Zapri
Iskanje

Mesto, ki ne pozna ločitev – v čem je njegova skrivnost?

Za vas piše:
Mojca Masterl Štefanič
Objava: 21. 11. 2021 / 06:30
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 18.11.2021 / 18:27
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Mesto, ki ne pozna ločitev – v čem je njegova skrivnost?

Mesto, ki ne pozna ločitev – v čem je njegova skrivnost?
Križ nad mestom Široki Brijeg v Bosni in Hercegovini FOTO: Wikimedia Commons
Kaj tako močno povezuje zakonske pare iz Širokega Brijega? Kot ugotavlja ameriški časnikar, je to svobodna in popolna predaja Jezusu, čigar križ globoko povezuje vse vidike njihovih življenj.

V Bosni in Hercegovini je kraj z imenom Široki Brijeg, na svojem blogu piše Regis Martin, dopisnik ameriškega katoliškega portala National Catholic Register, kjer še noben zakonski par, odkar pomnijo ljudje, ni doživel ločitve. V mestu živi okoli 30.000 duš in skoraj vsi prebivalci so katoličani.

Kako je mogoče, se sprašuje avtor zapisa, da v svetu, celo med deklariranimi katoličani, toliko zakonskih zvez razpade? Kaj to mestece dela tako drugačno? Je kaj posebnega v krajevnem vodovodu?

Ne, sploh ne. Niti nimajo zakona, ki bi parom prepovedoval ločitev. Ker takšni zakoni preprosto ne obstajajo. Ljudje iz Širokega Brijega, ki se poročijo, niso deležni nauka države, ki bi jih učil, da je zveza med moškim in žensko dosmrtna ječa. Če zakon ne bi uspel, ni predvidena nobena kazen. Izrečenih zaobljub pred oltarjem pa ne gre zamenjevati za obred, v katerem rabelj zaveže zanko okoli vratu obsojenega na smrt. Uklanjanje volje se zgodi le med zakoncema.

Pare iz Širokega Brijega močno povezuje sad trdnega prepričanja svobodne in popolne predaje Jezusu.

Kaj torej pare iz Širokega Brijega tako močno povezuje? To je sad trdnega prepričanja svobodne in popolne predaje Jezusu, čigar križ globoko združuje vse vidike njihovih življenj. Zato navkljub vsem razlikam, ki jih razdvajajo, ostajajo globoko predani življenju vzajemno podarjajoče se ljubezni. Na kratko, njihovo življenje je v celoti usmerjeno v Jezusa in Njegov križ, na katerem je visel po svobodni volji, za odrešenje vsega sveta.

In kaj nam govori s križa? Iskreno nam pravi: »Ljubim vas. In tu je razlog, da mislim resno: za vas sem izbral lastno smrt.« Neizrekljivo veselje in mir se skrivata v zavesti, ki nam jo daje križ – življenje, prežeto s tolikšno žrtvijo.

Ali lahko pari, združeni v Kristusu, počnejo kar koli manj od tega, kot da posnemajo svojega križanega Gospoda? Kaj drugega pa pomeni, da se krepimo ob svetem lesu Križa? V praktičnem smislu to pomeni, da se od zakonca nenehno pričakuje, naj umre za svojega ljubega, ki si ga je izbral za življenjskega sopotnika. In če nam to ne uspe, kar se pogosto zgodi, ne vržemo puške v koruzo in odkorakamo stran. Ne, borimo se za osebo, ki jo ljubimo, osebo, za katero nobena žrtev ni prevelika. Vsako trsko Križa je treba pobrati in jo ljubeče izročiti Bogu za osebo, za katero smo obljubili, da bomo skrbeli do konca svojih dni.

Vsako trsko Križa je treba pobrati in jo ljubeče izročiti Bogu za osebo, za katero smo obljubili, da bomo skrbeli do konca svojih dni.

Predstavljajte si svobodo, ki jo takšno razumevanje prinaša parom, katerih življenja so blagoslovljena in neomadeževana s kulturo, ki je zgrajena na lažeh. Ni jim treba gledati na življenje skozi rožnata očala hollywoodskih romanc, ne slepijo se z nestvarnimi pričakovanji – takšnimi, ki zaslepijo mnoge pare, ki potem dolgo časa raje živijo v domišljiji, namesto da bi se soočali z vsakdanjo stvarnostjo zakona.

To je stvarnost zavedanja, da noben človeški odnos ne more zadostiti človekovi želji, saj je Bog edini, ki na koncu lahko poteši hrepenenje naših src. Obenem pa pari v tem mestecu vedo, da prek človeške ljubezni lahko dobijo vpogled v Božjo ljubezen, v kateri je človeku zagotovljen vabljiv lesket Njegove slave.

Ali ni to najočitnejši način, na katerega nam Bog izkazuje svojo ljubezen? Kako bi lahko ljubezen neskončnega Boga kakor koli drugače dosegla minljivo bitje, če ne prek znamenj? Skozi prizmo zakramentalnega življenja, posebej takrat, kot pri sklenitvi krščanskega zakona, ko par ta zakrament podeli drug drugemu? »Ljubezen ne more biti en sam trenutek,« je Karol Wojtyla zapisal v svojem delu Pred zlatarno. »Skoznjo gre človekova večnost. Zato jo lahko najdemo v Božji razsežnosti, kajti edino On je večnost.«

Prizadevati si, da bi nosili težo greha svojega zakonca, brez Božje milosti preprosto ni mogoče.

Nihče ne more živeti brez ljubezni. Toda v primeru, ko ugotovimo, da v svetu, polnem padlih in pokvarjenih bitij, drugega lahko ljubimo šele takrat, ko smo sposobni nenehne potrpežljivosti in odpuščanja. Prizadevati si, da bi nosili težo greha svojega zakonca, brez Božje milosti preprosto ni mogoče. Ko pa se zavemo, da nam Bog pomaga nositi to težo, da jo v resnici večino prevzame na svoja ramena, to postane izvir globoke tolažbe in veselja.

Poleg sodi tudi dejstvo, da si par zaobljube dejansko izmenja takrat, ko se dobesedno oklepa križa. Ko pozorno prisluhne duhovniku, ki njune roke ovije okoli križa in ju spomni: »Našla sta svoj križ! To je križ, ki ga morata ljubiti in nositi s seboj vse dni svojega življenja. Naučita se ga ceniti!« In potem, ko poljubita križ, vzet z oltarja, ga postavita na častno mesto v skupnem domu, zavedajoč se, da zapustiti zakonca pomeni tudi zapustiti Kristusa. Edino On lahko ohranja – in blagoslavlja – njun zakon.

Zakonca naj bi se h križu zatekla vsakokrat, ko se v njuni zvezi pojavijo težave: poklekniti morata pred Jezusa in Ga prositi, naj jima pomaga nositi njun križ.

V tem življenju, ki je vsak dan osredinjeno na Kristusa, je neskončno veliko veselja – in nemalo smeha.

Takšno življenje ni izbira, pravijo pari iz Širokega Brijega, to je edini način življenja. Vsak dan živeti iz stvarnosti že zdaj globoko zaupnega sodelovanja v življenju Kristusa, Mu dopuščati, da že zdaj živi v nas. Vera v Kristusa je odskočna deska za obljubljeno zvestobo drug drugemu, to ni več ideal, h kateremu zgolj stremimo; to je središče, izvir, iz katerega pari iz Širokega Brijega črpajo že na tem svetu.

In v tem življenju, ki je vsak dan osredinjeno na Kristusa, je neskončno veliko veselja – in nemalo smeha.

Nalaganje
Nazaj na vrh