Določene situacije in obrazi bolnikov ter njihovih svojcev te spremljajo vse življenje. Od neverjetnega veselja, ko nas obišče bolnik, ki je umiral, pa smo ga rešili, do situacij, ko smo naredili prav vse, kar nas uči sodobna medicina, pa se zdravljenje ni končalo uspešno. In praviloma si vedno prvi, ki svojcem poveš, da so izgubili ljubljeno osebo. Ob tem sem doživel različne reakcije: od popolnega šoka in nedojemanja, do neutolažljivega joka, ko s cmokom v grlu še sam težko zadržuješ solze.

Včasih bolnikovo stanje v trenutku usodnega odločanja kljub najboljši volji napačno oceniš in ne izvedeš pravega posega, ne daš pravega zdravila ali pa imaš usoden zaplet. Ta občutek krivde te potem spremlja mnoga leta, včasih vse življenje. A te vse to pripelje do spoznanja in tolažbe, da si samo človek z vsemi napakami in da je tvoje poslanstvo le, da v danem trenutku po svoji najboljši presoji narediš za bolnika, kar te uči medicina. Odločitev, kako se vse izteče, pa je nekje »nad nami«. Velikokrat se stvari kljub brezupnemu stanju prav čudežno obrnejo na bolje. In to ne glede na številne medicinske kazalnike, ki nam kažejo nasprotno.

Tudi danes, ko bolniki pretežno umirajo v bolnišnici, lahko neozdravljivo bolnemu zagotovimo človeku vredno smrt.

Čudež? Ja, če razmislim, sem vsak dan v medicini priča kakšnemu čudežu, ki si ga kljub spremljanju strokovne literature, raziskovalnemu delu in dolgoletnim izkušnjam težko razložim. In potem pride nedelja z mašo in evangelijem o tem, kako je Kristus pred 2000 leti čudežno ozdravil umrlega Lazarja. In si rečem: mar tega ne dela tudi sodobna medicina? In kakšen neverjeten privilegij mi daje moj poklic.

Potem pa kot strela z jasnega ena glavnih družbenih tem postane evtanazija. Promovirajo jo ljudje, ki prave medicine nikoli niso spoznali, in ljudje, ki poznajo zgolj družboslovje. Sedaj naj bi življenje, za katero se borim vso svojo medicinsko kariero, hote ugašal in s tem »odreševal« hudo bolne …

V življenju sem imel privilegij, da sem bil pogosto ob umirajočih, saj imamo na našem intenzivnem oddelku okoli dvesto smrti letno. In smrt ima tako različne obraze: od tistega najbolj krutega, ko mladoletnim otrokom in družini bolezen vzame očeta ali mater, do tistega, ko smrt pride v častitljivi starosti kot epilog srečnega in polnega življenja. In ko človek umira, si, če je še priseben, ob sebi največkrat želi bližnje, se morda spraviti za nazaj, še kaj postoriti ali naročiti … ali se srečati z bolniškim duhovnikom.

Če ga boli ali težko diha, imamo danes na voljo tako imenovano paliativno medicino, ki s pomočjo zdravil olajša bolečine in težko dihanje. In prav paliativna medicina v fazi neozdravljive bolezni nadomesti zapletene in invazivne posege, za katere je zelo malo verjetno, da bi bolniku rešili življenje, temveč le podaljšujejo agonijo umiranja. Skratka, tudi danes, ko bolniki pretežno umirajo v bolnišnici, lahko neozdravljivo bolnemu zagotovimo človeku vredno smrt. Brez evtanazije, ki, suhoparno gledano, ni nič drugega kot umor oziroma samomor zelo bolnega človeka, v kar naj bi bil usodno vpleten tudi zdravnik.

Bo politična elita povozila enotno nasprotovanje vseh slovenskih zdravniških organizacij?

Bo naslednja stopnja, da uzakonimo tudi pravico do samomora človeka, ki trpi hude duševne muke, ki so lahko še hujše kot telesne bolečine? Bomo začeli graditi »klinike smrti«, kjer naj bi bil bolnik deležen, medicinsko gledano, strokovnega umora … ali pa bo morda to sčasoma postal celo »zavarovalniški produkt«. Evtanaziranim bolnikom bi lahko odvzeli tudi še uporabne organe za presaditev tistim, ki jih čakajo … in morda zanje tudi plačajo. Še bi lahko našteval možne zlorabe, saj bi legalizacija evtanazije odprla Pandorino skrinjico nadaljnje dehumanizacije in komercializacije sodobne medicine in nas pripeljala do težko predstavljivih etičnih dilem in absurdov.

Si tega res želimo? Bo politična elita povozila enotno nasprotovanje vseh slovenskih zdravniških organizacij in Republiške komisije za medicinsko etiko? Gre za ključno odločitev, ki bo v prihodnjih letih in desetletjih oblikovala ne le slovensko medicino, ampak našo celotno družbo.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (10/2024).