Zadnje generacije šolanih čevljarjev

Prva stvar, ki je obiskovalec čevljarske delavnice na Polici pri Grosupljem ne more spregledati, je, kakšen neverjeten red vlada v njej. Vse pospravljeno, vse urejeno: v enem prostoru skladišče usnja vseh mogočih odtenkov, lepo zloženega po barvah. V drugem prostoru za vsako mizo drug šivalni stroj, nekateri stari tudi že po 80 ali 100 let, prav vsak za drugo vrsto šiva. Ob vsakem položene škarje in vžigalnik za zaključek niti. Na masivnih čevljarskih pultih in pohištvu zloženi čevlji, orodje in vse ostalo, kar potrebuje za svoje delo čevljarski mojster.

Čevljarski mojster pri delu. FOTO: Jana Jocif

»Red imam res rad,« se namuzne Peter Skubic. »Vsako orodje imam na točno določenem mestu, da mi ga ni treba iskati.« Reda se drži tudi pri izdelavi čevljev. Čevljarstvo pri Skubičevih ni bila družinska tradicija. Peter se je nad njim navdušil, ko ga je ob koncu osnovne šole mama peljala k sorodniku, ki je popravljal čevlje. Naredil je Srednjo tekstilno, obutveno in gumarsko šolo v Kranju, obutveno smer so kmalu zatem zaprli, opravil pripravništvo v čevljarstvu Peta, nato pa se za pet let zaposlil v čevljarstvu Vodeb. »Že ko sem prišel na razgovor za službo, sem jim povedal, da bom po petih letih šel na svoje. Niso mi verjeli, ampak je bilo res tako.« Leta 2000 se je poročil in odprl delavnico v domači hiši.

Pri risanju novega čevlja je pomembna dobra prostorska predstava. FOTO: Jana Jocif

Pri izdelavi čevlja se ti ne sme muditi

Ko se razgledujemo po čevljarskem orodju in strojih, nas seveda zanima, kakšen je danes postopek izdelave čevlja. Peter Skubic razloži, da najprej naredi obris noge, pobere vse ključne mere in na tej podlagi naredi oz. dodela kopito. Na kopito nato izriše model in iz papirja izdela kroj, ki ga prenese na usnje. »V tej fazi je zelo pomembna dobra prostorska predstava,« izvemo. »Tridimenzionalen model moraš znati prestaviti v dvodimenzionalen kroj, nato pa spet v tridimenzionalen čevelj.«

Delati je treba z občutkom, opazovati, kako se usnje raztegne, poravna. Treba mu je dati čas, da se uleže na kopito in posuši.

V tovarnah si pri modeliranju že pomagajo z računalnikom, Peter Skubic pa to naredi ročno, saj je vsak njegov čevelj unikaten. Temu sledi šivanje in nato sestavljanje oziroma montaža čevlja. »Ko enkrat znaš, ti nobena faza ni več težka,« pove. »Včasih so čevljarji za šivanje imeli šivilje oz. šteparice. Ko sem začel jaz, jih ni bilo več in sem se tega lotil sam. Danes mi je tudi šivati luštno, in ko imam zgornji del čevlja zašit, je zame praktično že narejen. Montaža gre namreč veliko hitreje.«

V Manufakturi Skubic so čevlje izdelali že za številne znane in neznane Slovence, od Magnifica in Nine Osenar do Martina Goloba. FOTO: Jana Jocif

Čas se pri izdelavi čevljev vsekakor meri v drugačnih vatlih, kot smo danes vajeni. »Usnje je živa stvar, z njim ne smeš nič na silo,« pokima Peter. »Delati je treba z občutkom, opazovati, kako se usnje raztegne, poravna. Treba mu je dati čas, da se uleže na kopito in posuši. Pri izdelavi čevlja se ti ne sme muditi.« Svoje stranke je že navadil, da se čevljev ne dela čez noč; običajno izdelava enega para traja tri tedne.

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v reviji Praznična, pomlad 2025. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.