Ob vsaj približno pozornem branju Lukovega evangelija od začetka pa do tega odlomka smo se lahko že navadili na dve temeljni drži, ki ju moramo zavzeti, ko iščemo sporočilo nekega odlomka: prva je ta, da Bog neprenehoma preseneča in spreobrača naša človeška gledanja in razmišljanja, druga pa, da je Bog ljubeč do vseh svojih otrok. Kaj lahko s pomočjo teh dveh vodilnih misli najdemo zase v današnjem odlomku?

Nagovarja me misel, da je Bog v preteklosti, ob vodenju Izraelcev iz suženjstva v svobodo, Mojzesu na gori razodel postavo, se pravi to, kar naj bi delal človek, v današnjem odlomku pa Jezus na ravnini razodeva to, kaj dela Bog. Jezus, ki bo v svojem trpljenju osovražen, izgnan, ozmerjan, zavrnjen in lačen, je solidaren z nami in se istoveti z nami, kadarkoli se znajdemo v podobnem položaju. Nam je to pogosto nerazumljivo in nesprejemljivo, ker si želimo, da bi bil Bog z nami in nas reševal »po naše«. Težko nam je razumeti in še težje sprejeti, da to, kar je v naših očeh vredno izog...