Zapri
Iskanje

Miha Ruparčič: Kako sobivati kljub različnim pogledom

Za vas piše:
Marjeta Bec
Objava: 06. 11. 2021 / 00:30
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 04.11.2021 / 11:36
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Miha Ruparčič: Kako sobivati kljub različnim pogledom

Miha Ruparčič: Kako sobivati kljub različnim pogledom
Miha Ruparčič je zakonski in družinski terapevt. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida.
Žlahta, strgana plahta. Prijatelje si izbiraš sam, sorodnikov si ne moreš. Pa vendar je širša družina pomemben del življenja vsakega človeka. To so naši predniki, naše korenine, ki so in še vplivajo na to, kar smo in kako živimo.

Razlike v načinu življenja, v navadah naših starih mam in navadah sodobnih družin so lahko vir nesoglasij, sporov ali celo zamer, ki se vlečejo skozi več generacij. O tej temi smo se, še posebej v luči trenutnega dogajanja v družbi, pogovarjali z zakonskim in družinskim terapevtom Miho Ruparčičem.

Nerazumevanja v sorodstvu in trenja med različnimi generacijami niso nekaj novega. Lahko na začetku malo osvetliva, zakaj je tako? Kaj dela te odnose napete?

Več vidikov je. V družini ločimo starševski in otroški podsistem. Težava, kot jo vidim sam, je v tem, da je del populacije nagnjen k modelu kaznovanja z grožnjami, z nasiljem, s strupeno tišino, ignoranco. 

Starševski sistem je tisti, kjer se je starš vedno pripravljen umiriti in odgovoriti na razvojne potrebe otrok. Stari starši so na vrhu piramide in naj bi pomirjali vse spodaj. O tem veliko govori tudi papež Frančišek v knjigi Modrost časa, ko pravi, kako hudo je, če je starostnik v drži pesimizma in cinizma. Starejši so nosilci upanja, naj bi opuščali nadzor ter začeli živeti v neki modrosti.

Kadar ta hierarhični sistem pomirjanja izostane, imamo problem. Babica, ki je pomirjena, bo rekla hčerki: ti mi povej, kako naj ravnam s tvojim otrokom, jaz sem svoje naredila, ko sem bila mama. 

Ogrožena babica se bo odzvala drugače: če smo tebe spravili do kruha, bomo pa še vnuka, zakaj tako kompliciraš … Ta babica še ni prišla do drže modrosti. Starejše generacije naj bi pomirjale mlajše; so tiste, ki ne sodijo in hranijo s čustveno hrano.

Vemo pa, da pogosto ni tako. Kako ravnati, če imamo v družini generacije, ki niso zmogle tega pomirjanja?

Najti se mora generacija, ki bo dala otrokom tisto, česar sama ni prejela. Za to generacijo je najteže, ker je težko dati, česar nisi prejel. Hkrati pa je to odrešilno in vir tolažbe, ko daš otrokom tisto, kar si sam potreboval, pa nisi prejel. 

Do te odločitve pride, ko se odločiš, da boš živel pristno življenje, takšnega, kakršnega ti je namenil Bog. Da lahko to storiš, se moraš včasih zavestno odcepiti od načinov in ravnanj, včasih tudi od ljudi.

Kako je po vašem mnenju čas epidemije, ko zaradi omejitev gibanja in druženja nismo imeli toliko stikov s sorodniki, odpadla so številna praznovanja rojstnih dni, okroglih obletnic, vplival na povezanost v sorodstvu? Prihaja do še večje odtujenosti ali pa je bil ta čas zdravilen v tem, da smo ugotovili, kako zelo nam manjka druženja in skupnosti?

Oboje se dogaja. Če so si sorodniki naklonjeni, lahko zdržijo to fizično oddaljenost in vzdržujejo stike na drugačne načine, s pomočjo tehnike. In so zelo veseli, ko se spet vidijo. Tam, kjer odnosi že prej niso funkcionirali, pa je lahko prišlo do še večje odtujenosti. 

Epidemija je razgalila naše odnose, saj smo prej v tempu vsakdanjega življenja marsikaj prikrili. Odkrila je življenje v nepristnih odnosih. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida.

Čas epidemije, v katerem živimo zadnji dve leti, pa je prinesel tudi nove teme, ki vnašajo razdor, kot je recimo cepljenje, ko se na primer dogaja, da vnuk pelje svojo staro mamo na njeno željo na cepljenje proti koronavirusu, pri čemer to dejstvo skriva pred sestro, ki cepljenju ostro nasprotuje.

Pravno-formalno je tako: vsaka starejša oseba, ki ji ni odvzeta poslovna sposobnost, ima pravico, da se o svojem zdravju odloča sama. In ker so starejši tudi ranljiva populacija, jih je treba zaščititi in jim pomagati. V tem primeru je vnuk ravnal prav, ker je spoštoval voljo odrasle osebe, in tudi v tem, da o tem ni obveščal sestre, ki cepljenju nasprotuje.

Za cepljenje ali proti njemu, za vlado ali proti njej, za ukrepe ali proti njim … To so postale teme, ki se jim ne da izogniti skoraj v nobenem pogovoru. Opažamo pa, da se o teh temah sploh ne znamo več spoštljivo pogovarjati. Vsak stoji na svojem bregu in besno brani svoj prav. Če nismo sposobni spoštljivega pogovora, ali se je potem bolje takim temam izogibati?

Sam verjamem v pomen cepljenja in ukrepe za preprečevanje okužb, ker zaupam znanosti, ki je temelj mojega poklicnega dela. Zame to pomeni odgovornost do sočloveka. O čemerkoli se pogovarjamo, pa je pomembno, da se lahko pogovarjamo mirno. 

Ko nam neka tema tako visoko dvigne temperaturo, da se začno meriti moči, ko postane pomembno samo to, kaj mislim jaz, so pogovori izčrpavajoči. V takih pogovorih se ne slišimo med sabo. 

Pogovarjamo se lahko le tako, da prisluhnemo drug drugemu, da lahko podelimo razloge za svoje razmišljanje, kajti konkretne izkušnje, ki jih imamo, vplivajo na naše razmišljanje. 

Posameznik, ki mu je za koronavirusom ali drugo boleznijo umrl svojec, lahko čuti veliko hvaležnost do zdravnikov, ki so poskušali rešiti življenje, in bo še naprej zaupal medicini, lahko pa zaradi slabe izkušnje izgubi vse zaupanje v zdravstvo. 

Razlogi za naša stališča so zelo različni, vendar se o njih redko pogovarjamo. Ostajamo zgolj na površini. V sebi bi morali gojiti iskreno zanimanje za sočloveka brez kritike in sodbe, ki stoji za vprašanjem: zakaj ti tako razmišljaš?

Na splošno velja, da se izogibajmo tem, ki dvigujejo temperaturo in o katerih se ne znamo spoštljivo pogovarjati, raje iščimo teme, ki nas povezujejo. Dostikrat ima nekdo diametralno nasprotno stališče od mene, pa ga imam vseeno rad in je to človek, s katerim se sicer dobro razumem in ga lahko na vseh drugih področjih sprejemam.

Če lahko recimo v službi ali kje drugje zunaj družine še zamahnemo z roko in si mislimo svoje o mnenjih drugih, pa tega ne moremo storiti kar tako v svojih ožjih in širših družinah, ker so to skupnosti, brez katerih ne moremo živeti. FOTO: Pexels.

Kako pa to dosežem? Ali moram imeti pred očmi, da so odnosi pomembnejši od stališč? Da je to, da se ohrani skupnost, pomembnejše od mojega mnenja?

Treba se je dogovoriti za sistem, ki je vzdržen. Za to nosi odgovornost tisti, ki je na vrhu piramide. Lahko je to dedek, babica, mama, oče. Ta, ki nosi odgovornost, se mora toliko umiriti v sebi, da je sposoben poslušati vse družinske člane in jim dovoliti, da povedo svoje mnenje, svoje razloge.

 Ko se umirimo, delata obe hemisferi: tako čustvena kot racionalna. Če ne umirimo čustev, ne bomo našli racionalne rešitve. Da prikličemo razum, potrebujemo nekoga, ki pomiri situacijo. 

Pomirjenost še ne pomeni, da ne pokaže svoje ranljivosti. Prav on naj podeli svoje strahove in povabi druge, da podelijo svoje. Da se vsi znajdemo na istem čolnu nepopolnosti, kot pravi Brene Brown. Da se zavedamo, da smo vsi samo ljudje, ki ljubimo, nas je strah in iščemo svoje mesto pod soncem.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (45/2021). 

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh