V razpravi je nastopil tudi Matej Tonin, evropski poslanec iz vrst Nove Slovenije, prav preganjanje kristjanov pa je bila ob krščanskih vrednotah kot temelju Evrope ena središčnih tem pogovora evropskega poslanca za Družino.

Sredi oktobra sem bil z ženko na svetoletnem romanju v Rimu, in ko nas je več kot 120 romarjev v procesiji hodilo proti svetim vratom bazilike sv. Petra, smo zagledali – vas. Ali sem preveč vsiljiv, če vprašam, kaj vas je takrat prineslo v večno mesto?

Upam, da nisem bil tisti dan jaz preveč vsiljiv! (smeh) Ko sem namreč zagledal slovensko zastavo in romarje, ki ste molili po slovensko, si nisem mogel pomagati, da vam ne bi pomahal, stopil do vas in vas pozdravil. Upam, da vas nisem zmotil med molitvijo …

Ne, seveda ne …

S kolegi evropskimi poslanci smo čakali pred vhodom v stavbo, ki je praktično na Trgu sv. Petra, kjer smo imeli srečanje na Dikasteriju za kulturo in vzgojo. Z vatikanskimi sogovorniki smo se pogovarjali o umetni inteligenci, predvsem o moralno-etičnih vprašanjih, povezanih z njo. Danes je prisotna vsepovsod: mladi, stari, ljudje srednje generacije – vsi jo imamo na dosegu roke prek svojih telefonov. Umetni inteligenci lahko postavljamo takšna in drugačna vprašanja, se z njo pogovarjamo in zlasti mladi to vse bolj uporabljajo. Obstajajo pa tudi temne plati, recimo če nekdo vpraša umetno inteligenco, kako naj naredi samomor, bo dobil natančna navodila, kako se to naredi. Sliši se grozno, zato se zastavlja vprašanje, ali bi mi kot zakonodajalec to morali regulirati. Ima tudi umetna inteligenca neke meje, kaj je dovoljeno in kaj ni? S takšnimi pravno-etičnimi, moralnimi vprašanji smo se tisti dan ukvarjali v Vatikanu.

Osebno pazim na to, da nikoli ne delujem mimo svojih vrednot in da stojim za tistim, kar sem obljubil ljudem.

V kolikšni meri so vrednote, ki so vgrajene v družbeni nauk Cerkve, vrednote krščanskodemokratske politike, ki jo kot član skupine Evropske ljudske stranke predstavljate v Evropskem parlamentu? Ali se stališča, kot vam jih predstavijo vatikanski sogovorniki, upoštevajo pri ravnanjih vaše politične skupine?

Poslanska skupina Evropskih krščanskih demokratov je zares velika, največja v Evropskem parlamentu. Med nami obstajajo določene razlike, nekateri kolegi so precej liberalni, drugi smo bolj konservativni. Vseeno pa mislim, da večina poslanske skupine sledi krščanskodemokratskim vrednotam in predvsem neki zdravi pameti. Je pa politika »kruta« obrt, velikokrat je treba sklepati kompromise, da se neke stvari vendarle premaknejo. Osebno pazim na to, da nikoli ne delujem mimo svojih vrednot in da stojim za tistim, kar sem obljubil ljudem.

Vsekakor pa je v političnem smislu treba narediti distinkcijo: eno sta Katoliška Cerkev in naša osebna vera, drugo sta politika in konkreten prostor političnega delovanja. Seveda vsak človek prenaša svoje osebne vrednote tudi v politično delovanje. Kar pa ne pomeni, da nam Cerkev daje »navodila«, kot hočejo nekateri na levi politični strani zlonamerno prikazati. Svoje ravnanje avtonomno gradimo na vrednotah, v katere verjamemo.

Nikjer nisem zasledil, da bi se te /proabortivne/ aktivistke ukvarjale z resničnimi in pravimi problemi: slaba demografska slika po celotni EU, več kot 200.000 žensk v Sloveniji brez dostopa do ginekologa, položaj žensk v muslimanskih državah …

Ena od teh vrednot je tudi varovanje življenja od spočetja do naravne smrti. To pa je točka, zaradi katere ste ta čas pogosto v središču pozornosti, in sicer zaradi »trka«, ki ga imate z osmomarčevskimi aktivisti. Ti skušajo doseči, da bi EU z javnimi sredstvi financirala nekakšen abortivni turizem po Evropi. V čem je pravzaprav jedro tega »trka«, če skušamo izstopiti iz prevladujočih propagandističnih sporočil?

Zelo enostavno: aktivnosti Nike Kovač in Inštituta 8. marec ne podpiram. Ne delajmo si nobenih utvar – ne gre za pravice žensk, ampak za agresivno promocijo progresivnih levih idej in za obvod slovenske leve politike. Ta iniciativa je vzniknila mesec pred evropskimi volitvami in sedaj se zgodba ponavlja tik pred parlamentarnimi volitvami. Nevladniki bodo z napadi, lažmi in diskreditacijami desnih politikov in naših vrednot poskušali pomagati Golobu do nove volilne zmage.

Splav je od leta 2023 dovoljen v vseh državah EU. Zakaj torej zbiranje podpisov in državljanske pobude, ne vem. Nikjer pa nisem zasledil, da bi se te aktivistke ukvarjale z resničnimi in pravimi problemi: slaba demografska slika po celotni EU, več kot 200.000 žensk v Sloveniji brez dostopa do ginekologa, položaj žensk v muslimanskih državah …

V Evropskem parlamentu pa se resno borim proti netransparentnemu financiranju tako Inštituta 8. marec kot njim podobnih nevladnih organizacij po celotni EU. Gre dejansko za derivate skrajne leve politike, ki v Sloveniji postavljajo in odstavljajo vlade, v Evropi pa vplivajo na ključne politike – nihče pa ne ve, kdo in kako jih financira. In to je treba spremeniti.

Iz lastne izkušnje vem: ko se znajdeš v preizkušnji, potrebuješ oporo pri izbiri za življenje.

Glede mojega odnosa do splava pa so stvari jasne: jaz verjamem v svetost življenja in skladno s tem tudi živim. Ne vem, v čem je problem, če to javno povem in izpričujem tudi s konkretnimi ravnanji.

Kakšnimi ravnanji?

Če navedem le en primer. Nedavno je bil v Evropskem parlamentu organiziran dogodek gibanja One of Us (Eden izmed nas), na katerem je bila predstavljena pobuda Real Choice Means Real Support – resnična izbira je namreč zgolj v pravi podpori. Evropski poslanci smo se zavzeli, da bi Evropska unija morala spodbujati materinstvo – ponuditi stabilno, zanesljivo podporo v vseh fazah materinstva. Glas za takšne izbire prinaša nekaj res dobrega; doslej sem jih podpiral v Evropskem parlamentu in jih bom tudi v prihodnje. Iz lastne izkušnje vem: ko se znajdeš v preizkušnji, potrebuješ oporo pri izbiri za življenje. To oporo in podporo je treba omogočiti in to ni nekaj slabega. Ravno nasprotno, to je nekaj, kar bi morali kot družba z veseljem podpreti.

Glede vprašanja pro-life ali pro-choice je Evropski parlament razdeljen. Ta delitev je razvidna in ne ena ne druga stran nima prepričljive večine.

Matej Tonin med razpravo o položaju krščanskih skupnosti in verskih manjšin v Nigeriji in na Bližnjem vzhodu 26. novembra v Evropskem parlamentu. FOTO: Emilie Gomez/© European Union 2025 - Source: EP

Pred desetletjem je bilo prav v okviru evropske državljanske pobude Eden izmed nas, ki je skušala zamejiti evropsko javno financiranje raziskav, v katerih uničujejo človeške zarodke, zbranih 1,7 milijona podpisov, budžet te kampanje pa je znašal manj kot 160.000 evrov. Abortivna pobuda Moj glas, moja izbira, ki jo usklajuje Inštitut 8. marec, pa je zbrala 1,1 milijona podpisov, za kar so imeli na voljo milijon evrov. S šestkrat večjim proračunom je torej abortivna iniciativa zbrala tretjino manj glasov kot pobuda za življenje. Morda pa Evropa le ni tako »splavarska«, kot nas prepričujejo, in so uspešni tudi pro-life projekti?

Ljudje iz pro-life pobud so zelo srčni ljudje, ki v stvar verjamejo in so za to pripravljeni narediti veliko stvari – iz prepričanja, ne zaradi denarja. A nekaj mora biti jasno: glede vprašanja pro-life ali pro-choice je Evropski parlament razdeljen. Ta delitev je razvidna in ne ena ne druga stran nima prepričljive večine. Zanimivo bo zato videti predvsem to, kakšna bodo glede državljanskih pobud o tem vprašanju ravnanja Evropske komisije. Pogoji so znani: neka državljanska pobuda mora zbrati več kot milijon veljavnih podpisov, podpisniki pa morajo biti iz najmanj sedmih držav Evropske unije, v katerih je treba zbrati predpisano število podpisov. Potem si upravičen do tega, da svoje zahteve predstaviš na zaprti seji Evropski komisiji, potem pa še na odprti sceni v Evropskem parlamentu. Evropska komisija ima nato tri mesece časa, da v predlagani smeri kaj stori ali pa da ničesar ne stori. Po doslej zbranih podatkih pri vseh državljanskih pobudah, ki so izpolnile vstopne pogoje, ni bilo kakšnih zelo velikih premikov Evropske komisije. Z zanimanjem bomo opazovali, kakšna bo reakcija komisije glede ureditve splava.

… ki pa je v pristojnosti posameznih držav članic EU. Ali sme komisija posegati v to?

Pri splavu gre za tipično vprašanje subsidiarnosti, splav se ureja na ravni nacionalnih držav in ne na ravni Evropske unije. Mislim pa, da bi se morali kot družba ukvarjati predvsem s tem, da bi bilo splavov čim manj, ne pa čim več. Naše napore bi morali usmeriti v to, kako mlade navdušiti za življenje in kako mladim družinam nuditi resnično oporo.

Malce za šalo, malce zares: s tem intervjujem oba tvegava očitek, da »napadava« osmomarčevske aktivistke. Izkušnje namreč kažejo, da se ob vsaki kritiki postavijo v vlogo žrtve, čeprav je jasno, da so te in podobne prebujenske združbe medijsko, politično, finančno izrazito privilegirane. Na drugi strani pa večinoma spregledamo ljudi, ki so ta čas resnične žrtve – to pa so kristjani, ki so po svetu tarče hudega preganjanja. Kot poslanec Evropskega parlamenta skušate na to že dalj časa sistematično opozarjati.

Glede očitka, ki ga, kot pravite, tvegava, lahko rečem le to: če bi Nika Kovač točila resnične solze za resnične probleme, potem bi jo lahko oba razumela. Če pa nekdo toči krokodilje solze zaradi tega, ker kakšno noč slabo spi ali zamudi kakšno letalo, to res ni vredno kakšne posebne pozornosti. Ljudje se dnevno srečujejo z mnogo težjimi in pomembnejšimi preizkušnjami.

 Šele ko sem prišel v Evropski parlament, ko sem začel prebirati verodostojna poročila, sem bil dobesedno šokiran nad strašljivimi podatki o obsegu preganjanja kristjanov.

Imate prav: mnogo hujši so številni poboji kristjanov širom po svetu. Po svoje je prav nespodobno, da sploh delava to primerjavo – a tako pač je. Zlasti v Sloveniji vlada glede tega neka medijska blokada. Večina ljudi pri nas tega sploh ne pozna, o tem se ne poroča in zdi se, kot da to ne obstaja. Šele ko sem prišel v Evropski parlament, ko sem začel prebirati verodostojna poročila, sem bil dobesedno šokiran nad strašljivimi podatki o obsegu preganjanja kristjanov.

Kakšni so ti podatki?

V lanskem letu je bilo preganjanih 380 milijonov ljudi zaradi krščanske veroizpovedi. Zame je to naravnost osupljiva številka, ki terja dejanja – vsaj to, da se na te stvari opozarja. V zadnjih letih je bilo zgolj v Nigeriji ubitih 41.000 kristjanov. V dveh letih je bilo v Franciji, torej na evropskih tleh, napadenih več kot tisoč cerkva – požganih, razbitih, poškodovanih … To so resnično zaskrbljujoče stvari! Zdi pa se, kot da je za določen del zahodnega sveta kar nekako »normalno«, da so kristjani preganjani: kot češ, saj ste si sami krivi. Kot svojo dolžnost čutim, da sem v Evropskem parlamentu tudi glas preganjanih in umorjenih kristjanov širom po svetu. V številnih državah je biti kristjan namreč smrtno nevarno.

Ali lahko katere posebej izpostavite?

Če začneva v Severni Koreji, ki je primer res ekstremnega preganjanja – če ugotovijo, da si kristjan, je najboljše, kar lahko dobiš, delovno taborišče, v večini primer pa je to usmrtitev. V Somaliji so dnevne usmrtitve kristjanov, prav tako v Jemnu, Libiji, Sudanu, Eritreji. Nigerijo sva že omenila, kjer islamistična teroristična organizacija Boko Haram dnevno vpada v krščanske vasi, požiga in pobija ljudi. Tu so še Pakistan, Iran, Afganistan – cela vrsta držav, kjer so kristjani ne zgolj preganjani, ampak umorjeni zaradi svoje veroizpovedi.

Gre za milijone preganjanih, na tisoče pobitih – ne zato, ker bi bili črni ali beli, ker bi imeli dolge ali kratke lase, ampak izključno zaradi tega, ker so kristjani.

Kaj lahko Evropska unija naredi zoper to? Navadno so ti odzivi zelo mlačni. Sami ste že rekli, da gre tudi medijsko to tako rekoč mimo splošne javnosti. Politika ob takih temah raje skomigne z rameni kot kaj drugega. Za kaj si vi konkretno prizadevate?

Glejte, ne delam si utvar, da smo mi – jaz osebno ali pa kot celotna EU – tako močni, da bomo zgolj s tleskom rešili ta problem, ki je zelo kompleksen. Ampak v tem trenutku je ključno, da začnemo na te stvari sistematično opozarjati, temu pa lahko sledijo sankcije in ukrepi zoper države, v katerih preganjajo kristjane. Kljub temu da EU v globalnem vojaškem smislu ni velesila, imajo njena stališča vendarle določeno težo. Poglejmo na primeru Gaze: EU in številne evropske države so odločno opozarjale, da je dogajanje v Gazi nesprejemljivo. In stvari so se vsaj za silo začele urejati, prišlo je do premirja in vsaj začasnega končanja trpljenja. Ko pa gre za preganjanje kristjanov, EU in številne zahodne države molčijo, čeprav so številke gromozanske. Gre za milijone preganjanih, na tisoče pobitih – ne zato, ker bi bili črni ali beli, ker bi imeli dolge ali kratke lase, ampak izključno zaradi tega, ker so kristjani.

Zavedam se, da gre včasih za bolj simbolne stvari, pa vendar: že eno leto recimo nimamo imenovanega posebnega odposlanca EU za svobodo veroizpovedi.

Ali imajo vaša prizadevanja znotraj vaše politične skupine podporo?

Kar se tiče moje politične skupine, vsekakor imam podporo. Seveda pa je jasno: vedno lahko naredimo še več. S kolegi si prizadevamo pritiskati tudi na našo komisijo, naj naredi določene korake. Zavedam se, da gre včasih za bolj simbolne stvari, pa vendar: že eno leto recimo nimamo imenovanega posebnega odposlanca EU za svobodo veroizpovedi. Gre za to, da ima EU osebo, ki dnevno opozarja na te stvari, o tem javno govori in vrši pritisk na evropske institucije, države članice. Govorimo o majhnih korakih. Prepričan pa sem, če bomo odločni in vztrajni, ti koraki lahko prinesejo resno spremembo.

Vedno bolj sem prepričan, da je edino Evropa, utemeljena na krščanskih vrednotah, tudi tolerantna, strpna, spodbujajoča in vključujoča Evropa.

Začela sva s krščanskimi vrednotami, pa tako tudi končajva. Ko ste nastopili mandat evropskega poslanca in ste predstavljali vizijo svojih prizadevanj, ste dejali, da bo Evropa obstala, če bo krščanska. Ali po dobrem letu dni dela v Evropskem parlamentu vztrajate pri tej trditvi?

Absolutno. Vedno bolj sem prepričan, da je edino Evropa, utemeljena na krščanskih vrednotah, tudi tolerantna, strpna, spodbujajoča in vključujoča Evropa. Edino takšna Evropa bo na dolgi rok preživela. Karkoli drugega bo vodilo v propad: na progresivni strani v dekadenco, ob prevladi kakšnega drugega verstva pa v mnogo manj strpno in bolj izključujočo družbo.

To torej ostaja vodilo vašega nadaljnjega dela v Evropskem parlamentu?

Seveda. Ko si eden izmed 720 poslancev, ne moreš delati na 200 različnih temah, ampak si moraš zadati cilje, kjer lahko dosežeš vsaj majhne spremembe na bolje. Nikoli si ne bi odpustil, če bi se ob takšnih krivicah, ki se dogajajo kristjanom, zleknil v svoj sedež in rekel: to ni moj problem. Ob takih zločinih ne morem in ne smem biti tiho. Kot svojo temeljno dolžnost čutim, da na te stvari opozarjam. Če bomo s tem ohranili vsaj eno življenje, potem je bilo vredno.

Prispevek je bil najprej objavljen v 47. številki Družine.