To je bila 16. od tridesetih maš pod naslovom Mučenci med Slovenci, ki jih mesečno pripravlja pobuda Vseposvojitev. Tokratni osrednji lik je bila redovnica, organistka in zborovodkinja Antonija Premrov, sestra Karmela (1912–1949), ki se je rodila in bila kruto pokončana v Župniji Cerknica. Zato je somaševanje vodil cerkniški kaplan Janez Žerovnik, sodeloval je tudi župnijski mešani pevski zbor iz Cerknice, ki ga je vodila in na orgle spremljala Simona Lekšan.

Sami narekujemo v zapisnik sveta

V uvodnem nagovoru se je Romana Bider iz spravne pobude Vseposvojitev vprašala, kaj piše v »zapisniku sveta« o Antoniji Premrov? »V njem je shranjeno njeno celotno življenje, ustvarjanje, ljubezen, trpljenje. Četudi se kaj izgubi iz naše zavesti, je v zapisniku sveta vse spravljeno. Vse ostaja za večno zapisano v svet. Zapisnika sveta ni mogoče izgubiti, kar nam daje tolažbo in upanje, niti ga ni mogoče popravljati. To pa je za nas svarilo in opomin, naj precizno odgovarjamo na vprašanja, ki nam jih postavlja življenje, saj sami narekujemo v zapisnik sveta,« je podčrtala Romana Bider.

Somaševanje je vodil cerkniški kaplan Janez Žerovnik. FOTO: Tatjana Splichal

Družina z 11 otroki

Kaplan Janez Žerovnik je uvodoma v pridigi predstavil življenjsko zgodbo Božje služabnice Antonije Premrov, rojene leta 1912 v Martinjaku pri Cerknici – pri Malnarjevih, v družini z 11 otroki. Dve hčeri, starejša s. Božidara in mlajša s. Karmela, sta med vojnama odšli v samostan v Ljubljano in postali redovni sestri, Marijini sestri čudodelne svetinje. Karmela, ki se je izobrazila za bolničarko in organistko, se je leta 1947 vrnila domov, ker je republiška oblast zaprla samostan.

Uvodni nagovor Romane Bider iz Vseposvojitve. FOTO: Tatjana Splichal

Za bolnega se splača posvetiti življenje

»Njena rojstna hiša ne stoji več, ker je bila prodana in porušena. Karmela je delala v Šlajmerjevem domu v Ljubljani. Prepričanje Marijinih sester je postalo tudi njeno prepričanje, namreč da se splača za bolnega človeka posvetiti življenje. Redovnice so z vero gledale na bolnike in jim s predanostjo služile. Doma se je priučila šiviljskega znanja, postala je šivilja, še naprej pa je tudi spremljala bolnike v domačem kraju na domu,« je pojasnil kaplan Žerovnik.

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Vsi pevci so ohranili vero

In nadaljeval, da se je Antonija pozitivno odzvala na prošnjo cerkniškega župnika, da bi postala organistka v Cerknici. Uspešno je vodila velik pevski zbor (na neki fotografiji je 24 pevcev), vsak teden so imeli pevske vaje. Jože, edini še živeči od takratnih pevcev, se Karmele spominja takole: »Na vaji smo vedno molili. Učila nas je liturgičnih pesmi za posamezne dele svete maše. Koncertov nismo imeli nikoli, ker je rekla, da pojemo Bogu v čast. Pevci, prav vsi, so ohranili vero. Od Karmele nismo nikdar slišali nobene besede o oblastnikih in politiki.«

Šestnajsta od 30 maš pri frančiškanih na Tromostovju. FOTO: Tatjana Splichal

Priprošnjica zborovodjem in pevcem

Vseeno pa sta, tako Žerovnik, njen uspeh pri zboru in vpliv na mladino zbudila zavist in sovraštvo, zato so jo zastraševali in navsezadnje umorili. »Njena predana služba Bogu pri vodenju zbora je zgled tistim po Sloveniji, ki se ukvarjajo s cerkvenim petjem. Zborovodje in pevci imajo v njej priprošnjico pri Bogu,« je prepričan Žerovnik, ki je nadalje opisal zločin nad Karmelo, ki se je zgodil 14. januarja 1949, ko je odšla na pevsko vajo. Neznanci so jo pričakali ob cesti, jo strpali v avto in odpeljali.

Maševal je kaplan Župnije Cerknica Janez Žerovnik. FOTO: Tatjana Splichal

Vsi so se zavili v molk

»Onečastili so jo, mučili, umorili. Vrgli so jo v Križno jamo. Vsi, ki so slišali za Karmelo, so se zavili v molk. Leta 1951, čez dve leti in pol, so našli njeno truplo ob strugi potoka Žerovniščica pod Martinjakom. Truplo so prepoznali domači, in sicer po plašču in nogavicah. Sporočili so na policijo. Drugi dan so se pripeljali možje v belih haljah, truplo naložili in odpeljali, verjetno v Postojno. Na policiji so rekli, da ne gre za Karmelo,« je izpostavil cerkniški kaplan.

Molitev ob fotografiji sestre Karmele, Antonije Premrov. FOTO: Tatjana Splichal

Mučenka, ki je dala življenje za vero

In odtlej so za njo izginile vse sledi. Žerovnik je poudaril, da se je zločin nad Karmelo zgodil štiri leta po t. i. osvoboditvi in da so domačini vedeli zanj, vendar pa so se vse do danes ovili v molk. Še živeči pevec iz zbora sestre Karmele, Jože, o njeni smrti pravi, da sicer ne more presojati o njenem svetništvu, ker niti ni poklican k temu, zagotovo pa je po njegovih besedah mučenka, ki je dala življenje za vero.

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Čemažarjeva slika na Kureščku

»Za s. Karmelo niso ostali nobeni predmeti, ki bi jo označevali, čeprav jih je nekaj bilo. Del plašča, ki so ga našli po 2 letih in pol, so imeli doma, pa je prišel policist ponj in so ga morali izročiti. Karmela je napisala tudi veliko število notnih zapisov. Pisala je za svoj zbor, za vsak glas, vse z roko, a so tudi vsi ti zapisi izginili s cerkvenega kora v neznano,« je pojasnil kaplan in spomnil na sliko Lojzeta Čemažarja na Kureščku o Jezusovem odrešenju, o zgodovini Cerkve na Slovenskem: »Tam boste videli tudi Karmelo do pasu v vodi, v jezeru. Ta slika nas kliče, da se ji priporočamo in prosimo za beatifikacijo.«

Romana Bider in somaševalci. FOTO: Tatjana Splichal

Tudi Karmela je Abrahamova hči

S. Karmela je že pri Bogu, ne trpi več, ni ponižana. »Prav pa je, da o njej spregovorimo tako, da se bomo soočili z resnico in bodo osvobojeni morečega molka, ki je obdal Karmelo in druge v teh težkih dogodkih. S. Karmela je podobna Abrahamovemu rodu in izhaja iz njega – ne po krvi, ampak po veri. Bog nikakor ni želel, da bi se Abrahamov rod izgubil med mnogimi narodi. Hotel je imeti potomko iz svojega rodu. Tudi Karmela, tako kot Rebeka, je Abrahamova hči, ker ima isto vero, ker je zvesta isti veri, ki jo je dobila na svojem domu in pri svojem rodu,« je pridigo sklenil Janez Žerovnik.

Svojo pesem, posvečeno Antoniji Premrov, je prebral Gregor Čušin. FOTO: Tatjana Splichal

Pesem Gregorja Čušina

Ob koncu svete maše, po kateri so bili vsi zbrani povabljeni še na srečanje v atrij, je – kot običajno – Gregor Čušin prebral še svojo pesem, posvečeno mučenki, žrtvi komunizma. »Tončka, kje si? / Nisi izginila / Le odpotovala si / Kam? / V Luč / V Resnico / V Pravičnost / V Nebesa / Antonija, Tončka Premrov / Sestra Karmela / Prosi za nas,« so zadnji verzi tokratne Čušinove pesmi, ki jo lahko v celoti preberete spodaj.