Na košarah so vezeni prtiči še naših mam, babic, prababic, ki smo jih v teh dneh poiskale na najvišji polici v omari. Tam, kjer hranimo take preproste in neprecenljive dele družinske zapuščine. Tako močna je tradicija vezenja v naših krajih. V različnih barvah in tehnikah se ponavljajo simboli IHS in nageljni, na malih košaricah pa se seveda znajdejo tudi izvezeni pirhki in piščančki. Ob pogledu na božji grob se me dotakne misel o Ljubezni, ki je šla v cvet.

Potrebujemo: platno za vezenje, samolepilno vodotopno kopreno, prejice, šivanko, škarjice, svinčnik.

Najprej narišemo motiv, ki ga bomo izvezli. FOTO: Urška Bernik

Platno operemo in iz njega izrežemo želeno obliko. Na samolepilno vodotopno kopreno narišemo motiv, ki ga bomo kasneje izvezli. Kopreno prilepimo na platno. Morda boste želeli blago vpeti v obroč za vezenje.

Odstrižemo primerno dolžino prejice in jo vdenemo v šivanko. Med vezenjem moramo imeti iglo vedno zgoraj, vidno nam. Pozorni moramo biti, da prejic ne zategujemo preveč in da so dolžine vbodov čim bolj enake.

Uporabimo osnovne vezilne vbode. FOTO: Urška Bernik

Uporabimo osnovne vezilne vbode: stični (preprosti) vbod, ploščati vbod – slikarski vbod, verižni vbod – marjetični vbod, spleteno kolo. Za osnove vezenja glej priročnik tule.

Prtič za velikonočni žegen, nova družinska zapuščina. FOTO: Urška Bernik

Ko z vezenjem končamo, v mlačni vodi raztopimo in nežno odstranimo samolepilno kopreno. Ko se prtič posuši, ga zlikamo in zarobimo. Z velikonočnim prtičem ste pravkar dobili novo družinsko zapuščino.

Članek je bil objavljen v reviji Praznična, pomlad 2025. 
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.