Zapri
Iskanje

In memoriam: Ob smrti akademika Jožeta Mlinariča

Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 15. 11. 2021 / 10:37
Čas branja: 13 minut
Nazadnje Posodobljeno: 15.11.2021 / 10:52
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

In memoriam: Ob smrti akademika Jožeta Mlinariča

In memoriam: Ob smrti akademika Jožeta Mlinariča
Dr. Jože Mlinarič je pred 20 leti pri Založbi Družina izdal monografijo o kartuzijanih in kartuziji Bistra FOTO: sazu.si
Ob koncu tedna so na spletni strani župnije sv. Magdalene v Mariboru objavili, da je umrl njihov župljan, akademik dr. Jože Mlinarič: »Gospod Mlinarič je bil precej povezan z našo župnijo. Bil je v župnijskem svetu, uredil je arhiv in v celoti daroval za fresko sv. Krištofa na cerkvi. Mnogo dobrega je naredil za samostan v Stični in v Pleterjah, pa tudi za druge župnije. Redno je prihajal v našo cerkev, tudi k delavniškim svetim mašam. Bogu smo hvaležni za njegovo življenje. Bil je pošten, vesten in skromen. Naj mu bo Gospod bogat plačnik za vse dobro, ki ga je storil.«

Kratek zapis, ki pa strnjeno ubesedi podobo pokojnega akademika, ki ga mnogi upravičeno vidijo kot vodilnega štajerskega zgodovinarjaNezbrisen pečat je dal zlasti raziskovanju in predstavljanju redovništva na Slovenskem. V ta opus umeščamo tudi obsežno monografijo o kartuzijanih in kartuziji Bistra, ki jo je pred 20 leti izdal pri Založbi Družina. 

Omenimo le nekaj biografskih podatkov iz njegovega življenja (povzetih po predstavitvi na spletni strani SAZU):

Akademik Mlinarič je bil rojen 13. marca 1935 v Mariboru. Po maturi na Klasični gimnaziji v Mariboru (1954) se je vpisal na oddelek za klasično filologijo na Univerzi v Ljubljani, kjer je 1961 diplomiral, nato pa je kot izredni študent 1969 diplomiral še na oddelku za zgodovino na isti univerzi. Kot srednješolski profesor je poučeval na gimnazijah na Ravnah in v Novem mestu (1959–1965). Od 1965 do 1971 je bil arhivar v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, od 1971 pa do 1990 pa je v Pokrajinskem arhivu v Mariboru kot arhivist-specialist vodil oddelek za starejše gradivo (izpred 1850). 1977 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 1995 je bil habilitiran za rednega profesorja in je do 1990 honorarno predaval na oddelku za zgodovino Pedagoške oziroma Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, nato se je na tej ustanovi redno zaposlil in na njej predaval vse do svoje upokojitve leta 2000. 2003 mu je Univerza podelila naslov zaslužnega profesorja.

Od 6. junija 1995 je bil izredni, od 7. junija 2001 pa redni član SAZU.

Jože Mlinarič je raziskoval cerkveno, politično, gospodarsko in kulturno zgodovino slovenskih dežel v obdobju srednjega veka in v prvih treh stoletjih novega veka. Intenzivno se je posvečal zlasti raziskovanju preteklosti naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov in dominikancev), katerih preteklost je bila dotlej monografsko komajda kaj obdelana, in je s tem izpopolnil vednost o naših najstarejših verskih, cerkvenih in kulturnih središčih. V letih od 1982 do 2009 je objavil s področja monasteriologije osem monografij, v katerih je obravnaval preteklost naših devetih srednjeveških samostanov od njihovega nastanka do razpustitve pod Jožefom II. proti koncu 18. stoletja, in to kartuzij v Bistri, Jurkloštru, Pleterjah in Žičah, cistercijanskih samostanov v Kostanjevici in Stični ter dominikanskih samostanov v Marenbergu (Radlje), na Ptuju in v Studenicah.

Pokojni akademik je za svoje obsežno in raznoliko delo (ukvarjal se je denimo tudi s prevajanjem antične literature) prejel številne nagrade in priznanja; med drugim mu je papež sv. Janez Pavel II. za dosežke pri raziskovanju starejše slovenske cerkvene zgodovine, zlasti še preteklosti srednjeveških samostanov na Slovenskem, podelil naslov viteza komendatorja sv. Gregorja Velikega iz svetnega reda (1999).

Iz arhiva: pogovor za Družino

Kako pa je sam videl svoje delo in svojo življenjsko pot? Duri v svoje življenje je za bralce Družine ob iztočnicah novinarja Jožeta Zadravca na široko odprl v intervjuju, ki smo ga objavili pred 15 leti in ga ob akademikovi smrti poobjavljamo, saj iz njega odseva prav tista podoba človeka, kot so jo v nekaj besedah strnili v spominskem zapisu akademikovi sožupljani: »Bil je pošten, vesten in skromen.«

Klasični jeziki, raziskovalna radovednost, kako so živeli in kako razmišljali naši predniki, utrjuje vztrajnost odkrivanja ...

Po končanem študiju klasičnih jezikov me je študijska pot vodila v zgodovinske vede. Temeljito znanje latinščine je nujen pogoj za delo na arhivskem gradivu do 19. stoletja.

Po maturi na Klasični gimnaziji v Mariboru sem se sprva odločil za študij arheologije. Toda predstojnik katedre nas je že v prvem mesecu študija dobronamerno opozoril na pičle možnosti kasnejše zaposlitve. Še po desetletjih mi v ušesih zvenijo njegove besede: »Kdor je tako dobro situiran, da ga bodo po diplomi lahko vzdrževali starši, naj ostane, sicer pa vam svetujem, da si izberete kak drug študij!« Kako naj bi me po diplomi vzdrževali starši, ko je oba in nas sedem otrok vzdrževala vrtnarija s triintridesetimi ari zemlje! Odločil sem se za študij klasičnih jezikov, saj nas je na srednji šoli latinščino poučeval odličen profesor, ki ni dajal poudarka le jeziku, temveč tudi na antično literaturo, zgodovino in na starožitnosti ter v nas vzbudil zanimanje za antiko.

Tudi znanje klasičnih jezikov v tistih časih ni obetalo kruha ...

Po diplomi leta 1961 smo ugotavljali, da je zelo malo možnosti za zaposlitev. V letu 1958 sta bili ukinjeni obe klasični gimnaziji in tudi na tedanjih realnih gimnazijah, da ne govorim o osnovnih šolah, je bilo na urniku skromno število ur latinskega jezika. Utemeljitve za ukinitev klasičnih jezikov so bile naravnost smešne: klasične gimnazije naj bi fante pripravljale za študij teologije in naj bi ustvarjale neko elito, kar pa da je v nasprotju s težnjami družbe. Spominjam se, da se je v tej zvezi v nekem slovenskem časopisu ponorčeval humorist Albert Papler in pikro zaključil, da bi bilo vzgajanje elite v družbi, ki teži za enakostjo vseh državljanov, protiustavno!

Obetavnejše so bile druge študijske zaposlitvene smeri ...

Večina diplomantov se je tedaj odločila za študij predvsem tujih jezikov ali pa je iskala zaposlitev v drugih službah. Sam sem se kot učitelj zgodovine, latinskega in nemškega jezika na gimnaziji na Ravnah na Koroškem odločil za študij zgodovine.

Moja poklicna pot se je temeljito spremenila z odhodom v Novo mesto, kjer sem se zaposlil na gimnaziji. Leta 1965 me je ravnatelj Dolenjskega muzeja, prof. Janko Jarc, zaposlil v Muzeju kot arhivarja. V Novem mestu sem si ustvaril družino. Z veliko hvaležnostjo se bom vedno spominjal predvsem svojega profesorja, dr. Boga Grafenauerja, ki mi je bil izredno naklonjen in mi svetoval, naj se lotim raziskovalnega dela in naredim doktorat. V hvaležnem spominu bom ohranil tudi profesorja Janka Jarca, hvaležen za prenekateri nasvet in za spodbudo pri raziskovanju Dolenjske, ko je vse do smrti z zanimanjem spremljal moje delo ter se veselil slehernega mojega uspeha.

Raziskovalna pot je vodila k samostanom starejših redov ...

Občudoval sem njihovo mnogostransko dejavnost, zlasti še dejavnost benediktincev. Slednji so s krčenjem in z uvajanjem novih kultur kultivirali zemljo in s tem spreminjali podobo pokrajine. Še posebej sem občudoval njihov »herojski idealizem« pri širjenju evangelija in presajanju antične in krščanske kulture po Evropi. Ob obisku Škotske pred nekaj leti mi je bivanje na otoku Ioni, zahodno od škotske obale, sredi nekdanjih samostanskih razvalin, utrdilo zavest o močni veri redovnikov, ki so se v najtežjih pogojih v čolnih z duhovno hrano (Svetim pismom in drugimi knjigami) ter z živino in zrnjem, ki naj bi jim omogočala življenje, odpravili iz Irske v neznane kraje, v katerih so sejali seme Božje besede in seme za vsakdanjo hrano.

Naši srednjeveški samostani starejših redov pa so bili hkrati tudi velike zemljiške gosposke, ki so skrbno ohranile svoje arhive. Medtem ko so svetni gospodje mogli svojo zemljo in pravice braniti z orožjem, so jih samostani mogli le z dokumenti. Povezanost naših redovnih postojank s samostani istega reda po širni Evropi pa ima za posledico hrambo velikega števila zgodovinskega gradiva po samostanih (Admont, Rein, Št. Lambert) ali v javnih arhivih na tujem (zlasti v Avstriji). Največ gradiva za samostane na Kranjskem pa hrani Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani.

Zapolniti bele lise v mozaiku vednosti o najstarejših samostanih na slovenskih tleh ...

Marsikaj je bilo že napisanega (zlasti o stiškem samostanu), vendar pa so bila obdelana ali le posamezna obdobja ali pa prikazane posamezne plati samostanskega življenja. Sam sem ob raziskovanju, ki temelji predvsem na pisnih zgodovinskih virih, prišel do spoznanja, da so bili nekateri pisci nagnjeni k idealiziranju, nekateri pa so radi poudarjali napake in jih posploševali. Upoštevati moramo, da so bile tudi duhovne ustanove podvržene vplivom okolja in časa ter da so njihovi člani bili samo ljudje. Zato so npr. uredniki nekega obsežnega dela o življenju in dejavnostih v nemških cistercijanskih samostanih (izšlo 1980) dali knjigi še kako primeren podnaslov »Redovno življenje med idealom in resničnostjo« (Das Ordensleben zwischen Ideal und Wirklichkeit). Pri ocenjevanju življenja in delovanja redovnikov nekega samostana je bilo zame vselej merilo to, koliko se je skladalo z redovnimi pravili, sicer pa je bilo pri pisanju moje najvišje vodilo resnica.

Z raziskovanjem samostanov sem želel na neki način zapolniti bele lise v mozaiku vednosti o njihovi preteklosti, hkrati pa v marsičem popraviti izkrivljeno podobo o njih ter po svojih sposobnostih in močeh prispevati svoj delež k slovenskemu zgodovinopisju.
Srečno naključje je bilo, da so se na Dolenjskem za moje raziskovalno delo zanimali nekateri kulturno osveščeni posamezniki, ki so delo finančno podprli, predvem pa so poskrbeli sredstva za izdajo obsežnih in lepo opremljenih monografij. Omenim naj le pokojnega pleterskega priorja Janeza Drolca, stiškega opata dr. Antona Nadraha in gospoda Lada Smrekarja, nekdanjega ravnatelja Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici.

Tudi dekleta so se izobraževala v ženskih duhovnih ustanovah ...

Dejavnosti samostanov dominikank v Marenbergu (Radlje) in v Studenicah bi v marsikaterem pogledu mogli postaviti ob bok dejavnostim moških samostanov. Srednjeveški ženski samostani so bili skoraj edini kraji, v katerih so bila deležna izobrazbe tudi dekleta, ki se sicer niso odločila za redovniški poklic. Redovnice so se posvečale npr. dobrodelni dejavnosti ter prepisovanju rokopisov. Za marenberške dominikanke je znano, da so se intenzivno ukvarjale z glasbo, gojile koralno petje, nekatere so igrale tudi več glasbil, nekatere so bile celo skladateljice.
Ugotavljamo lahko, da so bili v slovenskem zgodovinopisju ženski samostani predvsem pribežališča za plemiška in morda še za meščanska dekleta, ki se niso mogla poročiti.

Po razcvetu upočasnitve in zatoni ...

Tudi duhovne ustanove so bile podvržene spremembam. Prvotni duhovni zagon je v njih počasi pojenjal, pojavljala so se obdobja krize, a za njimi vnovični vzponi. Na duhovnem polju so bili samostani najbolj uspešni vselej takrat, ko so njihovi člani usmerjali pogled bolj v duhovne kakor v gmotne dobrine. Naj navedem opozorilne besede sv. Filipa Nerija, predstojnika oratorijancev iz 16. stoletja sobratom, češ da bodo le-ti ob pridobivanju premoženja izkusili naslednje: »Z vstopanjem gmotnih dobrin v samostan skozi ena vrata bodo duhovne dobrine hkrati odhajale skozi druga.«

Raziskovalcu je domala neulovljiva vednost o redovnem in duhovnem življenju neke ustanove ...

Tu so mu v pomoč edinole analogni pojavi v življenju neke dobe nasploh, pojavi v drugih redovnih skupnostih in v redu, kateremu je neka postojanka pripadala. Še največ o duhovnem življenju na neki redovni postojanki izvemo iz redovnih vizitacijskih zapisnikov in iz zapisnikov generalnih kapitljev. Vizitacijskih zapisnikov je ohranjenih razmeroma malo, saj so odredbe cesarja Jožefa II. glede arhivskega gradiva ukinjenih samostanov določale, naj se shranijo predvsem spisi, pomembni za nadaljnjo upravo nekdanje samostanske posesti, ki je po ukinitvi samostana prešla v last Verskega sklada. Največ zapisnikov je ohranjenih za oba cistercijanska samostana na Dolenjskem (Stična, Kostanjevica), in sicer v cistercijanski opatiji v Reinu, katere opatje so bili njuni vizitatorji. Reinska opatija pa pod Jožefom II. ni bila ukinjena. Za slovenski kartuziji Žiče in Bistro pa so ohranjeni le maloštevilni zapisniki. Pri kartuzijanih je namreč veljalo načelo, da so morali vizitatorji potem, ko so bile kake pomanjkljivosti na neki postojanki odpravljene, pod zagroženo kaznijo izobčenja iz Cerkve zapisnike uničiti.

Velika zazrtost v preteklost človeka po svoje zaznamuje ...

Nekako tako bo. Vsekakor so zanj spoznanja, do katerih se dokoplje na osnovi lastnih raziskav, zelo dragocena, saj so to njegova lastna dognanja. Raziskovalec posamezne osebe, ki jih v dokumentih pogosto srečuje, tako rekoč oživlja: postajajo mu vedno bolj blizu, saj dobivajo zanj vedno jasnejšo ne le duhovno, temveč tudi fizično podobo. Raziskovalec je vselej vesel, če mu je uspelo popraviti ne le že znano o dogodkih in silnicah, ki so jih povzročile, temveč tudi ustaljeno mnenje o značaju in pomembnosti nekega človeka.

Tudi antična poezija je govorica življenja v davnih časih ...

Antična poezija in sploh antično slovstvo sta mi razumljivo pri srcu in mi pomenita tudi spremembo pri mojem raziskovanju preteklosti. Imel sem srečo, da sem imel za učitelja našega najimenitnejšega prevajalca antične literature, profesorja Antona Sovreta. Poleg njegovih prevodov Homerja in starogrške lirike ter Herodotovih zgodb vzamem najraje v roke še čudovito delo Izpovedi Avrelija Avguština (za njim jih je prevedel akademik Kajetan Gantar). Spominjam se, da nam je nekoč profesor Sovre prebral iz Izpovedi odstavek iz razgovora med Avguštinom in njegovo materjo Moniko na njeni smrtni postelji (knjiga IX, 10. poglavje) in ga imenoval najlepši odstavek v svetovni literaturi.

Poezija je bila redka »gospa« v samostanih ...

Po zaslugi prepisovanja redovnikov imamo ohranjeno marsikatero antično literarno delo, ki bi sicer bilo za trajno izgubljeno. Inventarni zapisniki naših samostanov ob njihovi ukinitvi pod Jožefom II. omenjajo številne rokopise tudi z besedili s področja pesništva. Omenimo naj, da sta v srednjem veku v obeh štajerskih kartuzijah pesnila dva meniha. V Jurkloštrski kartuziji je sredi 13. stoletja v latinskem jeziku pesnil Siferidus iz Švabske, ki je po smrti žene Hele vstopil v kartuzijo in je v pesmi žaloval za njo. V Žički kartuziji pa je okoli leta 1300 menih Filip prepesnil v nemški jezik latinski ep o Marijinem življenju z obsegom enajst tisoč verzov. Torej segajo začetki lirskega in epskega pesništva, razumljivo ne v domačem jeziku, na naših tleh po zaslugi kartuzijanov že v daljni srednji vek.

»Historia magistra vitae est« / zgodovina – učiteljica življenja ...?

Moje raziskovalno delo me o tem ni prepričalo. Študentom sem pri predavanjih na Pedagoški fakulteti polagal na srce, naj tega tako zelo že ogoljenega rekla učencem ne ponavljajo. Zgodovinska dogajanja, tudi tista najnovejše dobe, nasprotno kažejo, da se še noben samodržec ni iz zgodovine ničesar naučil! Pač pa mi je delo potrdilo že staro prepričanje, da resnica, pa čeprav še tako globoko pokopana, pride prej ali slej na dan.

Kristjanovo odgovorno sodelovanje ...

Odzval sem se povabilu, da sodelujem v župnijskem svetu. Tudi raziskovalec preteklosti ugotavlja, da so pobude v Cerkvi prihajale praviloma le »od zgoraj« in da je imel laik malo možnosti odgovornega sodelovanja, vendar so tudi pri nas posamezni laiki poskrbeli za poglobitev verskega življenja, pri čemer mislim na številne bratovščine in pobude za zidavo božjepotnih cerkva. Znano je, da so v času druge svetovne vojne na slovenskem Štajerskem v župnijah, s katerih so bili duhovniki pregnani, opravljali pogrebni obred laiki. Prav je, da naposled tudi Cerkev na Slovenskem končno prizna laiku njegovo polnoletnost.

Kupi v trgovini

Monografije
63,09€ Poglej izdelek: Kartuzija Bistra
Nalaganje
Nazaj na vrh