Založba ZRC je izdala knjigo Božidarja Premrla Bedenice, ki nosi podnaslov Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive.

Bedenice so že tretja knjiga, ki jo je Božidar Premrl posvetil Koprivi in Krasu, kraškim kamnom in kamnarjem ter drugim njenim ljudem, živim v branje in rajnim v spomin.

Naslov si je sposodil od Koprivca Milka Matičetovega, ki je zbral pravo bogastvo imen za te cvetlice (drugod narcise ali ključavnice), ki vsako pomlad odevajo kraške travnike v praznično belino. Matičetov, etnolog in slovstveni folklorist mednarodnega slovesa, ima ob stoletnici svojega rojstva v njej tudi glavno besedo.

Folklorne in druge ljudske pripovedi

Matičetovega pozna širša in strokovna javnost predvsem po njegovih objavah iz rezijanskega ljudskega izročila, njegova dela s kraško tematiko so manj znana, veliko zapisov iz domačega kraja in okolice, ki so nastajali od vštetih njegovih mladih let dalje, pa je ostalo neobjavljenih.

Obsežnost, bogastvo in pestrost teh neobjavljenih domoznanskih, etnografskih in folklorističnih zapiskov mladega Milka Matičetovega, ki jih zdaj hrani Inštitut za slovensko narodopisje, so narekovali še eno knjigo, ki je zajela vse, kar je napisal o svoji rojstni vasi in o Krasu, ter njegovo osebno usodo in vlogo v tem okolju.


Božidar Premrl

Na kratko povedano, sega njena poglavitna vsebina od zgodovinskih izročil iz starih in polpreteklih časov ter folklornih in drugih ljudskih pripovedi, zgodb, pronicljivih portretov vaščanov in vaščank do raznih anekdot, pravljic, pesmi, molitev, pregovorov, rekov, vaških špotljivk, starih narečnih besed in drugega drobiža.

Ta rokopisna zapuščina je v knjigi dopolnjena s prepisi starih tonskih posnetkov pripovedovalcev in pevcev iz Koprive, ki jih je prispeval Glasbenonarodopisni inštitut iz Ljubljane.

Avtor knjige je to zapuščino obogatil z živim kraškim izročilom, ki ga je v zadnjem času nabral na Krasu, pa tudi s sorodnimi zapisi in objavami drugih avtorjev, med katerimi je treba posebej omeniti rokopisne Paberke in Rodbinske starine avberskega župnika in domoznanca Virgila Ščeka, ki je bil tudi mentor in podpornik mladega Milka Matičetovega.

Tri Premrlove knjige o Koprivi

S to knjigo je sklenjena trilogija Božidarja Premrla o Koprivi, ki tako zaobjema tri bistvene sestavine človekovega življenja in nehanja na Krasu: materialno, družbeno in duhovno kulturo.

Tako kot prvi dve knjigi, Kraški kruh in Slavno županstvo v Koprivi, je izšla pri Založbi ZRC v okviru Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani.

Veliko zbrane pripovedne dediščine je ostalo v zapuščini

Ko se letos ob stoti obletnici rojstva akademika Milka Matičetovega, velikega slovenskega folklorista in etnologa, oziramo nazaj na njegovo delo in ustvarjalnost, ne moremo mimo izjemne zakladnice pri­povednega izročila, ki ga je vse svoje življenje »nabiral« povsod, kamor ga je zanesla pot.

Na osnovi tega bogatega gradiva je objavil številne znanstvene razprave in knjige, veliko zbrane pripovedne dediščine pa je ostalo v njegovi zapuščini, ki so jo njegovi dediči zaupali v dokumentiranje in hrambo Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU.

Tam si prizadevajo si, da bi jo čim hitreje in v čim bolj neokrnjeni podobi vrnili v življenje. To deloma uresničujejo tudi z izdajo knjige Bedenice, ki razkriva veliko doslej manj poznanega dela Matičetovega, posebej pa kaže tudi na njegove sprotne premisleke in način dela.

Vedno znova se je vračal v Rezijo

Milko Matičetov se je rodil 10. septembra 1919 v Koprivi na Krasu, kjer je preživljal mladost in obiskoval štiriletno osnovno šolo, nato pa je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Gorici. Že v tem času se je navdušil za etnografsko delo, pri čemer sta ga usmerjala primorska duhovnika, kulturna delavca in narodna buditelja Virgil Šček in Ivo Juvančič.

Na Univerzi v Padovi, kjer je študiral klasično in moderno filologijo (1938–1943), je bil med njegovimi profesorji literarni zgodovinar Arturo Cronia, ki ga je naučil osnov etnološkega in filološkega dela. Že med drugo svetovno vojno je leta 1944 napisal eno svojih prvih strokovnih študij o Reziji, razpravo Rezijanska pripovedna pesem, kmalu zatem pa še razpravo Iz žive govorice beneških Slovencev (1946).

Milko Matičetov

Rezija ga je ponovno prevzela po letu 1963, vedno znova se je vračal tja in snemal bogato pripovedno izročilo. V tej deželici se je tako udomačil, da so ga leta 1994 imenovali za častnega občana Rezije.

Velika ljubezen do jezika, ljudi, njihove kulture in pripovedovanja

Leta 1945 se je zaposlil v Etnografskem muzeju v Ljubljani, aprila 1952 pa v Inštitutu za sloven­sko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer je delal do upokojitve leta 1985 in se vanj tudi še v naslednjih desetletjih pogosto vračal.

Vse njegovo delo je bilo vpeto v smernice, ki mu jih je narekovala velika ljubezen do jezika, ljudi, njihove kulture in pripovedovanja. Doktoriral je leta 1955 z razpravo Sežgani in prerojeni človek (objavljena 1961) pod mentorstvom akademika in ustanovitelja inštituta Ivana Grafenauerja.

Slovensko slovstveno folkloristiko je dvignil na evropsko in svetovno raven 

Slovensko slovstveno folkloristiko je s poglobljenimi raziskavami dvignil na evropsko in svetov­no raven in jo tudi uspešno promoviral v svetu. Bil je urednik etnoloških revij Slovenski etnograf in Traditiones ter dveh knjig znanstvene izdaje Slovenske ljudske pesmi (1970, 1981).

Odmevne so bile številne njegove študije, med njimi posebej o kralju Matjažu (1958), o umiti in v prt zaviti lobanji pri Slovencih (1955), o razmejitvenem teku (1966), spokorjenem grešniku (1965, 1968, 1995), svetem Antonu, ki prinese ogenj iz pekla (1968, 1972, 1973), godcu pred peklom (1969), zvezdnih imenih (1972, 1974, 1977), bajnih bitjih pri Sloven­cih (1985) in naposled tudi o narcisah oz. bedenicah (1979), po katerih je dobila ime tudi ta knjiga.

Ohranil je zaklad

Delo Milka Matičetovega je obrodilo sadove na različnih področjih od etnologije do jezikoslovja, danes pa, ko pripovedno izročilo v klasičnem pomenu besede izginja iz našega okolja, se vedno bolj zavedamo, da je največ, kar nam je zapustil, njegovo izjemno terensko delo in pripovedi najboljših pravljičarjev, kakršnih danes pravzaprav ni več.

Ohranil je zaklad, ki mu le stežka najdemo primerjavo tudi v svetovnem merilu.