Ta logika se potem razlije po celotnem družbenem tkivu. Kulturna politika se raje ukvarja s pravilniki kot z varovanjem resnične dediščine. Gradovi razpadajo, arhivi čakajo na strokovne roke, muzeji žonglirajo med projekti in preživetjem, medtem ko v istem času lahkotno financiramo performanse, ki imajo več piarovske vrednosti kot umetniške teže. Narod brez živega spomina se na koncu tudi v zdravstvu težje postavi na noge. Kultura ni okras. Kultura je imunski sistem skupnosti.

Sredi vsega tega se vrstijo referendumi in moralne dileme, ki bi si zaslužile tišji glas in več vesti. Evtanazija ni administrativna novost, je vprašanje, kakšno civilizacijo si želimo. Če paliativna mreža zeva, če družine vozijo bolnike po stopnicah, če domovi in bolnišnice preprosto nimajo ljudi, potem je legalizacija pospešenega konca pobeg pred našimi dolžnostmi. Podpiram idejo o varovanju življenja od spočetja do naravne smrti. To ni kratek slogan, je dolg program. Zahteva organizirano paliativo, domačo oskr...