferdinanda Lupše so ostale le ruševine (1995), (pogled z jugovzhodne strani). FOTO: Ivo Žajdela

Ruševine hiše Ferdinanda Lupše v Drakovcih leta 2011 (pogled z jugozahodne strani, z vodnjakom na dvoriščni strani). VIR: Rado Podgorelec

Pisal je tudi o trgovini

Lupša je pisal najrazličnejše članke. Bil je dopisnik Domovi­ne in Slovana. Leta 1904 je v Domovini objavil članek, v katerem je pisal o ugodni legi slovenskih dežel. Pisal je o pomenu lege ob morju.

Pisal je o razmerah, ki so vladale v naših deželah, saj je večji del takratne trgovine obvladoval tuji kapital, večinoma nemški in italijanski. Pisal je tudi o pomenu začetnega kapitala in o pomenu vlaganj v trgovino. Zapisal je: »Največja gonilna moč pa tiči seveda v našem razumu, v naši volji in v naših delavnih rokah! Tujci, razumnejši od nas, polastili so se že mnogih naših prirodninskih zakladov. Naša velika obrtnija je istotako kakor kupčija večji del v tujih rokah, in mi smo k večjemi le fužinski delavci. Na tem smo si pa veliko sami krivi ker zmiraj smo bili preozkosrčni, zato glejmo in delajmo; glavni pripomoček k temu pa je seveda pouk in izobraževanje. Lotimo se v prihodnje bolj živo večjih obrtnijskih podjetij, ne bojmo se, da bi mogli najti za izdelke kupca, saj mejimo ob morje in se nam odpirajo vrata celega sveta, če kupca tu ne najdemo, našli ga bomo drugje.« Razmišljal je o pomenu izobraževanja ter o pomenu in uporabnosti aluminija, o čebelarstvu, trgovanju itd.

Drakovci pri Mali Nedelji, od domačije Ferdinanda Lupše so ostale le ruševine (2018). Na sredini v ozadju cerkev sv. Duha na Stari Gori. FOTO: Ivo Žajdela

Razmislek o železnici

Ko je leta 1905 v Siam dobil vest o gradnji ozkotirne železnice med Ljutomerom in Or­možem, je temu v dopisu Domovini oporekal, saj je menil: »... projektirane železnice popolnoma znane i koje sem svoj čas v to svrho proučil, se moram takemu podvzetju kontra izreči, kajti taka železnica bi prav nič ne služila v korist prebivalstvu prizadetih okrajev ... da še skoro nobena ozkotirna železnica, ki stoji danes v prometu, ne obratuje, je znano dovolj – in zgradba take železnice je nesrečna misel.« Navedek nam lepo ponazarja tehnično znanje, ki ga je imel Lupša, ob tem pa moramo upoštevati, da je bil v daljnem Siamu in skrbelo ga je, kaj se dogaja v domovini. V Siamu je opravljal tudi javno funkcijo »inžener kraljevega irragations departmenta«.

Iz Siama se je vrnil v drugi polovici leta 1906. Takrat se je vrnil k idejam, ki jih je gojil že pred odhodom v Siam. Spet je pisal o Severnem polu, tokrat poučni spis Polarna sfinga. Imel je predavanje o tej tuji deželi, prvič v ljutomerski čitalnici 17. novembra 1906, 6. decembra 1906 pa še v Franc Jožefovi šoli. Bil je član Zgodovinskega društva Maribor.

Drakovci pri Mali Nedelji, od domačije Ferdinanda Lupše so ostale le ruševine (2018). Levo zadaj Ščavniška dolina. FOTO: Ivo Žajdela

Ujetnik v Indiji

Leta prve svetovne vojne je preživel v tujini. Kaj je v tem času počel, ni znano. Kakor je pisal v knjigi V džunglah belega slona (1930), je leta 1915 organiziral v Lampangu karavano v znanstvene namene. Knjiga pripoveduje o njegovih potovanjih in doživet­jih v Siamu, a je to edini vir, ki ga imamo za leta prve svetov­ne vojne. V Siamu naj bi bil imenovan za univerzitetnega profesorja in vladnega svetnika, kakor je navajal časopisni članek iz leta 1925, ko je opisal Lupševe funkcije v Siamu. Iz dopisa leta 1919 je razvidno, da je bil še aprila 1919 zaprt kot vojni ujetnik v Ahmednagoru v Indiji, tja naj bi ga pripeljali iz Siama. Kdaj se je vrnil iz Indije, ni znano. V časopisju so se leta 1920 pojavile vesti, ki so pričale o predavanjih, ki jih je imel Lupša v okviru Učiteljskega društva za politični okraj Ljutomer, kjer je v sredini avgusta tega leta imel predavanje »o vzhodnoazijski kulturi«. Podobno predavanje je imel še novembra, o čemer so poročali v Učiteljskem tovarišu.

Ivo Žajdela, Žrtev dveh režimov, Ferdinand Lupša, Mala Nedelja, Reporter, 5. 11. 2018Konec v: Ferdinand Lupša, Drakovci, Mala Nedelja [2]

1/7