Prihodnji mesec bo papež Frančišek imenoval najmanj 14 novih kardinalov, s čimer ne bo vplival zgolj na svoje papeževanje in delovanje Cerkve v tem trenutku, pač pa bo določil tudi usmeritev katoliške Cerkve po svojem pontifikatu. Eden izmed novoimenovanih kardinalov bo morda celo naslednji papež.

Zaradi vloge kardinalov v Cerkvi je njihovo imenovanje ena izmed najpomembnejših papeževih nalog. Kardinali v Cerkvi opravljajo tri pomembne funkcije.

Njihova prva naloga je zagotovitev vodenja v lastni državi. Čeprav po kanonskem pravu nimajo moči nad drugimi škofi, običajno vodijo največje nadškofije in imajo precejšen vpliv v krajevnih škofovskih konferencah. Prav tako so deležni večje medijske pozornosti: možje z rdečimi čepicami navadno malce »štrlijo« iz množice.

Druga naloga kardinalov je pomoč papežu pri vodenju vesoljne Cerkve. Kardinali niso le vodje osrednjih uradov v rimski kuriji, škofijski kardinali so tudi člani vatikanskih kongregacij in svetov, kjer delujejo kot svetovalci. Obstaja večja možnost, da se udeležujejo škofovskih sinod.

Zadnja in najpomembnejša naloga kardinalov je volitev novega papeža. Tudi prihodnji papež bo najverjetneje iz kardinalskih vrst, čeprav to ni nujno. Posledično je papeževo imenovanje novih kardinalov eden izmed najpomembnejših načinov, na katerega lahko sedanji papež vpliva na prihodnjo usmeritev Cerkve.

Cerkev danes združuje različne narode in kulture, ni več preprosta evropska Cerkev iz prvih stoletij. Kardinalski kolegij mora to stvarnost odsevati. Ko govorimo o internacionalizaciji kardinalskega kolegija, velikana v skupini predstavlja Italija, ki ima s 4 % vesoljnega katoliškega prebivalstva vedno neproporcionalen delež kardinalov v kolegiju.

Do pontifikata Pija XII. je bila večina kardinalov po narodnosti Italijanov. Ko je bil Pij XII. leta 1939 izvoljen, je kardinalski kolegij sestavljalo 57 % kardinalov iz Italije in 32 % kardinalov iz drugih evropskih držav. Pij XII. je italijansko skupino zmanjšal na tretjino in povečal število neevropskih kardinalov, med njimi so bili prvi kardinali s Kitajske, iz Afrike in Indije. Največji zmagovalec je bila Latinska Amerika, ki se je s 3 % povzpela na 16 % delež. To je lani privedlo do izvolitve prvega papeža iz Latinske Amerike.

Italiani so se delno »vrnili na oder« v času pontifikata Janeza XXIII., Pavel VI. pa je njihovo število v kardinalskem kolegiju znova zmanjšal na 24 %. Janez Pavel II. je s temi smernicami nadaljeval, tako da je bilo do njegove smrti v kolegiju le še 16,5 % Italijanov. Pod Benediktom XVI. so se Italijani znova »vrnili«: pridobili so vse, kar so izgubili v času pontifikata Janeza Pavla II. in so v času izvolitve papeža Frančiška predstavljali 24 % delež konklava.



Prvo vprašanje, s katerim se bo moral soočiti papež Frančišek, je naslednje: ali bo še naprej dopustil, da Italija obdrži moč, ki jo je znova pridobila z Benediktom XVI. ali bo sledil zgledu Pija XII., Pavla VI. in Janeza Pavla II. ter zmanjšal italijansko zastopstvo?

Če Italija v kolegiju predstavlja velikana, potem Latinska Amerika predstavlja Pepelko. V Latinski Ameriki živi več kot 40 % katoličanov, vendar celine v kardinalskem kolegiju še nikoli ni zastopal več kot 20 % delež kardinalov. Danes ima Latinska Amerika 14 kardinalov, kar predstavlja 13 % kolegija. Papež Frančišek ima torej priložnost, da prenovi vodenje Cerkve na celini, ki jo najbolje pozna. Tudi če se bo držal tradicionalnih številk, bi lahko imenoval 8 do 10 kardinalov iz Latinske Amerike. Zato obstaja možnost, da bo najmanj polovica novoimenovanih kardinalov z omenjene celine. Če bo sledil zgledu Janeza Pavla II., ki je delež italijanskih kardinalov zmanjšal, da bi lahko povečal kardinalsko predstavništvo Vzhodne Evrope, bo morda posegal po še večjih številkah.

Če bo Frančišek upošteval zgodovinske smernice, v drugih delih sveta ne bo prav veliko kardinalskih imenovanj. Zahodna Evropa trenutno predstavlja 18 % kardinalskega kolegija, kar pomeni, da bi morda lahko dobila dva nova kardinala. Združene države Amerike, Azija, Afrika in Vzhodna Evropa imajo tradicionalno po 10 % deleže v kolegiju. To bi za vsako izmed naštetih celin pomenilo po enega novega kardinala.

Papež bo najverjetneje imenoval najmanj dva nova kardinala za rimsko kurijo, novega državnega tajnika in prefekta Kongregacije za nauk vere. Po mnenju pisca tega prispevka bi bila to velika napaka, saj je prepričan, da rimska kurija nikoli ne bo doživela resnične preobrazbe, dokler jo sestavljajo škofje in kardinali. Še naprej bo, je prepričan jezuitski pater Thomas Reese, delovala kot »papeški dvor«, ne pa kot javni urad papeža in škofovskega kolegija.

Vse do leta 1939 je bila skoraj polovica kardinalov članov rimske kurije. Pij XII. je število zmanjšal na 24 %. Janez XXIII. Se je vrnil na 37 %, Pavel VI. pa znova zmanjšal na 27 %. Janez Pavel se je vrnil na 24 %. Kurija se je okrepila v času pontifikata Benedikta XVI., ki je delež kardinalov znova dvignil - na lanskoletnem konklavu so kurijski kardinali volilci predstavljali 35 % delež. Tu bi se moral Frančišek zgledovati po Piju XII. in Janezu Pavlu II., ne pa po Janezu XXIII. in Benediktu XVI.

Kljub papeževi diskretnosti ob imenovanju novih kardinalov je njegova odločitev močno zaznamovana z izročilom. Skoraj vsi, ki jih bo imenoval, denimo, bodo nadškofje, ki sta jih imenovala Janez Pavel II. ali Benedikt XVI. Leta bo trajalo, preden bo lahko za kardinale imenoval »svoje« nadškofe.

Upajmo, da letošnji februar ne bo edina priložnost, da papež Frančišek imenuje nove kardinale. V tem letu bo 10 kardinalov doseglo starostno mejo 80 let, prihodnje leto še pet, leta 2016 pa kar 13. Do konca leta 2016 bi tako lahko, če ne štejemo tistih, ki bodo medtem že pokojni, papež Frančišek zamenjal 42 članov kardinalskega kolegija.

Vse to pa seveda ob domnevi, da bo Frančišek upošteval kanonsko mejo 120 kardinalov, mlajših od 80 let, saj ob izpolnitvi te starosti kardinali izgubijo pravico do glasovanja v konklavu. Zlahka bi to število povečal za dva, saj bosta marca še dva kardinala praznovala 80. rojstni dan. Imenoval bi jih lahko še več, če bi sledil zgledu Janeza Pavla II., ki je leta 2001 število dvignil na 135. Če upoštevamo pripravljenost papeža Frančiška, da prekinja tradicijo in ne upošteva kanonskega prava, ne bi presenetilo, če bi imenoval 14 novih kardinalov. To bi mu omogočilo imenovanje več novih članov kardinalskega kolegija tudi drugod po svetu.

Upajmo, da bo minilo precej let, preden bomo izvedeli, ali bo eden izmed novih kardinalov tudi naslednji papež, toda eno je gotovo: novi kardinali bodo imeli močan vpliv na prihodnost katoliške Cerkve.


Vir: Thomas Reese / National Catholic Reporter
Foto: splet