Nadaljevanje iz: Milan Bučar, Žitno klasje Pšenične Police, Cerklje, komunisti, partizani, domobranci [1]

Vosovskim morilcem je spodletel še en umor

Knjiga Milana Bučarja Žitno klasje Pšenične Police, str. 99–101: Na Zgornjem Brniku je živela frizerka Pavla Blaž, štela je dvajset let, bila je lepa, prikupna in zgovorna. Strank za striženje je bilo vedno dovolj, predvsem moški so jo radi obiskovali. Tako je nekega poletnega večera strigla Jožeta Dobnikarja - Kobovsa, ki je bil od vojne dalje vedno v uniformi nemške policije. V sobi je bilo še nekaj moških, ki so čakali na striženje in si čas krajšali s pogovorom.

Nenadoma so se vrata tako sunkovito odprla, da so udarila v steno ob vratih. »Smrt izdajalcu!« je zavpil partizan in pištolo nameril v Kobovsa. Kobovs pa je izkazal neverjetno prisebnost, v samo delčku sekunde je frizerko Pavlo z levo roko potegnil nase, v desni roki pa je že imel pištolo. Če bi likvidator streljal takoj, ko je vskočil v sobo, bi bil Kobovs že mrtev ali ranjen. Ampak zamudil je sekundo, dve, ko je zavpil: »Smrt izdajalcu!« In šele potem nameril. Ko je videl, da je Kobovs nase potegnil frizerko Pavlo, mu je roka s pištolo zadrhtela, verjetno ni hotel ustreliti lepega dekleta, ki ga sploh ni poznal. A Kobovs je že streljal in zadel partizana v ramo. Likvidator je še vedno s pištolo v roki kriknil: »Aaaaaa!« Nato pa je pobegnil. V sobi je zavladala panika, frizerka Pavla je začela prestrašeno kričati, trije moški, ki so čakali na striženje, so otrpnili od strahu in bili bledi kot zid. Panika pa ni zgrabila Kobovsa, ki je nekajkrat ustrelil proti vratom, odrinil frizerko, da je padla po tleh, in takoj stekel ven za svojim likvidatorjem. A ta mu je pobegnil. Kobovs, ki je bil majhen in droban, pa je bil neverjetno hiter, drzen in predrzen, vrnil se je v sobo, kjer so bili še vsi trdi od strahu, in je kričal: »Kurbe gošarske, vedel sem, da me iščejo, Osenar mi je povedal, da me imajo na spisku za likvidacijo, a svojo kožo bom drago prodal. Ta usrane mi je pobegnil, čeprav mislim, da sem ga zadel v roko ali ramo!« In res so potem v veži odkrili nekaj kapelj krvi.

Kobovsa so likvidatorji večkrat iskali, vendar je imel srečo ali pa se jim je vedno spretno izognil. Domov je prihajal samo še podnevi, spal je drugod, menjal je mesto prenočišča in bivanja. Likvidatorji so ga čakali v domači drvarnici, v visokem žitu in koruzi, za sosedovimi vogali, na vseh poteh, ki vodijo proti Brniku ali z njega, a dobili ga niso nikoli. Tudi župana Jakopino so ponovno obiskali likvidatorji, in spet se jim je uspešno skril.

Cerkev v Cerkljah na Gorenjskem, priča nepopisnih komunističnih in partizanskih zločinov. Foto: Ivo Žajdela

Po več kot štirih mesecih je prepešačil Italijo in srečno prišel domov

Jože Jenko je bil ugleden in zelo dober tesarski mojster z Zgornjega Brnika. Imel je tesarsko obrt, nekaj delavcev in posli so mu cveteli. Bil je srečno poročen, imel je sedem otrok in je bil skrben oče in soprog svoji ženi. V prvi svetovni vojni je preživel soško fronto, bil je udeležen pri preboju Avstrijcev na Soči in bil zraven, ko so prodrli do reke Piave. po razpadu Avstro-Ogrske je razpadla tudi vojska, ki je držala položaje ob reki Piavi, in Jenko je postal italijanski ujetnik.

Kot ujetnika so ga deportirali na Sicilijo, kjer je doživel največjo bedo, lakoto, žejo in trpinčenje vojnih ujetnikov. V samo nekaj mesecih se je naučil italijanskega jezika, in to z razlogom. Ko so mu celo Italijani rekli, da dobro govori italijansko, je pobegnil. Preplaval je morsko ožino med Sicilijo in Italijo in nato samo ponoči počasi pešačil proti severu. Podnevi se je skrival. Če bi ga dobili, bi gotovo doživel hudo kazen. Jedel je samo, kar je našel na poljih in vrtovih; ljudi, vasi in naselij se je izogibal. Po več kot štirih mesecih je prepešačil Italijo in srečno prišel domov. In tudi zato je med ljudmi užival velik ugled.

Jožefa Jenka (1895) iz Zgornjega Brnika, očeta osmih otrok, so partizani umorili 6. avgusta 1942 na njegovem domu vpričo žene in otrok. Umor je nazorno opisal Milan Bučar v knjigi Žitno klasje Pšenične Police. Vir: arhiv I. Ž.

Vosovec ga je vpričo otrok in žene ustrelil v glavo, bil je takoj mrtev

Aktivisti OF so ga hoteli pridobiti na svojo stran, a jih je zavrnil z besedami: »Se sploh zavedate, kaj delate in v kaj se spuščate? Boljševiška revolucija in upor proti premočnemu okupatorju se lahko končata samo s pošastnimi žrtvami. Žrtve, ki so padle za revolucijo v Rusiji, so za Ruse laže nadomestljive, ker so večmilijonski narod. Za Slovence pa je to lahko usodno, in to za vedno. Uporabljajte zdravo človeško pamet.« S temi besedami se je strahovito zameril aktivistom OF in pristal na skrivnostnem spisku za likvidacijo. Tudi ko mu je Osenar povedal, da je na spisku, se je – pogumen, kot je bil – zasmejal in dejal: »Samo strašijo nas, nič jim nisem naredil, samo povedal sem jim, kar jim gre.«

Dne 6. avgusta 1942 se je družina kot vsak večer zbrala pri večerji, nenadoma so v kuhinjo vdrli trije partizanski likvidatorji in ga hoteli odpeljati. Jože se jim je uprl in ni hotel z njimi, nekaj otrok in žena so se ga oklenili, in čeprav so bili trije, ga likvidatorji niso mogli odvleči iz hiše.

Nenadoma je likvidator Bojo potegnil pištolo in ga vpričo otrok in žene ustrelil v glavo, bil je takoj mrtev.

»Kdor bo pred jutrom odšel iz hiše, ga bomo takoj ustrelili! Jasno?« se je zadrl drugi partizan pred otroki in ženo, ki se je sesedla od groze. Majhni otroci in žena so celo noč jokali in se tresli od šoka in strahu, šele zjutraj so poklicali sosede.

Po hišah in vaseh cerkljanske ravni se je začel plaziti strah 

To je bila prva smrtna žrtev druge svetovne vojne v cerkljanski fari. Ni je zakrivil okupator, ampak domači osvoboditelji, likvidatorji kamniškega VOS-a. Zločin je odmeval kot največja bomba, ljudje so se zgražali, obsojali, protestirali, a na koga naj se obrnejo? Okupator si je zadovoljno mel roke in si mislil: samo tako naprej. Druge oblasti ni bilo, župan Jakopina, tudi sam pod bremenom atentata, in občinska uprava sta bila nemočna. Nemški žandarji na ta zločin sploh niso reagirali, niso posredovali, ampak so se zadovoljno muzali. Poveljnik Khemether je dejal svojim žandarjem: »Podpirali bomo obe strani in sami se bodo pobili med seboj, tako bomo maščevali tri naše fante, ne da si umažemo roke.«

Na pogrebu je bila ogromna množica, ljudje so se ga udeležili v znak tihega protesta. Ko so pokojnika položili v grob, je nekaj mladeničev začelo kričati: »Smrt komunizmu, smrt rdeči bandi, smrt gošarjem, Jenko bo maščevan!« Tudi partizanski zaupniki so se udeležili pogreba, ampak samo z namenom, da vidijo, kakšna je reakcija ljudi. Hitro so poročali svojim tajnim celicam: »Narod je ogorčen, ljudsko mnenje se je obrnilo proti partizan­skemu gibanju.« Po pogrebu je večina ljudi odšla domov, nekateri pa v gostilne, kjer so žolčno pretresali zadnje dogodke. In strah se je začel plaziti po hišah in vaseh cerkljanske ravni.

Farne spominske plošče v Cerkljah z imeni komunistične morije v župniji Cerklje. Foto: Ivo Žajdela

Prejeli smo orožje od okupatorja, da se branimo pred podivjanimi likvidatorji

Str. 115: In zapomni si, Voranc, ne boste nas pobijali kot prestrašene zajce, tudi mi smo se organizirali. Vsi, ki smo na spisku za likvidacijo, smo preko Kobovsa dobili pištole in branili se bomo. In vrnili vam bomo zob za zob, oko za oko. Poznamo vse, ki simpatizirajo s komunisti in partizani, in tekla bo kri.«

»Prejeli ste pištole od Kobovsa, ta je pri nemški rezervni policiji, se pravi, prejeli ste orožje od okupatorja. Sramota, to je izdaja,« je ogorčeno odgovoril Voranc.

»Da, tako je, prejeli smo orožje od okupatorja, da se branimo pred vašimi podivjanimi likvidatorji Slovenci. Izdaja je to, kar ste začeli vi, komunisti. Namesto da bi se borili proti Nemcem, pobijate Slovence in delate boljševiško revolucijo. No, in tudi pri vaših partizanskih enotah ni vse čisto.«

Farne spominske plošče v Cerkljah z imeni komunistične morije v župniji Cerklje. Foto: Ivo Žajdela

»Če v treh minutah ne bo odprto, vam bomo požgali skedenj!«

Str. 127–128: Franc je naslednje jutro vstal zelo zgodaj, s prvim svitom. Vzel je kramp in lopato in prvo, kar je naredil, je bilo to, da je pod svojim skednjem izkopal luknjo, dovolj veliko za enega človeka. V to luknjo je naložil slamo, da mu je bilo vsaj malo udobno, in dodal staro odejo, s katero se je lahko pokril. Luknjo je izkopal pod samim vogalom skednja, tako da je skozi podložne kamne skednja lahko dobro videl na svoje dvorišče. Do zime je spal pod skednjem, pozimi pa pri sosedih Jurju, Grošeljnu in Dolinšku. Ob prvem mraku je vedno odšel pod skedenj. Njegov strah je bil upravičen – neke noči so prišli partizani. Bil je pod skednjem, Francka pa jim ni hotela odpreti.

»Odpri, odpri, partizani!« so vpili in tolkli po vratih. »Odpri, ni se nas treba bati, odpri, odpri!« Molk in tišina, Francka je bila sama v hiši in se jih je močno bala. Po krajšem bobnanju po vratih je nekdo s hripavim glasom zarjovel na ves glas: »Če v treh minutah ne bo odprto, vam bomo požgali skedenj!« Francka jim je prestrašena molče odprla.

»Kakšna vojska, napadate civiliste, Nemcev si pa ne upate.«

»Kje imaš moža?« je bilo prvo vprašanje uniformiranca, ki jo je prebadal z očmi. »Odšel je delat na Jesenice in tam tudi stanuje.« »Lažeš!« je zavpil eden od njih. Preiskali so hišo, hlev in tudi skedenj, pod katerim se je skrival. Našli niso ničesar, zato so postali še bolj nasilni. »Kje imaš hrano in žganje?« »Imam samo še dva hleba kruha, žganja nimamo.« »Od česa potem živite, če ničesar nimaš?« »Od kruha in mleka, ko pomolzem kravo.« »Lažeš!« je ponovno zavpil isti partizan in jo zgrabil za ovratnik. »Dala nam boš tri litre žganja.«

Francka je zavohala močan vonj po žganju in še hujši vonj po znoju, odrinila ga je in rekla: »Kaj ti bo žganje, ko pa si že pijan? In namesto da grabiš mene, zgrabi kakšnega Nemca, tega si pa ne upaš! Kakšna vojska, napadate civiliste, Nemcev si pa ne upate. In takšna vojska naj bi nas osvobodila, Bog nam pomagaj.«

»Molči!« se je zadrl drugi. Ponovno so preiskali hišo, tokrat zaradi hrane, in v shrambi našli dva hleba. Vse drugo je Francka pravočasno poskrila. Vzeli so hleb kruha in odšli. Minil je teden dni in spet so ponoči prišli partizani iskat Franca. Francka jim je spet morala odpreti, preiskali so hišo, hlev in skedenj. Ko so odhajali, je na dvorišču eden glasno zavpil: »Franc, tudi podnevi se bo treba skrivati.«

Farne spominske plošče v Cerkljah z imeni komunistične morije v župniji Cerklje. Foto: Ivo Žajdela

»Italijanov niso premagali tvoji partizani, ampak so popolnoma mirno odšli iz Slovenije.«

Str. 129–131: Domov je prišel tudi Vorančev brat Stanko Erzar, bil je kaplan v Stari Cerkvi pri Kočevju, dobil je osem let zapora, ker je že konec aprila 1941 s prižnice obsodil nemško in italijansko okupacijo. Bil je močno shiran, zato je za nekaj časa prišel domov k Robasu v Pšenično Polico, da si opomore od posledic hude lakote, ki jo je prestajal v italijanskem zaporu. Doma so se ga vsi razveselili, družina je bila končno spet skupaj. Čez nekaj dni, ko sta bila sama, pa je Voranc dejal Stanku: »Italijane smo premagali, zdaj bomo še Švabe in belčke.«

»Italijanov niso premagali tvoji partizani, ampak so popolnoma mirno odšli iz Slovenije, partizani jih še ovirali niso. Največ so k temu prispevali Angloameričani, ki so se izkrcali na Siciliji in kasneje v Italiji in Italijane prisilili h kapitulaciji.« »Vseeno, ostanejo nam še Nemci in naši izdajalci.« »Naši izdajalci? Voranc, ali sploh veš, da je najin polbrat Janez Gašperin prostovoljno stopil k vaški straži in je skupaj z nekaj cerkljanskimi fanti v postojanki v Šentjoštu. Je torej najin polbrat Janez Gašperlin izdajalec?«

»Reva, že več kot leto dni ga ni bilo domov, ker je delal kot nekakšen oskrbnik pri kranjskem dekanu Škerbcu, ta pa je klerik in nacionalist in on ga je usmeril proti nam, proti revoluciji,« je jezno dejal Voranc. »Voranc, Janez je najin polbrat, nezakonski sin najine matere Marije Gašperlin, kljub temu smo ga imeli vsi radi in je član naše, Robasove družine.«

»Imel je kompleks nezakonskega otroka in si domišljal, da ni enakopraven član naše družine, zato je tudi odšel v Kranj k Škerbcu. In ta ga je pridobil za svoje protinarodne namene. Zdaj mi je vse jasno, cerkljanski kaplan Cvelbar, kranjski dekan Škerbec in skupina cerkljanskih fantov pri vaški straži v Šentjoštu, kjer je Cvelbar zdaj kaplan. Tako dela vaš črni kler za našim hrbtom,« je dejal Voranc.

»Voranc, sem potem tudi jaz, tvoj brat, črni kler?« »Ne, Stanko, ti nisi klerik, ti si pošten duhovnik, moj dobri brat, razlika med nama je samo v tem, da ti verjameš v Boga, jaz pa ne.«

Nova maša Stanka Erzarja iz Pšenične Police leta 1939. Med vojno so ga zaprli Italijani, po vojni pa v veliko hujši zapor komunisti, ti so ga »na koncu« leta 1952 umorili. Vir: arhiv I. Ž.

»Kam naj se obrne po pomoč duhovnik kot na oblast, edina oblast pa je okupator?«

»Voranc, katoliško vero preganjajo že dva tisoč let in vedno je preživela in preživela bo tudi ta komunizem, ki z lažmi o nekem novem, lepšem času tako neusmiljeno pobija naše ljudi.« »Borimo se proti okupatorju in njegovim pomagačem, za svobodo, za boljši jutri.«

»Voranc, naši ne bodo veliko pripomogli k svetovnemu miru, povzročijo pa lahko veliko škode in žrtev med nami, Slovenci. Ljudje iz Dolenjske in Ljubljane, s katerimi sem bil zaprt v Italiji, so mi veliko povedali o nenormalnem nasilju komunistov, ki izvajajo revolucijo v času okupacije. Dogajajo se hudodelstva in zločini nad nedolžnim civilnim prebivalstvom.« »Stanko, revolucija vedno terja žrtve, k temu pa največ pripomorejo vaši farji, ki hujskajo ljudi.«

»Voranc, to je oguljena fraza. Je to hujskanje, če se cela vas pred podivjanimi likvidatorji zateče v cerkev in prosi svojega duhovnika za pomoč? In kam naj se obrne po pomoč duhovnik kot na oblast, edina oblast pa je okupator? In potem je to komunistom dober izgovor za dokazovanje izdaje in likvidacije izdajalcev.« »Stanko, cerkev bi morala sodelovati v revoluciji, ki nam bo prinesla svobodo, napredek, enakopravnost in višji družbeni razvoj.«

»Ne želi si, da nas osvobodijo Rusi, zavladal bo hujši teror kot pri Nemcih.«

»Naj nihče ne pričakuje, da nam bosta revolucija in komunizem, ki je totalitarizem kot fašizem in nacizem, prinesla srečo in razvoj, prej obratno. V Rusiji so komunizem tlakovali z milijoni žrtev, ko je revolucija zmagala, pa sta se začeli lakota in beda.«

»Stanko, tega ne boš govoril, Rusi so začeli zmagovati na vseh frontah in upam, da nas bodo osvobodili skupaj z našimi partizani.« »Če so Rusi začeli zmagovati, je to zaradi izredno velike vojaške in civilne pomoči Amerike. Na stotine ameriških ladij je po Severnem morju vozilo orožje, hrano in opremo v Sovjetsko zvezo. Sami, brez te pomoči, bi vojno že izgubili. Ne želi si, da nas osvobodijo Rusi, zavladal bo hujši teror kot pri Nemcih. Upajmo, da nas bodo z Božjo pomočjo osvobodili Angloameričani.« »Ha, ha, ha, z Božjo pomočjo bomo lahko samo še kaj izgubili. Kje je bila ta Božja pomoč, ko so te Italijani zaprli? Ha, ha, si res tako neumen? Ej, farji ne morete iz svoje kože.«

»Voranc, ti si prevelik idealist, nepopravljiv, neozdravljiv idealist.« Stanko ni bil človek, ki bi se prepiral z ljudmi, še najmanj pa s svojim bratom Vorancem. Mirno in tiho je odšel iz sobe, čez nekaj dni, ko si je nekoliko opomogel, je odšel na ljubljansko škofijo, tam pa so ga ponovno napotili službovat kot kaplana v Staro Cerkev pri Kočevju.

Farne spominske plošče v Cerkljah z imeni komunistične morije v župniji Cerklje. Foto: Ivo Žajdela

Njihova iznakažena trupla so našli v jami Sapnica

Str. 135–136: Dne 25. oktobra 1943 zvečer je rajonski odbor OF Kamnik organiziral sestanek v Mejačevi gostilni v Komendi, na katerem se je srečalo nekaj voditeljev OF kamniškega območja in nekaj nasprotnikov OF z izgovorom, da naj bi na tem sestanku zgladili nasprotja in delovali skupaj. Po približno pol ure sestanka so v sobo vdrli likvidatorji kamniškega VOS-a in aretirali vse nasprotnike OF. Odgnali so jih na mengeški hrib Gobavica in tam uprizorili nekakšno partizansko sojenje. Bivšega poslanca Janeza Štrcina iz Komende so oprostili in izpustili, Alojz Mejač iz Komende, strmolski lovec Lojze Plemelj, Franc Lipar, veterinar iz Nasovč, so bili obsojeni na smrt. Njihova iznakažena trupla so našli v jami Sapnica. Otroci, ki so se igrali blizu jame, so našli okrvavljen robec in sledove krvi, ki so vodili do jame; tako so jih odkrili.

Vitko Mejač se tega sestanka ni udeležil, ker je bil poslovno odsoten, vendar je tudi njega čez nekaj dni doletela smrt. Z avtomobilom se je peljal na obisk k svoji sestri na Primorsko. V Trnovskem gozdu so ga ustavili partizani, po dokumentih so ugotovili, kdo je, in ga umorili.

Nove likvidacije so sprožile val ogorčenja in strahu

Nove likvidacije so sprožile val ogorčenja in strahu hkrati, ljudje si zvečer in ponoči, tudi če ne bi bilo policijske ure, niso več upali iz svojih hiš. Kmete iz okolice Cerkelj in Komende je najbolj prizadela likvidacija veterinarja Franca Liparja iz Nasovč. Lipar jim je velikokrat pomagal, zdravil njihovo živino in bil je velik poštenjak, imeli so ga zares radi.

Imel pa je Lipar tudi dva pripravnika za veterino, Voranca Erzarja in Janeza Kralja, katerega je celo posinovil, ker sam ni imel otrok. Po Liparjevi smrti je Kralj obtožil Voranca, da je on kriv njegove smrti. Lipar naj bi obema zaupal, da pripravljajo ustanovitev domobranske postojanke v Komendi in da naj bi on v ta namen kupil petdeset postelj. To je govoril javno in slišalo ga je veliko ljudi. Kdo ga je izdal, se ni nikoli izvedelo. Na Liparjevem pogrebu je Kralj imel oster protikomunistični govor ob odprtem grobu, obtožil je nekaj partizanov in sodelavcev ter prisegel maščevanje. S tem govorom pa je tudi sam sebi napisal smrtno obsodbo. Že naslednji večer ga je prijatelj obvestil, da ga bo kamniški VOS likvidiral. Moral je hitro ukrepati, poznal je nekaj cerkljanskih fantov, ki so že bili pri domobrancih, in pridružil se jim je v Lučinah v Poljanski dolini.

Konec v: Milan Bučar, Žitno klasje Pšenične Police, Cerklje, komunisti, partizani, domobranci [3]

Knjiga se dobi pri avtorju: 031 531 250, polica.doo@siol.net

1/7