Knjiga Milana Bučarja Žitno klasje Pšenične Police je napeta od prve do zadnje strani, in teh strani je 347. Gre sicer za literarizirano pripoved. Avtor je na zavihku zapisal: »v moji vasi se je zgodilo tako, kot sem napisal. Vse osebe so resnične in vsi dogodki so resnični«. Le nekatere je prikazal z izmišljenimi imeni, »da ne bi prizadel njihovih potomcev«.

Mnoge osebe, ki so jih umorili ali uničili komunisti

V pripovedi nastopa zelo veliko oseb in dogodkov z območja Cerkelj na Gorenjskem. Pisanje Milana Bučarja lahko podatkovno primerjamo s knjigo Alojza Kalinška Občina Cerklje na Gorenjskem med okupacijo in revolucijo (samozaložba, Cerklje, 2004, 272 strani), prav tako odlično knjigo, v kateri je avtor prikazal množico oseb s tega območja, ki so jih umorili ali uničili komunisti, ti so tudi na tem območju, tako kot drugod po Sloveniji, počenjali strahotne zločine. Če so ti zločini v Kalinškovi knjigi bolj faktografsko prikazani, je Bučar v svoji knjigi napisal »vse«, kar se o njih ve oziroma kar se je v lokalnem okolju o njih govorilo.

Opisal je veliko množico strahotnih komunistično-partizanskih zločinov

Opisal je veliko množico strahotnih komunistično-partizanskih zločinov. Oblike dejanj teh zločinov so pošastne, strahotne. Opisal je grozljiv partizanski umor Ide Kristan (1905 –1944), zgodbo tega umora smo že poznali iz Kalinška, Bučar je ta grozljivi umor prikazal še veliko bolj nazorno (posiljevanje, sekanje prstov na roki, sekanje rok in nog). Prav tako umor Rada Hribarja in žene Ksenije z dvorca Strmol (posiljevanje, sekanje udov ter nepopisno plenjenje in uničevanje lastnine enega najbogatejših Slovencev). Opisal je celo vrsto drugih umorov v tem okolju. Beremo o znanem napadu Šlandrove brigade na domobransko postojanko v Cerkljah, pri katerem so se domobranci uspeli obraniti pred velikansko uničevalno silo, ter v istem času dogodek v Zalogu, ko je del Šlandrove miniral gostilno in pri tem ubil sedem četnikov, napad ostalih četnikov na partizane ter njihov iz bližnjih Lahovč.

Ivo Žajdela, Cerklje med revolucijo, Ida Kristan, Demokracija, 28. 10. 2004Ido Kristan (1905) iz Zaloga so partizani na grozovit način umorili 27. septembra 1944. Umor je nazorno opisal Milan Bučar v knjigi Žitno klasje Pšenične Police. Vir: arhiv I. Ž.

Kako so klali mladoletne domobrance v brniški gmajni

Beremo o strahovitem partizanskem mučenju domobrancev, ki so jih Angleži z velelažjo predali s Koroške v njihove morilske kremplje. Najprej o mučenju in moriji na Hrušici pri Jesenicah, nato v Škofji Loki, na poti v Šentvid in v taborišču v Šentvidu. Grozljiv je opis, kako so klali mladoletne domobrance v brniški gmajni, ki so jih pred tem izpustili iz taborišča v Šentvidu, ter o najdbi grobišča, ko so podirali hosto, da so tam postavili vzhodni del letališča Brnik.

Milan Bučar veliko krat omenja, da so mnogi umorjeni, ki jih opisuje, še vedno zakopani po gozdovih in država Slovenija niti 80 let po umorih ni raziskala teh zločinov ter umorjenih pokopala pa pokopališčih.

Beremo o vsakršnem nasilju in vsesplošni zastrašenosti ljudi

Avtor veliko piše tudi o drugem dogajanju po vojni, od popolne samovolje novih komunistično-partizanskih oblastnikov, njihovega sistematičnega ropanja ljudi, vsakršnega nasilja in vsesplošne zastrašenosti ljudi zaradi tega nasilja. Opisal je številne primere, kako so ljudem jemali njihovo premoženje, hiše, domove, posestva, kako so ropali z »obvezno oddajo« ter zaradi tega spravljali ljudi v lakoto in obup.

Cerklje na Gorenjskem (zadaj desno Krvavec), prizorišče komunističnih zločinov, opisanih v knjigi Žitno klasje Pšenične Police. Vir: arhiv I. Ž.

Komunistične prevare, laganje, grožnje, ropanje, mučenje, umori

Nekdo, ki o medvojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji ne ve nič, ali pa zelo malo, bi ob tej knjigi dejal, kakšna bujna domišljija in kakšno pretiravanje. Seveda je v knjigi veliko domišljije in pretiravanja, toda pri dejanjih partizanskih zločincev. Prevare, laganje, grožnje, ropanje, mučenje, umori so bili bistvo slovenskih komunistov med drugo svetovno vojno in v letih po njej. Zato vedno znova lahko samo nemo strmimo, ko ob tem njihovem nasilju poslušamo levičarske politike, kaj o partizanih in o »NOB« govoričijo na državnih proslavah. Kot da živijo v povsem drugem okolju.

Jože Košnjek, Milan Bučar, Zlomljeno klasje Pšenične Police, Gorenjski glas, 16. 1. 2026V nadaljevanju bom iz knjige Milana Bučarja Žitno klasje Pšenične Police navedel nekaj odlomkov, vendar je v knjigi zelo veliko še veliko hujših opisov komunističnih zločinov.

Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača ... laž na laž – komunizem

Str. 18: »Mlad si, celo življenje je še pred teboj in ne dovolim, da bi moj vnuk končal med kvartopirci in pijanci. Pa bognedaj med lažnivimi komunisti.« »Komunisti niso lažnivci, spremenili bodo svet na bolje in lepše, borijo se proti izkoriščanju delavcev in malih kmetov.« »Ja, ja, dobro so te nalagali – in ti jim lahkoverno verjameš. Si že kdaj slišal: Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača ... laž na laž – komunizem? Si se kdaj vprašal, kdo so ti ljudje, ki tako lepo prikazujejo ta odrešilni komunizem? Nisi, seveda. Vidiš, to so falirani študentje, delomrzneži, lenuhi, lažnivci, utopisti in povzpetneži, ki bi radi živeli na tuj račun. Blefirajo in skrivajo se za utopičnimi teorijami fantasta Karla Marxa, ki pa je tudi sam propadel. Če bi komunizem, ki se tako zavzema za delavca, res nekaj veljal, potem bi najprej uspel v državah zahodne Evrope, kjer imajo največ delavcev. Pa so ga prav delavci v zahodni Evropi zavrnili in ga označili za utopičnega in neživljenjskega.«

»Oča, menda je Stalin v Sovjetski zvezi vpeljal znanstveni socializem in ljudje so srečni.« »V Sovjetski zvezi so srečni samo tisti, ki so dva metra pod zemljo. Tako, nehajva o tem. Ker vem, da so te napumpali, sem zate kupil dve knjigi, Ukrajina joče in Krvava Španija. Preberi ju in videl boš, kaj delata komunizem in tvoj Stalin. Milijone ljudi so izstradali do smrti, milijone so pobili samo zato, ker so jim bili sumljivi. Milijone so pregnali v kazenska taborišča in Sibirijo, kjer delajo kot brezpravni sužnji. In to samo zato, ker se niso podredili diktaturi rdečega komunizma in največjih zločincev v zgodovini človeštva.«

Cerkev v Cerkljah na Gorenjskem, nema priča nepopisnih komunističnih in partizanskih zločinov. Foto: Ivo Žajdela

Dobili bodo »rat«, da si ga bodo zapomnili, in grobov, da jih ne bodo mogli prešteti

Str. 42–43: »Kakšni bedaki, demonstracije v Beogradu,« je dejal Vitko Mejač Francu, ko je prišel v službo. »Ne razumem, zakaj demonstracije in zakaj bedaki.« »Knez Pavle je 25. marca podpisal odličen pakt z Nemci o miru in nenapadanju. Jugoslavija je dobila pisno garancijo, da bo Nemčija spoštovala jugoslovansko suverenost in celovitost.

Nemških enot ne bo na njenem ozemlju in jugoslovanska vojska ne bo sodelovala v operacijah z nemško vojsko. Jugoslavija bi ostala nevtralna, na koncu je Hitler celo pristal, da skozi Jugoslavijo ne bo niti tranzita nemške vojske. In čez dva dni so bedaki v Beogradu zaradi tega začeli demonstrirati. Generali so izvedli puč in ustoličili mladoletnega kralja Petra, ki pa je samo lutka v njihovih rokah, knez Pavle je moral odstopiti. Nahujskane množice so vpile: 'Bolje rat, nego pakt, bolje grob nego rob.'

Zdaj bodo dobili 'rat', da si ga bodo zapomnili, in grobov, da jih ne bodo mogli prešteti. Prenapeti srbski generali niso prenesli tega, da bi sodelovali z Nemci, s katerimi so se v prvi svetovni vojni bojevali. Hitler jim tega ne bo oprostil, začela se bo vojna.«

Izposloval nam je pakt, ki bi nam prinesel mir, mir in še enkrat mir

»Gospod Mejač, kako vse to veste?« je vprašal Franc. »Bil sem na večerji pri Radu Hribarju na Strmolu in razložil mi je marsikaj. Sploh ne moreš verjeti, kakšen vpliv ima. Se spominjaš, ko sem ti rekel, da nesi arhivsko vino v avto za nemškega ministra von Tschammerja.« »Da, spominjam se.«

»Strmolski je prijatelj tako Hitlerjevega ministra za šport in kulturo von Tschammerja kot regenta Pavla Karađorđevića in na gradu Strmol je Hribar organiziral tajni sestanek med njima. Srečanje je potekalo v zelo prijateljskem vzdušju in tudi obrodilo sadove, von Tschammer je posredoval, da je princ Pavle prišel do samega Hitlerja, kar ni uspelo nobenemu jugoslovanskemu politiku. Pavle Karađorđević je bil častni gost v loži ob samem Hitlerju na največji nemški vojaški paradi vseh časov leta 1939, ob Pavlu je sedel samo še jugoslovanski veleposlanik v Berlinu Ivo Andrić.

In pakt o nenapadanju in prijateljstvu se je sklepal več kot leto dni in regent Pavle je bil odličen pogajalec. Vedno in vedno je postavljal nove pogoje in na koncu izposloval pakt, ki bi nam prinesel mir, mir in še enkrat mir. A zdaj smo na pragu vojne in v nekaj dnevih ali tednih se bo zgodila. Koliko smrti in škode nam bo prinesla, ne ve nihče, še najmanj pa bedasti srbski generali, ki so to zakuhali.«

Farne spominske plošče v Cerkljah je 24. oktobra 1993 blagoslovil Melhior Golob. Foto: Ivo Žajdela

Zvečer so vosovci v zavetju teme vdrli v njegovo hišo

Str. 78–79: Komisar Krvavške čete je končno našel ljudi, ki so bili pripravljeni izvesti justifikacijo devetih ljudi z njegovega spiska. To so bili člani kamniškega VOS-a. Vodil jih je fant s partizanskim imenom Bojo, bil je iz okolice Kamnika in že dolgo član kamniškega VOS-a. Sam ni imel nikakršnih pomislekov glede pobijanja civilistov. Bil je zagrizen član komunistične partije in za komunizem in revolucijo je bil pripravljen storiti vse, čisto vse.

Dobil je še nekaj tovarišev in odpravili so se justificirati prvega z njihovega skrivnega spiska, cerkljanskega župana Franca Jakopino iz Dvorij. Zvečer so v zavetju teme vdrli v njegovo hišo v Dvorjah, premetali in preiskali so vse, a Jakopine niso našli. Preiskali so še njegovo pletilsko delavnico, a nikjer ga ni bilo. Nato so s puškinimi kopiti razbili njegove pletilske stroje, v znak rekvizicije odnesli vse, kar so lahko nesli, in prestrašeni ženi zagrozili: »Ne bo nam ušel.«

Jakopino je Stanko Osenar obvestil, da je na njihovem spisku, zato si je pripravil dobro skrivališče, in ko je zaslišal prvi trušč pri vdiranju, se je skril. Likvidatorji ga niso našli, a Jakopina je vedel, da bodo še prišli, slišal je njihovo vpitje, da jim ne bo ušel.

Postavitev farnih spominskih plošč v Cerkljah je 24. oktobra 1993. Foto: Ivo Žajdela

Za komuniste je bil »kriv« samo zato, ker je bil bogat obrtnik in župan

Franc Jakopina je bil pošten in marljiv obrtnik, ki se je ukvarjal s pletilstvom, pred vojno je bil tudi tajnik na cerkljanski občini. Ko je župan Slemc pobegnil v Ljubljano, so ga Nemci z grožnjo po izselitvi prisilili, da je postal župan. Jakopina ni bil nikakršen izdajalec, še manj da bi sodeloval z Nemci, nasprotno – preziral jih je. Kot župan se je trudil, da so vsi ljudje dobili živilske karte, pomagal je revnim in tistim, ki so se srečno vrnili iz izgnanstva. Le nekaj hiš od njega je živel Janez Ropret, glavni intendant Krvavške čete, ki je bil zdaj zaprt. Jakopina je vedel za njegovo skrivno delo, celo opozoril ga je: »Bodi bolj previden, če te dobijo, te bodo ustrelili.«

Verjetno je bil Jakopina kriv samo zato, ker je bil bogat obrtnik in župan. Kdaj in komu se je tako zameril, da so ga komunisti postavili na prvo mesto za likvidacijo, se ni nikoli izvedelo. Niti to, kdo je bil tisti, ki je sestavil ta grozljivi spisek. Naročnik je za vedno ostal neznan.

Farne spominske plošče v Cerkljah z imeni komunistične morije v župniji Cerklje. Foto: Ivo Žajdela

Komunist je uglednega Stanka Osenarja prišel umorit že spomladi 1942

Poveljnik rezervnih oficirjev Stanko Osenar je imel v svoji novi hiši v Cerkljah obrt, brivstvo in frizerstvo, in dela je imel dovolj. Na pomladni večer leta 1942 je v prvem mraku vstopil neznanec in mu prijazno dejal: »Dober večer, striženje in britje, prosim.«

»Usedite se,« mu je dejal Stanko. Ko se je neznanec usedel, ga je ogrnil z belim ogrinjalom in začel striči. Ko je končal striženje in britje, je snel ogrinjalo z neznanca. Neznanec je pod ogrinjalom že imel pištolo v desni roki in mu jo je bliskovito postavil na čelo.

»Smrt izdajalcu!« je zarjovel in pritisnil na petelina, a pištola je zatajila. Stanko ni bil bojazljivec, z levico je zgrabil za pištolo, z desnico pa neznanca za ovratnik in začela sta se ruvati. Likvidatorju je uspelo izvleči pištolo iz Stankove levice in s pištolo ga je z vso močjo sunil v trebuh. Stanko se je opotekel in skoraj padel, likvidator je hitro odprl vrata, med vrati še enkrat nameril v Stanka in pritisnil na petelina. A pištola je tudi tokrat zatajila, neznanec pa je hitro izginil v noč. Stanko Osenar je naslednje jutro odšel na Koroško, vrnil se je naslednjo pomlad in se takoj priključil domobrancem.

Nadaljevanje v: Milan Bučar, Žitno klasje Pšenične Police, Cerklje, komunisti, partizani, domobranci [2]

Knjiga se dobi pri avtorju: 031 531 250, polica.doo@siol.net

1/9