Kakšna je bila intelektualna pot od izobraženca do danes - ne toliko po zunanji plati kot v smislu pogleda na Slovenijo, na njeno zgodovino in politiko? Tretji dan je v vašem času ubiral nenavadno podobno smer kot Zaveza, zlasti v (samo)kritiki stranke, ki smo jo takrat kristjani dojemali kot matično. Ni vtis, da se takrat kritizirane stranpoti kot take samo potrjujejo?

V letih od 1993 naprej sem začel prebirati Zavezo. Ob branju zgodovinskih pričevanj o trpljenju naših ljudi zaradi revolucije so se mi odprle oči za mnogokaj, česar v družini nisem mogel izvedeti. Ob uvodnikih Justina Stanovnika pa sem, lahko rečem, kar nekoliko zras­tel, toliko so mi dali. Podobno je veljalo za več članov uredništva Tretjega dne. Morda se sliši nenavadno, če rečem, da smo kot skupina zelo mladih piscev »zagledali« ali »odkrili«, da je resničnost tu, pred nami, in da je pomembna. Da je tu zgodovinska resničnost s svojimi zahtevami; da so tu tisoči ubitih, ki zahtevajo od nas vsaj to, da vemo zanje, da razumemo, kaj se jim je zgodilo, da razumemo njihovo stvar, za kaj jim je šlo. »Odkrili« smo, da je tu, okrog nas, politična resničnost, ki daljnosežno oblikuje Slovenijo in naše življenje v nji, da je tu mlada demokratična politika, katere velika naloga je bila, da razume katastrofo, ki je z revolucijo zadela slovenske katoličane in da iz tega spoznanja deluje – vendar se to ni zgodilo.

Plitvi pragmatizem: »važno je biti zraven«

Plitvi pragmatizem je krščanske demokrate – sem moramo šteti tudi tedanjo SLS – notranje razkrojil: »važno je biti zraven« v velikih vladnih koalicijah, ki jih je vodila levica, to jim je postalo pomembno načelo. Naslednikom komunistov v politiki so krščanski demokrati s tem dajali legitimnost in jih v očeh Slovencev »restavrirali« kot normalno, demokratično politično silo, ne da bi kot nujni pogoj za takšno normalno sodelovanje v politiki od komunistov zahtevali, da se odpovedo revoluciji ter obsodijo njene zločine. Temeljno poslanstvo krščanskih demokratov, da to zahtevajo in s tem predstavljajo v politiki slovenske katoličane z vsem, kar se jim je v 20. stoletju zgodilo, da torej politično delujejo iz resnice in s tem moralno prenovijo slovensko politiko – to osnovno poslanstvo se je pogreznilo v močvirje. Niso bili svetilka na svetilniku, ampak svetilka pod mernikom. Tam seveda plamen ugasne. Upam, da ga bodo neki novi ljudje znova zanetili.

Bi lahko sintetizirali ključne divergence, ki so dodobra načele, če ne razkrojile pomladni naboj mlade države?

To je zelo težko razumeti in primerno povedati. Kar sem pravkar rekel o delovanju krščanskih demokratov vseh strank in kombinacij, moram takoj dopolniti s tem, da tudi v drugih političnih skupinah slovenske pomladi v 90. letih ni bilo dovolj jasne zavesti o tem, da so zločini revolucije z vsem, kar je iz njih sledilo, temeljno zlo Slovenije, da je to gora moralnega zla, ki nato prenika in se preobraža v neštete konkretne družbene probleme in deviacije. Tudi v Slovenski demokratski stranki se je to spoznanje uveljavilo kot prepoznavno stališče stranke šele v zadnjem desetletju ali kaj več – toda k sreči se naposled je uveljavilo. Zato ne trdim, da bi krščanski demokrati sami lahko bistveno spremenili stanje Slovenije po letu 1990. Pravim le, da bi morala slovenska pomladna politika kontinuirano izražati bistvene zahteve, s katerimi bi uveljavljali vitalnost ter životvornost resnice in s tem vzpostavljali politično normalnost – četudi pogosto kot glas opozicije. S tem bi ohranili svojo identiteto, ostali bi predstavniki slovenskih katoličanov. Iz tega bi z leti lahko kaj nastalo.

Nad Slovenijo visi teža velikanskega zločina

Iz koristolovskega relativizma, ko v politiki ni bilo več glasu in zahtev resnice, pa je nastalo to, da so nasledniki komunistov, ki so do leta 1991 /1990/ izgubili domala ves ugled, kmalu znova postali legitimna sila »demokratične« politike in našo državo skoraj nemoteno oblikovali po svoje. Ne mislim le na krajo družbenega premoženja, koncentracijo javnih glasil ipd. Čeprav so te stvari zelo pomembne, so dejansko le površinski izraz notranjega nereda, v katerega je Slovenija zapadla že kmalu po osamosvojitvi /demokratizaciji/. Izvor notranjega nereda Slovenije je po mojem mnenju v tem, da v središču slovenske politike po osamosvojitvi /demokratizaciji/ ni bilo dovolj glasov, ki bi problematizirali in artikulirali, da visi nad Slovenijo teža velikanskega zločina, ki je za nas podoben kakor za Jude holokavst, in da ne more biti razvoja ter prenove Slovenije brez prečiščenja in obsodbe tega zločina. Slovenci smo se v 90. letih morali navaditi na sobivanje z nezaslišanim zlom, ki je ostajalo nesankcionirano in neobžalovano; navadili smo se na sobivanje z zločinci in z njihovimi dediči, ki so iz množičnih umorov skovali svoje politične, kapitalske in druge dobičke. To je bilo tako veliko pohujšanje, tako velik moralni nered, da je iz tega moralo slediti slabo in slabše.

Obujati so začeli partizanstvo v lažni podobi brez revolucijske sence

Zato ni čudno, da so po letu 2000 kmalu začeli obujati partizanstvo v lažni podobi brez revolucijske sence, z njim pa »lepe spomine« na socializem, jugonostalgijo in drugo trnje, ki je preraslo našo deželo. Kjer se pamet ljudi ne hrani z resnico in državljani ne delujejo iz nje, tam se razpredejo laž, iluzije in ekscesi. K vsemu temu je veliko prispevalo tudi mednarodno ozračje v Evropi, ki je spleteno iz levičarskih ideologij in zametuje tradicijo. Vendar je tudi res, da Poljakom in Čehom ta širši evropski kontekst ni povsem preprečil tega, kar zdaj razločno vidimo kot njihovo pomembno prednost: da v večji meri kot mi živijo iz resnice svoje narodne zgodovine, da so torej v večji meri skladni, istovetni s seboj.

Danes bi tisto ime ostalo

Dolgoročni rezultat vsega tega, ki je uničujoč, je, da je zgodovinska resnica o tem, kaj smo Slovenci doživeli v 20. stoletju, postala nepomembna, postala je družbeno nerelevantna. To je nekaj strašnega. Poglejte, kaj se je zgodilo že pred 16 leti: 3. marca 2009 so odkrili Hudo Jamo; posnetki so pretresli vso Slovenijo in nekaj dni so bili vsi v šoku. Toda potem so se Slovenci navadili tudi na to, da takšno gorostasno zlo ostaja sredi med nami nerešeno, neobžalovano in brez obsodbe. Dober teden pozneje je že ljubljanska mestna uprava preimenovala eno od vpadnic v Titovo cesto. Si lahko mislite? To je Ustavno sodišče dve leti pozneje resda prepovedalo, toda takrat so bili drugi časi, danes bi tisto ime ostalo.

Resnica je postala za Slovence nepomembna

Govorim o tem, da se lahko razkrije še ne vem kakšna zgodovinska grozota: nekaj trenutkov so ljudje pozorni, nekoliko pretreseni, toda potem gredo po svojih opravkih in v širši družbi ni iz tega nič, nobenih posledic, nobenega spreobrnjenja, obsodbe zla in poboljšanja življenja. Nič. To je praktičen pomen tistega hudega stavka: da je resnica postala za Slovence nepomembna.

Sebastjan Erlah, Salto mortale ljudske stranke, Slovenska ljudska stranka, SLS, Demokracija, 31. 7. 2014