78-letni nadškof Cavalli, ki v Medžugorju deluje v papeževem imenu, je v pogovoru pojasnil, da lanskoletna odločitev Vatikana o priznanju tega romarskega kraja pomeni papežev poziv, naj ga obiščemo. Cerkveni dostojanstvenik in dolgoletni papeški diplomat je od novembra 2021 pristojen za nadzor nad pastoralo medžugorskih romarjev: po njegovih besedah gre v Medžugorju predvsem za duhovno obnovo, za turiste pa ta romarski cilj ni zanimiv, saj »v smislu verskega turizma tam ni na voljo popolnoma ničesar«.

Preberite tudi: Papežev odposlanec: Medžugorje je kraj posebne milosti

»Nihil obstat«

O Marijinih prikazovanjih iz Medžugorja poročajo že od leta 1981, vendar Cerkev teh pojavov več kot štirideset let ni priznavala. Več jasnosti sta lani prinesla dva vatikanska dokumenta: v maju najprej nove smernice glede obravnave domnevnih nadnaravnih pojavov, ki jih Sveti sedež odslej lahko potrdi, ne da bi obenem presojal njihovo nadnaravno naravo. Septembra je Dikasterij za nauk vere izdal dokument z naslovom »Kraljica miru«, ki ga je potrdil papež Frančišek: v njem se Vatikan ne izreka o nadnaravnosti medžugorskih prikazovanj, temveč priznava obilne duhovne sadove, povezane z župnijskim svetiščem Kraljice miru v Medžugorju.

V Medžugorje prihajajo mladi in stari in vsi priromajo z enim samim namenom: da bi srečali Gospoda in Božjo Mater Marijo.

Nadškof Cavalli kategorizacijo Vatikana označuje kot jasno priporočilo za obisk Medžugorja, ki je, kot je pojasnil, »v okviru novih smernic prejelo najvišje možno priznanje«. »Dokument zelo jasno pravi: pojdite v Medžugorje, ker je kraj milosti,« tako apostolski vizitator. To se kaže v duhovnih sadovih, kot so številni ljudje, ki odkrivajo molitev in spoved, v nekaterih primerih tudi svoj duhovni poklic, ter se na svoj način srečujejo z Bogom. Samo leta 2024 je Medžugorje obiskalo dva milijona romarjev z vsega sveta, med njimi skoraj 50.000 duhovnikov, poroča nadškof Cavalli.

Preberite tudi: Kaj pomeni papežev 'nihil obstat' za Medžugorje? [VIDEO]

Po njegovih besedah v Medžugorje prihajajo mladi in stari in vsi priromajo z enim samim namenom: da bi srečali Gospoda in Božjo Mater Marijo. Eni in drugi molijo, in nadškof Cavalli se ob tem spominja latinskoameriške družine s 15-letnim sinom, ki je bil pravi upornik, toda že po nekaj minutah v Medžugorju se je odločil za sveto spoved … starši so ga le začudeno gledali.

Papežev odposlanec v Medžugorju, nadškof Aldo Cavalli, v pogovoru z uredniškim direktorjem vatikanskih medijev, Andreo Torniellijem. FOTO: Vatican Media

Človeško posredovanje

Apostolski vizitator je z novo uredbo dobil dodatno odgovornost: »domnevna Marijina sporočila«, ki jih nekateri medžugorski vidci prejemajo v določenih časovnih presledkih, včasih vsak mesec, mora pred objavo odobriti. Njegova osrednja naloga je, da preveri, ali vsebina ustreza cerkvenemu nauku, je pojasnil nadškof, ki postopek opisuje kot zelo preprost: »Ko pride sporočilo, mi ga oseba, ki ga je prejela, napiše v svojem jeziku, torej v hrvaščini. Nato sporočilo takoj prevedejo v italijanščino.«

Sporočila so »domnevna«, ker gredo skozi dve človeški posredovanji: Marija jih ne zapiše sama, piše oseba, ki sporočilo prejme. Drugo posredovanje je prevod iz hrvaščine v italijanščino, kar sta dva povsem različna jezika.

Sporočila so »domnevna«, ker gredo skozi dve človeški posredovanji: Marija jih ne zapiše sama, piše oseba, ki sporočilo prejme. Drugo posredovanje je prevod iz hrvaščine v italijanščino, kar sta dva povsem različna jezika. Cerkev je sporočilom naklonjena, zato so objavljena »s cerkvenim dovoljenjem«. Ljudje so vabljeni, da jih prebirajo, da o njih premišljujejo, ker so pozitivna, tako nadškof Cavalli. Sporočila ničesar ne prispevajo k razodetju Božje besede, temveč ga bogatijo, in vernikom lahko pomagajo, da v današnjem času bolje živijo svojo vero.

Na vprašanje o svojih izkušnjah z domnevnimi medžugorskimi vidci nadškof Cavalli pojasnjuje, da se je z njimi že večkrat srečal »na kavi« in da je z njimi ves čas v stiku. Njegov vtis je pozitiven: »To so preprosti in dobri ljudje, vsi imajo družine, vsi se soočajo z enakimi težavami kot vsaka druga družina.« Čeprav nihče od te skupine ni postal duhovnik ali redovnica, »ima vsak od njih svoj poklic, svoje poslanstvo in svoje družinsko življenje … Vsi na svoj način rastejo v veri in pri tem postajajo vedno modrejši.«