Tako se je dokončno vrnil v svoj rojstni kraj, kjer se je rodil 19. julija 1947 in kamor se je rad vračal vse življenje. Zanj je bila Planina rajski vrt, ki ga je s čudovitimi pogledi na gore navdihoval in mu dajal moč. Vseskozi je razveseljeval njegovo srce in mu izoblikoval razigran ter radosten značaj. Mišo, kot so ga klicali domači in tudi prijatelji, je imel srečo v življenju, saj je vstopal v svet glasbe tako doma kot tudi v šoli in v cerkvi. Njegov oče Emil Frelih je bil namreč operni režiser, v šoli je našel učiteljico Matildo Dolenec, ki ga je učila klavir in mu pomagala, da je vzljubil njegove tipke že pri 6 letih. Pri enajstih ga je svetniški župnik Anton Strle pripeljal na pevski kor, da bi na orglah spremljal zborovsko petje.

Potem je odšel na Srednjo versko šolo v Vipavo, kot so takrat sramežljivo imenovali edino klasično gimnazijo v Sloveniji. Tam je našel izjemne profesorje, ki so v njem prebudili smisel za kulturno zgodovino in ljubezen do latinščine, ki mu jo je podaril prof. Otmar Črnilogar. Po tej čudoviti izkušnji se mu je zdelo samo po sebi umevno, da vstopi v Bogoslovno semenišče in se vpiše na Teološko fakulteto, hkrati pa študira orgle na ljubljanski Akademiji za glasbo. Tam je srečal izjemnega Huberta Berganta. Orgle, »kraljica inštrumentov«, so ga kmalu čisto prevzele in se jim je želel posvetiti ne samo kot organist in pedagog, ampak tudi kot koncertant, zato se jim je zapisal z dušo in telesom.

Bil je dolgoletni organist na frančiškanskem koru v Ljubljani in nekaj desetletij hišni organist v Cankarjevem domu. FOTO: Tatjana Splichal

Vendar so prošnje prihajale od vsepovsod, da naj bi v različnih krajih nadomeščal organiste in zborovodje ter tudi poučeval na glasbenih šolah od Ljubljane do Velenja. A pot ga je vodila v Prago, kjer je spoznal, da se češka prestolnica prav z globoko kulturno ustvarjalnostjo upira nasilnemu režimu. V praškem glasbenem svetu ni samo vzpostavil osebnih znanstev z znamenitimi orgelskimi mojstri in skladatelji, kot denimo Petrom Ebnom, ampak se udeležil tudi mednarodnih orgelskih festivalov in tekmovanj mladih organistov, tako je lahko dal tudi v Ljubljani v Cankarjevem domu podobne pobude. A avgusta leta 1968 je bilo t.i. češke pomladi konec in moral je zapustiti Zlato Prago. Ponudila se mu je lepa priložnost, da je kar dvakrat odpotoval v New York na Open Organ Music in spoznaval kulturno prestolnico novega sveta, ki je usmerjala njegovo nadaljnjo umetniško pot.

Leta 1982 je podjetje Karl Schuke iz Berlina v Cankarjevem domu postavilo takrat največje koncertne orgle v Sloveniji. Ta širimanualni inštrument je potreboval stalnega oskrbnika, predvsem pa nekoga, ki bi skrbel za koncertne liste, kar pomeni za orgelski program. Še danes hranijo odgovor Oddelka za muzikologijo, ki je sporočil, da se »na tovrstno literaturo ne spoznajo«. Tako je v desetletjih svojega sodelovanja s Cankarjevim domom Saša Frelih napisal več kot sto koncertnih listov.

Pater Silvin ga je leta 1994 povabil za organista in zborovodjo na frančiškanski kor v Ljubljani. Sam pravi, da so tamkajšnje orgle »fenomen njegovega življenja«. Pred 25 leti je namreč skupaj s komisijo med 70 konkretnimi ponudbami izbral Mariborsko orgelsko delavnico, da je postavila 58-registrske, takrat največje cerkvene orgle v Sloveniji. Pomembno je, da so pri prenovi ohranili in vključili v nove tudi stare znamenite Goršičeve orgle. Veliki glasbenik in komponist Primož Ramovš je za časa svojega življenja na njih vsak mesec z velikim navdihom in navdušenjem izvajal svoje skladbe.

Sedaj naš Saša Frelih – Mišo ne oskrbuje nobenih orgel več. V svojem domačem kraju, kjer se po njegovih besedah »ritem narave prekriva s Haydnovim opevanjem Letnih časov«, čaka vstajenja.