V prestolnici italijanske industrije so se ta teden na sedmem svetovnem srečanju zbrale družine s petih celin, ki danes nestrpno pričakujejo prihod papeža Benedikta XVI. v Milano. Gotovo ga bodo sprejele z enakim navdušenjem, s kakršnim so preplavile ulice, trge, cerkve in zbirališča v osrčju italijanske pokrajine Lombardije.

Družine udeleženke, ki prihajajo iz stotih različnih držav, celo iz Gvineje Bissau, ene najrevnejših dežel, in Avstralije, ki ležita na drugem koncu sveta, poživljajo pastoralno teološko konferenco, ki te dni poteka v mestu ter številnih drugih škofijah v Lombardiji, obenem pa dejavno sodelujejo v vseh pobudah, kot je denimo 'Kongres otrok', na katerem se družijo najmlajši udeleženci srečanja.

Na prvem skupnem druženju je na stotine otrok z roko v roki, vsak v svojem jeziku, molilo Očenaš za svoje starše in vse žrtve potresa, ki je nedavno prizadel italijansko pokrajino Emilio Romagno ter del Lombardije. To solidarno dejanje je dopolnilo zbiranje sredstev za prizadete v potresu, ki so ga v sodelovanju s krajevno Karitas spodbudile družine na letošnjem srečanju.

Dogajanje v Milanu v tem tednu lahko povzamemo z besedami, ki jih je moč prebrati na velikem oglasnem plakatu v mestu: “V Milanu se vrata odpirajo svetu.” Kajti družina, kljub številnim spremembam in izzivom, ostaja temeljni kamen civilnega življenja in družbe. Kardinal Angelo Scola, milanski nadškof, je poudaril, da se svetovno srečanje družin ‘želi predstaviti kot dogodek ljudi, ki znajo vzpostaviti dialog s temeljnimi potrebami slehernega posameznika’. Po besedah kardinala Ennia Antonellija, predsednika Papeškega sveta za družino, pa je ‘dogodek v Milanu, kot vsako resnično in občuteno srečanje ljudi, sestavljen iz bogate, prepletene mreže medčloveških odnosov’, ki jo je potrebno priznati in sprejeti ‘s hvaležnostjo, žarom in razumom’.

Kot poroča Radio Vatikan, pa v Sveti deželi ugotavljajo, da je tam prisotnih vse manj krščanskih družin. Nekaj predstavnikov se sicer udeležuje dogodka v Italiji, sicer pa je med njimi zelo močno navzoča težnja po emigraciji, z namenom, da bi otrokom zagotovili boljšo prihodnost. Družine na palestinskem področju v zadnjih letih živijo v razmerah vse bolj naraščajočih težav. Soočajo se s številnimi ovirami; na eni strani je izraelsko-palestinski spor, na drugi pa neprestano upadanje števila arabskih kristjanov.

Leta 1988 je v Jeruzalemu denimo živelo 14.400 kristjanov, 353.800 judov in 125.200 muslimanov. Dvajset let kasneje, leta 2009, je število kristjanov le malo večje, 14.500, medtem ko se je število judov (763.500) in muslimanov (264.300) podvojilo. Tudi trenutni položaj zaradi krize in brezposelnosti je težaven za vse, a kristjani posledice prenašajo najtežje, ker so najmanj številčni.

Dodatno težavo za arabske krščanske družine predstavlja nizka stopnja rodnosti, kar je posledica vplivov zahodnega sveta, veliko mladih pa je odšlo v tujino zaradi študija ali dela. Marsikdo želi tam tudi ostati zaradi politične nestabilnosti doma. Krščanske družine v Palestini si namreč za svoje otroke v prihodnosti ne morejo več predstavljati normalnega življenja.