Kot je minuli konec tedna poročal italijanski časnik Corriere della Sera, se je v vatikanskih arhivih pojavilo pismo nemškega jezuitskega duhovnika Lotharja Königa, v katerem piše, da je v »visoki peči« taborišča Belzec na okupiranem Poljskem »vsak dan umrlo do 6.000 ljudi, večinoma Judov in Poljakov«. V taborišču smrti Belzec na jugovzhodu Poljske je med marcem in decembrom 1942 umrlo več kot 400.000 ljudi, spominjajo pri avstrijskem Kathpressu.

Po navedbah italijanskega časnika je v pismu omenjeno tudi koncentracijsko taborišče Auschwitz. Corriere della Sera je ob koncu tedna objavil tudi pogovor z vatikanskim arhivarjem Giovannijem Cocom, ki je pismo odkril.

Pij XII. FOTO: Vatican Media

Vir iz »samega osrčja sovražnikovega ozemlja«

Kot je poročal Corriere, je bilo pismo jezuitskega duhovnika papeževemu osebnemu tajniku, Nemcu Robertu Leiberju, datirano 14. decembra 1942. Deset dni pozneje je Pij XII. v božičnem nagovoru, ki ga je po vsem svetu prenašal Radio Vatikan, obžaloval, da je »več sto tisoč ljudi poslanih v smrt brez kakršne koli krivde in samo zaradi svoje narodnosti ali rase«. Čeprav so novice o grozodejstvih, ki jih je izvajal Hitler, prišle do ušes papeža Pija XII., je bila ta informacija še posebej pomembna, ker je prihajala iz zaupanja vrednega cerkvenega vira v Nemčiji, je pojasnil vatikanski arhivar. Vir je bil »v samem osrčju sovražnikovega ozemlja«.

Pij XII. se je bal, da bi se nacisti lahko maščevali in se načrtno lotili pregona katoličanov, »predvsem na Poljskem, v Vzhodni Evropi, v tretjem rajhu, na vseh tistih ozemljih pod nacističnim nadzorom, kjer je Cerkev težko posredovala«.

Po mnenju nekaterih raziskovalcev se Pij XII. ni želel soočiti s Hitlerjem ali ga užaliti, ker se je bal komunizma; verjel naj bi, da bodo sile osi zmagale v vojni, obenem pa se je želel izogniti odtujitvi milijonov nemških katoličanov, ki so simpatizirali z nacisti. Drugi zgodovinarji vztrajajo, da je Pij XII. javno molčal, ker je prikrito organiziral - ali vsaj dovolil, da so krajevni katoličani pomagali Judom in jih reševali pred nacisti. Po mnenju vatikanskega arhivarja se je tudi bal, da bi se nacisti lahko maščevali in se načrtno lotili pregona katoličanov, »predvsem na Poljskem, v Vzhodni Evropi, v tretjem rajhu, na vseh tistih ozemljih pod nacističnim nadzorom, kjer je Cerkev težko posredovala«.

Giovanni Coco po lastnih navedbah »ne more biti stoodstotno prepričan, da je Pij XII. pismo videl, je pa prepričan 99-odstotno«, saj je bilo pismo izročeno papeževemu osebnemu tajniku, njegovi »desni roki«. Tajnik je informacijo gotovo posredoval papežu, »če mu morda dokumentov ni pokazal neposredno«, je pojasnil Coco.

Papež Pij XII. s člani Katoliške akcije 22. maja 1941. FOTO: Vatican Media

Pismo nemškega jezuita

Znanstveniki od leta 2020, ko so v Vatikanu odprli arhive iz obdobja druge svetovne vojne, raziskujejo dokumente o pontifikatu Pija XII., ki je trajal od leta 1939 do leta 1958, da bi bolje razumeli odziv Vatikana na nacizem in holokavst ter sporno zapuščino omenjenega papeža, ki je javno molčal, ko je bilo v koncentracijskih taboriščih ubitih na milijone Judov.

Pismo je bilo najdeno v Pijevih osebnih dokumentih: papež ga je hranil »in ga verjetno prebral«.

Omenjeno pismo, naslovljeno na Pijevega tajnika, patra Roberta Leiberja, je napisal nemški jezuitski duhovnik, p. Lothar König, član nemškega odporniškega gibanja, ki je želel Vatikanu predstaviti »stanje preganjanja Cerkve predvsem v Nemčiji«. Pismo je vsebovalo prilogo s številom duhovnikov, zaprtih v koncentracijskem taborišču Dachau blizu Münchna, omenjalo je taborišče smrti Auschwitz na Poljskem v sklicevanju na drugo, še neodkrito poročilo in pripovedovalo o tisočih Poljakov in Judov, ki so jih nacisti umorili v Belzecu.

Pismo je pomembno, trdijo zgodovinarji, ker je bilo najdeno v Pijevih osebnih dokumentih, kar pomeni, da ga je papež hranil »in ga verjetno prebral«. Z zgodovinopisnega vidika je to pokazatelj, »da se je papež zavedal, kaj se dogaja«.

Pij XII. po bombnem napadu v rimski četrti San Lorenzo. FOTO: Vatican Media

Del »veliko daljše korespondence«?

Po mnenju Giovannija Coca je bilo pismo, ki ga je našel, del »veliko daljše korespondence«, ki se je začela in nadaljevala po decembru 1942. Pij XII. je čutil »posebno bližino« do nemških jezuitov, kar dokazuje dejstvo, da je bil eden izmed njih, p. Leiber, njegov osebni tajnik, in »za papeža ne bi bilo bolj verodostojnega vira o tem, kaj se je tam dogajalo, kot nemški jezuit«.

Vatikanski arhivi iz obdobja nacizma in druge svetovne vojne so neodvisnim raziskovalcem dostopni šele nekaj let. Od 9. do 11. oktobra v Rimu na Papeški univerzi Gregoriana prirejajo mednarodni kongres, ki naj bi osvetlil posledice najnovejših raziskovalnih ugotovitev za judovsko-krščanske odnose.