Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Menina (1508 m)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 10. 10. 2006 / 09:37
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Nalaganje

Menina (1508 m)

Kadar nas zgrabi prava pohodniška mrzlica, se rado zgodi, da se nam misli vrtijo le še okrog lastnih ciljev. Drugo nas vse manj zanima. Da bi bilo tokrat drugače, smo se odločili za izlet, na katerega lahko odpeljemo vso družino, tudi majhne otroke in stare starše. Saj jih že dolgo nismo vzeli s seboj, mar ne?
Menina je prostrana planota med Tuhinjsko dolino na jugu in Zadrečko dolino na severu. Čeprav leži precej na vzhodu, jo še vedno prištevamo h Kamniškim Alpam. Njena pobočja in vršni del prerašča gozd, ki ga le tu in tam prekinjajo planine. Pred drugo svetovno vojno se je na njih vsako leto paslo nad tisoč glav živine, danes pa je ta številka najbrž precej manjša.



Ker je današnji izlet družinski, bomo naredili izjemo in se z avtom na vzhodnem delu Menine zapeljali 1300 metrov visoko. V Kamniku zavijemo proti Tuhinjski dolini. Peljemo se mimo odcepa za Terme Snovik (če vas mika, da bi si med vračanjem proti domu privoščili sproščujoče kopanje, ne pozabite vzeti kopalk) ter skozi naselji Šmartno in Laze, dokler ne pridemo do bencinske črpalke. Tam zavijemo na cesto, ki gre do vasi Češnjice in naprej do zaselka Zgornji Okrog. Za zadnjimi hišami se asfalt spremeni v makadam, po katerem se peljemo še nekaj kilometrov. Avto pustimo na planini Biba. Saj bi se lahko peljali čisto do Doma na Menini, ampak kaj bi potem sploh še ostalo od planinskega izleta!

Pri koči preplezamo ograjo in krenemo proti severu. Danes nam bodo ograje večkrat zaprle pot, vendar bomo vsakokrat našli tudi stopnico, ki nam bo pomagala na drugo stran. Kakšna podobnost z ovirami, s katerimi se ubadamo v življenju! Tik pred gozdom gremo mimo majhne kotanje z vodo. Če ustavimo korak, bomo v njej zagledali paglavce in planinske pupke v svatovski obleki. Nadaljujemo ob leseni ograji vzdolž gozda, vendar se steza že po nekaj minutah odmakne od njega in prečka cesto, ki pelje proti Domu na Menini.



Spodaj v globeli leži jezerce Biba, eno izmed posebnosti te sicer močno zakrasele planote s številnimi vrtačami, suhimi dolinami in brezni. Čeprav plast skrilavcev preprečuje odtekanje vode, postaja jezerce zaradi pomanjkanja padavin čedalje manjše. Na drugi strani globeli se steza nekoliko dvigne in spet priključi cesti. V zraku je vse polno metuljev, ki za nekaj trenutkov pristanejo, razprostrejo krila in nato znova odletijo stran. Nekateri so povsem beli, drugi skoraj pravljično pisani. Največ je malih koprivarjev, ki smo jih občudovali že pred štirinajstimi dnevi na Stegovniku.

Tudi ljubitelji cvetja imajo kaj videti. Na planini Biba je v začetku junija še polno regrata, ki je v dolini že zdavnaj odcvetel. Vmes se bohotijo čmerike z velikimi narabričenimi listi. Ob cesti nad jezerom rastejo šopi marjetic, malo naprej opazimo kukavice in posamezne murke, ki so komaj začele odganjati.



Ko po presekanem ovinku znova stopimo na cesto, nas presenetijo rezki glasovi. Glasni ček-ček, ki prihaja prav od blizu, kmalu razkrije čudnega pevca. Pravzaprav se pevec nič ne skriva, temveč ob prvi priložnosti skoči na skalo in se postavi na ogled. Bela lisa pod vratom in srebrikaste peruti razkrivajo, da je pred nami komatar, kosu podoben ptič, ki živi v gorah.

Po približno enourni hoji pridemo do Doma na Menini. Po bližnjih travnatih planjavah se prosto pasejo krave in konji, ki se včasih spustijo v lahen in razposajen dir. Na klopeh pred domom uživajo zasluženi počitek planinci in gorski kolesarji, ki se bodo kmalu spustili proti Gornjemu Gradu. Tudi naša pot se ne bo končala pri domu, saj si bomo ogledali dve zanimivosti v bližini. Obe sta oddaljeni petnajst minut, a vsaka v svojo smer.

Najprej bomo obiskali kraško brezno Jespa. To je okrog 20 metrov globoka kotanja, v kateri je v toplejšem delu leta zajezen hladen zrak, zato se v njej dolgo zadržuje sneg. Zaradi živine je obdana z žičnato ograjo, skozi katero pa lahko brez težav zlezemo in se spustimo na dno. Ker stezica ni zavarovana, moramo biti med spustom nekoliko bolj pazljivi.

Ko se vrnemo do doma, nam ostane še vzpon na 1508 metrov visoki Vivodnik, najvišji vrh Menine. Podatek, da bomo premagali le 55 metrov višinske razlike, nam pove, da bomo hodili večinoma po ravnem. Največji vzpon nas čaka takoj na začetku, ko zlezemo na vzpetino nad domom. Kmalu pridemo do križišča, na katerem zavijemo desno. V naslednjih minutah hodimo proti zahodu, naposled pa steza zavije proti poraščeni vzpetini. Šele tik pod njenim vrhom se zavemo, da smo na cilju.



Ker vršni del Vivodnika preraščajo drevesa, stoji na njem lesen razgledni stolp. Če nimate prehude vrtoglavice, se le povzpnite nanj, sicer boste prikrajšani za prostran razgled. Z zgornje ploščadi, po kateri se vse bolj stegujejo okoliške krošnje, so najlepše vidne Kamniške in Savinjske Alpe z Veliko planino in Ojstrico. Nekoliko bolj desno je Raduha, za katero se skrivata Olševa in v daljavi Peca, čisto spredaj pa se na nasprotni strani Zadrečke doline dvigata Lepenatka in Rogatec. Tudi pogled na jug, kjer izstopa Kum, je po svoje zanimiv, čeprav je manj razgiban.

Zdaj ko smo si ogledali Menino in njeno okolico, se lahko počasi vrnemo na planino Biba. Preden sedemo v avto in se odpeljemo v dolino, se za hipec zazrimo v obraze sopotnikov. Kaj pravite, so zadovoljni? Ja, potem jih pa še kdaj vzemimo s sabo!

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Planina Biba

Višinska razlika: 200 metrov

Dolžina poti: 3 ure

Težavnost: pot je primerna za vsakogar

Zemljevid: Kamniške in Savinjske Alpe

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnu v Tuhinju je maša vsako nedeljo ob 7. uri ter ob 10.30.

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh