Kdo je Miha Šalehar?

Če bi to vedel, najbrž ne bi sedel tukaj. Nimam enostavnega odgovora na to, ker gre za proces. Če bi me dobili pred nekaj leti, bi lažje odgovoril.

Zakaj?

Takrat sem bil bolj prepričan v to, da vem, kdo sem. Da me definira to, za kar me imajo drugi. Danes še zdaleč nisem prepričan, da bi to držalo. Zelo sem nezaupljiv do ljudi, ki se jim zdi, da vedo, kdo so, ker to predpostavlja, da se jemljejo zelo resno.

Meni se zdi, da je življenje tak dober »štos«. Da je treba v življenju delati z energijo humorja. Ne maram dolgih popisov funkcij, kvalifikacij in odlik. Z ničimer od tega se ne identificiram. Miha sem.

Zelo sem nezaupljiv do ljudi, ki se jim zdi, da vedo, kdo so, ker to predpostavlja, da se jemljejo zelo resno.

Že na začetku svoje več kot 20-letne kariere ste v oddajah na radiu s postavljanjem izzivalnih vprašanj o nekem družbenem dogajanju obravnavali filozofska vprašanja. Kako to, da ste na ta način raziskovali življenje?

Od otroštva naprej sem zelo rad bral. Pri formalni izobrazbi pa sem obiskoval nekaj fakultet, na koncu diplomiral na Fakulteti za medije, a za vso formalno izobrazbo lahko rečem, da mi je dala dvakrat nič. Od osnovne šole naprej me je večkrat zamorila, narobe ocenila in tlačila v napačne predale, kar ji po eni strani zamerim, po drugi pa me je ravno to oblikovalo. Mislim, da sva spet pri prvem vprašanju: življenja in njega postulate nisem nikoli jemal prav resno oziroma sem v vse malce podvomil. Po mojem sem bil tisti zoprni otrok, ki je vedno spraševal zakaj. Gravitacija je resda 9,81 m/s2, vse ostalo pa so več ali manj dogovori in predstave. Od tega zelo malo odpade na naravni ali Božji zakon, vse ostalo pa so prikladni izmisleki, v katerih pletemo svoja življenja.

"Po mojem sem bil tisti zoprni otrok, ki je vedno spraševal zakaj," pravi Miha Šalehar. FOTO: Vid Ponikvar

Zanimivo ste se v zadnji knjigi Notranji pir lotili slovenskega fenomena družbeno sprejemljivega alkoholizma na svoji 30-letni osebni izkušnji. Kako to, da ste se s pozicije opazovalca podali na tako intimno polje?

Tako kot sem bil prej nevtralni opazovalec fenomenov, je prišel čas, da sem se lotil enega, ki mi je »ponesreči« prišel na pot, ko sem alkoholizem pri sebi prepoznal kot težavo in začel delati na tem. Ob tem sem trčil v smešen in žalosten fenomen, ki je res vsesplošen. Imel sem lepo priložnost, da to popišem skozi osebno izkušnjo, ki je zelo močna. V resnici mi ni nič žal. No, malce mi je …

Imel sem lepo priložnost, da alkoholizem popišem skozi osebno izkušnjo, ki je zelo močna. V resnici mi ni nič žal.

Zakaj?

Ker sem postal nacionalni maneken za abstinenco. (smeh)

Je to breme?

Ni, ker tako, kot vse v življenju, tudi to mine. Bo pa to ostalo pomemben del moje zapuščine, če si lahko dovolim to nečimrnost. Seveda pa me že zdaj zanima kup drugih stvari, s katerimi se bom še ukvarjal.

Celoten intervju si lahko preberete v reviji Praznična, pomlad 2025. 
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.