Danes, v soboto, 20. decembra 2008, obeležujemo mednarodni dan človeške solidarnosti. Človeška solidarnost je pripravljenost za medsebojno pomoč in sodelovanje ter predstavlja enega od temeljev in nosilnih točk družbenega nauka Cerkve.

V okrožnici Rerum novarum z dne 15. maja 1891 papeža Leona XIII. (1878–1903) so se izoblikovali poudarki družbenega nauka Cerkve. Od takrat Cerkev kontinuirano opozarja na oblike dejavne pomoči in s tem tudi na različne vidike solidarnosti.

Solidarnost pomeni celostno prizadevanje za pravično družbeno ureditev. Razvoj narodov in solidarnostni razvoj sta osnovi temi, pri katerih je politična odgovornost na stalni preizkušnji. Solidarnost na nacionalni ravni je osredotočena na skrb za socialna vprašanja preko mednarodne mreže pomoči in odnosov medsebojne podpore. Omenjena skrb se tako na lokalni kot individualni ravni konkretizira v sodelovanju z uveljavljenimi organizacijami (v okviru katoliške Cerkve je najbolj razširjena in prepoznavna Karitas), vzgojnimi ali preventivnimi programi in z obveščeno javnostjo. Prispevek medijev je pomemben pozitiven dejavnik v delu za solidarnost, saj se s tem širši krog ljudi seznani in sooči s potrebami zapostavljenih in prezrtih v družbi.

Pomenljiv je tudi datum postavitve dneva človeške solidarnosti, saj pred prazničnimi potrošniškimi mrzlicami vabi k premisleku o porabi in razporeditvi denarnih in drugih sredstev.

K solidarnosti je slehernik povabljen tako v družinskem okolju, na delovnem mestu kot tudi v širšem družbenem prostoru. Solidarnost je prvi korak k resnemu pristopu za bolj prijazen in pravičen svet. Družbene in gospodarske razmere danes bolj kot v preteklosti vabijo, da medsebojno pomoč in sodelovanje tudi konkretno udejanjamo.