Postavil nas je na zemljevid sveta

Ali ste vedeli, kdo upravičeno velja za očeta slovenske telesne kulture? Odgovor na to vprašanje ponuja razstava, ki v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova v Ljubljani pod pomenljivim naslovom »Slovenec sem – in kdo je več?!« ob nedavnih okroglih obletnicah njegovega rojstva in smrti pripoveduje zgodbo dr. Viktorja Murnika (1874 –1964). Sooblikoval jo je dr. Ivan Čuk, upokojeni profesor Fakultete za šport, odličen poznavalec Murnikovega življenja in dela. Kako in kdaj ste se prvič srečali z Viktorjem Murnikom? Seveda ne osebno, saj ste rojeni le nekaj let pred njegovo smrtjo leta 1964 … V moji mladosti je bil Miroslav Cerar prva oseba, s katero sem se spoznal iz sveta telovadbe, in prav zaradi njega sem tudi sam hotel biti telovadec. Ko sem začel tekmovati, sem spoznal tudi ime Leona Štuklja; v Maribor smo hodili na Šalamunov memorial in tam so šepetaje govorili: Glej ga, Štukelj je prišel … Pa marsikdo – tudi jaz ne! – ni vedel, kdo je to, ker nam tega nihče ni razložil. To je bilo … … v sredini 70. let. Leta 1979 sem se vpisal na fakulteto /sedanja Fakulteta za šport se je takrat imenovala Visoka šola za telesno kulturo; op. B. Š./ in v prvem letniku smo imeli tudi zgodovino. Precej je bilo govora recimo o Stanku Bloudku, samo z enim stavkom pa je bilo omenjeno, da je obstajal neki Viktor Murnik, telovadec, sokol. In to je bilo to, nič drugega, nič o njegovem pomenu, nikakršna teža se mu ni pripisovala. Leta 1983 sem prišel v TVD Partizan Narodni dom, ki se zdaj imenuje Športno društvo Narodni dom. Tam je bila gospa Tanja Skrbinšek, ki je prirejala Murnikove večerje, običajno na njegov rojstni dan /Murnik je bil rojen 25. marca 1874; op. B. Š./. Kot vaditelj telovadcev sem moral za te večere vedno pripraviti neko točko. Meni je bilo to strašno odveč, ker sem hotel otroke pripraviti na tekmovanja, ne pa na … … kulturne prireditve? Tako je. Sem pa takrat prvič občutil, da ima ta oseba, imenovana Viktor Murnik, neko težo v društvu, kjer je imel tudi spomenik – doprsni kip, ki ga vidimo ob vhodu na razstavo. Vendar me ta zgodovina takrat ni toliko zanimala, da bi se vanjo poglabljal. V letih 1992/1993 sem bil predsednik društva in leta 1993 bi morali praznovati njegovo 130-letnico. No, imeli smo denarne težave – pravzaprav ogromne težave – in to ni bilo mogoče. Je pa Maja Dokl, takrat Marin, pripravila zelo dober podlistek o sokolstvu v Sloveniji, kar je bilo povezano prav z obletnico našega društva. In tam sem lahko prvič poglobljeno prebral, kdo je bil Viktor Murnik. Tisto leto smo skupaj z Igorjem E. Bergantom naredili tudi oddajo na RTV SLO ob 130-letnici društva. Ampak tudi vse to še zmeraj ni bilo dovolj, da bi se resnično zavedal Murnikovega pomena. Kje je bil tisti preskok, da lahko danes o vas govorimo kot o najpomembnejšem »murnikologu«? »Preskok«, kot pravite, se je zgodil leta 2003. Spet smo imeli okroglo, 140-letnico društva. Pregledal sem celoten društveni arhiv in ugotovil, da je iz skoraj vsakega drugega dokumenta ven skočil – Viktor Murnik! Prižgale so se mi vse žarnice: kako to, da vendar o tem človeku skoraj ničesar ne vem, pa sem profesor na Fakulteti za šport, kjer mi nikoli ni nihče o tem kaj več povedal! Zaradi obletnice društva in pregleda arhivskega gradiva smo nato leta 2006 v Muzeju novejše zgodovine – takrat je bil njegov direktor dr. Jože Dežman – priredili posvet o dr. Viktorju Murniku. In ta posvet je njegov voditelj dr. Aleks Vest končal z vprašanjem: »Ali bi moral Bloudek dobiti Murnikovo priznanje ali Murnik Bloudkovo priznanje?« Vprašanje je seveda merilo na to, kdo ima dejansko največ zaslug za razvoj slovenske telesne kulture – kdo je njen »oče«. To poimenovanje vi vsekakor uporabljate za Murnika. Zakaj je utemeljeno, da mu rečemo »oče slovenske telesne kulture«? Morda je prav, da najprej nekaj rečeva o tem, kaj sploh je telesna kultura. Telesna kultura je del kulture družbe, vsebuje stvarne in duhovne vrednosti s področja telovadbe, športa, telesne vzgoje, telesnega razvedrila, ki ga z grdo besedo imenujemo športna rekreacija … V današnjem času imamo težavo, da je »šport« kot beseda prevzel telesno kulturo. Toda v našem pravnem redu je šport izključno tekmovalna zadeva. Se pravi, če grem jaz v hribe zaradi sprostitve, to ni šport. V zadnjih 50 letih smo bili pri govorjenju o športu in telesni kulturi zavedeni – tudi od mojih profesorjev, ker preprosto niso dali poudarka na besedišče in vsebine, kaj kakšna beseda pomeni. Pojdiva zdaj na duhovno in stvarno vrednost telesne kulture ter Murnikov prispevek: Murnik je na duhovni ravni vzpostavil sokolstvo kot vsebino, ki ima demokratično vzgojo, moralno vzgojo, narodno vzgojo in telesno vzgojo. Delovanje na področju telesne kulture je v tem konceptu sredstvo za narodno, demokratično in moralno vzgojo; gibanje pa sredstvo za ostale vrste vzgoje. Telesna vzgoja torej ni cilj sam zase? Ne, in glede na to, da je sredstvo, je Murnik hotel imeti na voljo zelo raznolika sredstva. Vedno se govori, da so bili sokoli samo telovadci. Ampak redkokdo se zaveda, kaj je dejansko pomenila telovadba v tistem času. In prav to bodo obiskovalci spoznali na razstavi v Narodnem muzeju. Lahko bodo potežkali pravo kroglo za met krogle, ki je danes atletska disciplina, takrat pa je bila del telovadbe. Postavljen imamo primer skoka v višino in daljino, kjer se bodo ljudje gotovo začudili, kakšne izjemne gibalne sposobnosti so imeli takratni sokoli. Malokdo ve, da so sokoli ob vadbi in tekmovanju tudi plavali, plezali po vrvi, dvigali uteži, k nam so pripeljali odbojko, košarko, hazeno /predhodnica rokometa; op. B. Š./. Tudi smučali so. To so vse stvari, ki so šle v pozabo ... Začeli so tudi z »aerobiko«, če prav vem. (smeh) Res je, a je temu Murnik rekel »telovadni ples«. Skratka: Murnik je dal gibalnim vsebinam širino kot nihče pred njim. Postavil pa nas je tudi na športni zemljevid sveta. Rekla sva že: šport je tekmovanje, in prvi Slovenci, ki tekmujejo na svetovnem prvenstvu, so sokoli leta 1907 v Pragi. Tisto leto nas Murnik tudi včlani v Mednarodno telovadno zvezo in od takrat smo mi, Slovenci kot Slovenci, umeščeni v mednarodni prostor. Vedno slišimo, da je slovenski narod skozi čas oblikovala in ohranjala kultura. Ali nas je ohranjala in vzpostavljala tudi telesna kultura? Ali se morda prav skozi Murnikovo zgodbo pokaže, da je tudi ta komponenta telesne kulture bistveno vgrajena v zorenje Slovencev kot naroda? Vsekakor. Že prej sem rekel: telesna kultura je del kulture naroda. Murnik je s tem, ko nas je postavil na športni zemljevid sveta, tudi tekmovalno, naredil velik preskok – simbolno in stvarno. Sokolski vstop v mednarodno okolje ima prvine državnosti. Na primer: na svetovnem prvenstvu leta 1913 slovenskim sokolom igrajo himno Naprej zastava slave. To je velik dogodek za majhen narod. Potem: Maistrovi borci leta 1918, Malgajeva četa, preden gre na Štajersko v borbe, v Celju prisega na sokolsko zastavo, drugih simbolov državnosti ni bilo. Sokolstvo, kot ga je v tistem obdobju izoblikoval Murnik, ima vse simbole državnosti, zato bi lahko Murnika imenovali tudi za enega od očetov slovenskega naroda. Zato tudi naslov razstave: Slovenec sem – in kdo je več?! Kajti hotel je vzpostaviti miselnost, da se nam ni treba čutiti prav nič manj vredne nasproti Nemcem, Italijanom, ampak da smo jim povsem enakopravni in enakovredni. Hja, morda pa kdo v času prevladujoče »politične korektnosti« poreče, da je tak naslov razstave nacionalističen! Njegov problem. Tudi Boris Pahor je rekel: to, da se zavedamo, da smo Slovenci, ni noben nacionalizem, ampak je narodna zavednost. Nacionalizem bi bil, če bi hotel reči, da smo Slovenci več vredni kot kdorkoli drug. Ne, Murnik – in mi z njemu posvečeno razstavo – je hotel povedati samo to, da smo enaki, enakopravni, da ni nihče več od nas in da moramo biti zato samozavestni. Dr. Murnik pa slovenstva ni utrjeval le skozi sokolsko vzgojo. Deloval je tudi na drugih področjih, zlasti pri krepitvi podjetništva. Pravzaprav je oboje izrecno povezoval. Prepričan je bil: kot je pogum potreben sokolu, da izvede odlično telovadno vajo, je potreben podjetniku, da se razumno spusti v poslovno tveganje in ustvari nekaj novega. Ali lahko rečemo, da si je, pravnik po izobrazbi, prizadeval za samozavestno slovenstvo na vseh področjih? Bil je glavni tajnik trgovske in obrtne zbornice Kranjske že na prelomu iz 19. v 20. stoletje. To mu je – pogoj za to pa je bila njegove izjemna osebna širina – omogočilo, da je lahko združil oba svetova. Eden njegovih znamenitih stavkov je (sogovornik se obrne k bližnjemu razstavnemu panoju in prebere): »Čas je, da začnemo hoteti denar.« Bil je prepričan, da lažna skromnost in revščina nista prava zadeva, ker je le bogat narod svoboden ter lahko razvija znanost in kulturo. Bil je zelo načitan gospod z zelo bogato knjižnico; bral je vse, od starih antičnih filozofov do Marxa, Nietzscheja in podobnih mislecev. Ob tem je stalno razmišljal o tem, kaj bi to lahko v družbenem smislu pomenilo za slovenski narod in kaj za telesno kulturo. Tudi zato je v 30. letih napisal knjižico z naslovom Sokolstvo in življenje; njegove izredno bogate misli tudi po 90 letih niso izgubile ostrine in še vedno vse veljajo. Zato smo na razstavi naredili kotiček z njegovimi mislimi iz gospodarstva. Ena takšnih je: čim več bodo ljudje telovadili, tem bolj bodo zdravi, to pa pomeni, da bo večja produktivnost, večji bodo dobički in narod bo bolj bogat, da bo lahko razvijal svojo znanost in kulturo. In na drugi strani: čim več bodo ljudje telovadili, tem bolj bodo zdravi, kar pomeni manj stroškov za zdravstvo in za pokojnine, ker bodo ljudje lahko dalj časa dejavni. Ali niso to misli, ki so danes še kako žive! Marsikdo jih ima sicer bolj na ustih kot v dejanjih. Murnik pa je imel oboje: besede in dosežke. Navsezadnje to dokazuje tudi pomen, ki ga je imel v jugoslovanski kraljevini. Za svoje delo je prejel orden drugega reda svetega Save. Ali ga lahko vidimo na razstavi? Seveda. Naj dodam – to priznanje sta dobila samo dva Slovenca: dr. Viktor Murnik za svoje delo na področju telesne kulture in dr. Anton Korošec, predsednik vlade v Kraljevini Jugoslaviji. Vstopiva na tej točki v čas druge, ne več kraljeve, temveč komunistične Jugoslavije. Dr. Murnik je umrl leta 1964 in je torej v njej živel skoraj 20 let. Leta 1945 je doživel samoukinitev Sokolov. Kako je preživel ti dve desetletji? Ali je resničen podatek, da so ga v tem času zalezovali udbovci? Res so ga zalezovali kot vrhunskega razumnika in pripadnika meščanskega »razreda«. V stanovanje so mu nastavili udbovca, ki je kar dolgo časa živel pri njih. Dr. Murnik se nikoli v življenju ni politično udejstvoval. Seveda pa se je zavedal, kaj se dogaja. Za ponazoritev: na samoukinitvenem kongresu Sokola na Taboru julija 1945 je malo ironično rekel: »Kralj je mrtev. Naj živi kralj!« Peter in Tito torej? Dr. Murnik je že vedel … Ni pa se zelo izpostavil. Glede na svojo starost in zavedanje, da pred njim vendarle ni več dolg vek, je želel delovati predvsem na področju znanosti, pri razvijanju svoje znanstvene misli, in se ni več kaj veliko vpletal v prakso. Ohranil pa je veliko avtoriteto. Po njegovi smrti so imeli razpravo o tem, po kom poimenovati osrednje športno priznanje. Z dr. Vestom sva hotela videti zapisnike teh razprav, pa nama vpogleda v arhiv, ki je na ministrstvu, niso omogočili, tako da nisva mogla ugotoviti, kdo je kako glasoval, da to priznanje ni poimenovano po Murniku. To je povzročilo veliko nelagodje pri Murnikovi hčeri. To je bil tudi eden od razlogov, da potem ni hotela nobeni državni ustanovi, tudi našemu društvu ne, ker so ga vodili »pravoverni«, izročiti očetove dediščine. In potem dr. Murnik utone v molk, s čimer se vračava na začetek pogovora, ko ste dejali, da celo kot študent športne fakultete o njem niste slišali in vedeli skoraj ničesar. V zadnjih desetletjih se je to vendarle spremenilo, razstava v Narodnem muzeju Slovenije pa je nekakšna pika na i Murnikovemu vračanju v nacionalni spomin. Kaj je po vaši presoji temeljno Murnikovo sporočilo za slovensko prihodnost? Da je treba resno delovati na področju telesne kulture zaradi tega, da imamo zdrav narod. Nič ne bi bilo narobe, če bi se vrnila tudi narodna vzgoja. Biologi recimo bijejo plat zvona za vsako vrsto rožic, za vsako vrsto žuželk, ko izumre, da izumira narod, pa nikogar nič ne briga. Celo zaželeno je, da se narodi stopijo med sabo. Nekaj pri naravoslovju in družboslovju očitno ne gre najbolj skupaj … Murnikovo sporočilo je tudi povezovalna vloga športa. To je združevalna prvina za slovenski narod, saj se na področju športa ne razdvajamo ne po politični, ne po verski, ne po denarni ali kakršnikoli drugi strani. V Planici vihrajo samo slovenske zastave, ni drugih zastav, medtem ko na kakšnih drugih dogodkih vidimo zelo raznolike zastave z raznolikimi simboli … Spomin na Murnika je tudi opozorilo na pomen moralne in demokratične vzgoje. Iz nje med drugim raste spoštljivost v odnosih. Dr. Murnik nam je pri tem lahko velik zgled. Iz vseh dopisov, ki jih je imel Murnik tudi s svojimi največjimi nasprotniki, veje izjemna spoštljivost. Vsa mnenja so podprta z dejstvi in razprava je potem boj o razumevanju in razlagi teh dejstev, ne pa o osebah. Vse to in še ogromno drugega nam je zapustil dr. Murnik. Postavil nas je na zemljevid sveta v telesni kulturi, v športni sferi, bil je prvi znanstvenik telesne kulture, prvi resen založnik na tem področju. Njegovo delo lahko danes razumemo kot vabilo, da se vrnemo kakšen korak nazaj in vrnemo pravi pomen izrazom, kot so telesna kultura, telovadba, da razumemo šport le kot tekmovalno dejavnost, ki ima sicer pomemben delež, ker gre v smeri višje, močneje, hitreje, temelj za narod pa je vendarle zdrava duša v zdravem telesu.

Dostop do članka (47174)

Postavil nas je na zemljevid sveta

Postavil nas je na zemljevid sveta

Kako in kdaj ste se prvič srečali z Viktorjem Murnikom? Seveda ne osebno, saj ste rojeni le nekaj let pred njegovo smrtjo leta 1964 …

To je bilo …

KRKAVČE – Opomin ob jubilejnem letu

Misijonarka proti trgovini z otroki

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.