Nadaljevanje iz: Milček Komelj, Alojz Rebula, slovenstvo [2]

Kot tržaški rojak, Primorec, ki je doživel in poznal življenje Slovencev v času fašizma pod Italijani ter kruto usodo Slovencev med vojno in po njej, je Rebula v svojem delu ugledal slovenski križev pot skozi našo celotno zgodovino. Kot prepričan domoljubni kristjan je v zavzetosti za slovenstvo še posebej vztrajno osvetljeval usodo slovenskih domobrancev tik po drugi svetovni vojni, našo največjo, antično srhljivo narodno tragedijo, in je tako postal pravi narodni apologet, iskalec zgodovinske resnice in odločen kritik po vojni uničujočega nas komunizma v nekdanji »pokrajini mrtvih voda«.

Rebulov slovenski evangelij

V teh pogledih je vrsta Rebulovih poznejših del angažirano oznanjevalska in deluje malone kot slovenski evangelij, saj je docela osredotočena na slovenski narod in z njim povezani slovenski jezik, ki je bil na Primorskem nekdaj prepovedan in za Rebulo zato toliko večja svetinja. A tudi to teznost, katere bistvo je v spodbujanju narodne zavesti in odvračanju od narodnega odpadništva, ki ga je kritično presojal, je iznajdljivo pretapljal v slikovite zgodbe, usmerjene v iskanje smisla, in jo prežarjal z neodoljivim sijajem večnostne lepote. V njeni luči nam zazveni vsa slovenska dežela, na severu omejena s pregrado Alp, ki jih je značilno ugledal kot rajske pojave, »rastoče v svoji sinjini kakor iz trsja v vinogradih«, in je (skupaj s prijateljem arheologom Stanetom Gabrovcem) z mislijo na Klementa Juga njihove vrhove z mitičnim Triglavom alpinistično odkrival že kot študent. Prav ti vrhovi pa so že kmalu zatem zasijali nesrečnim beguncem na Koroškem kot ločnica nad obzorjem hrepenečih slovenskih sanj.

Alojz Rebula leta 2007. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodbe o iskanju odrešitve na poti k bivanjskemu smislu

Isto hrepenenje je razvidno tudi iz Rebulovih dnevniških zapisov. Iz njih je razbrati pričakovanje, da se nam bo pot iz teme totalitarne družbe odprla v svobodno Slovenijo, in v tej težnji so njegova besedila hkrati, ko so osredotočena na specifično slovenske probleme in dogajanja, vselej tudi zgodbe o iskanju odrešitve na poti k bivanjskemu smislu, ki ga Slovencem simbolizira narodna in s tem človeška svoboda. Še tolikšno zavezanost narodni zvestobi, ki jo je štel za sveto, pa je zaobjemal s svojo primarno pripadnostjo krščanski veri, utrjeni v naročju vse do današnjih dni neuničene vesoljne Cerkve, po njegovem ladje, »ki že dva tisoč let reže vihar«, a še »po dva tisoč letih živi v nepretrgani vitalnosti svetega«.

Da ohranimo od Boga dano prvobitnost

Tudi taka zelo specifična in zelo slovenska tematika, s katero je umetnik nadaljeval delo vrste narodno prebudnih pisateljev, še posebno primorskih, je v Rebulovi literaturi ugledana iz širšega kozmičnega vidika, saj predpostavlja vrojeno teženje predstavnikov vsakega naroda, da ohranijo od Boga dano prvobitnost, tako kot se je že v romanu V Sibilinem vetru porimljanjeni pripadnik rodu Jacigov po življenjskih preizkušnjah nazadnje želel vrniti v rodno domovino, k svojemu izvoru, ki je bilo ne naključno v bližini današnjih slovenskih tal. V najglobljem smislu pa so njegovi junaki, tako kot že njegov Nemezian, skozi avtentičnost narodne pripadnosti težili k uresničitvi svojega najbolj primarnega človečanstva, v katerem naj bi bilo povezano vse človeštvo, zazrto v perspektivo še neuresničenega duhovnega prostranstva, ki ga je pisatelj poimenoval novo zemljo in v njej slutil tudi novo še neuresničeno Slovenijo; v knjigi esejev Skozi prvo zagrinjalo pa je izrazil tudi upanje, da se »iz Slovenca prebije do Človeka«, ker je kot kvalitetni temelj sleherne človeške identitete dojemal univerzalno človečnost.

Pretresljivo pričevanje v roških breznih izkopanih rožnih vencev

V vzdržljivosti slovenskega kmečkega človeka je Rebula dojel nagonsko vero »v smisel vsega, naj se je dogajalo karkoli, v obstoj Boga«, na katerega se je skozi stoletja tako zaupljivo obračala slovenska cerkvena pesem in molitev tudi v najhujših življenjskih okoliščinah, o čemer pretresljivo pričajo že v roških breznih izkopani nešteti rožni venci; nekega njegovega srednjeveškega junaka iz časa križarskih vojn pa je, ko je med uprizarjanjem hribovskega pasijona obvisel na križu, lahko obsedla celo obsesija, da je v njem zaživel padli angel, ki naj bi se ga odrešil šele ob grobu svojega idola, rimskega pesnika Vergilija, avtorja Georgik, Bukolik in Eneide ter očeta Evrope, iz katerega se je, tako kot iz Platona in še kakšnega antičnega modrijana, napajal tudi hkrati v antiko in krščanske angele zazrti Rebula.

Zvestoba narodu je moralni imperativ

Slovensko narodnost Rebula v svojem delu dojema kot kozmično nujnost, podobno kot je to nekdaj storil pisatelj Ivan Pregelj, ko je primerjal slovenski narod z drobnim, na videz nepomembnim organom v telesu človeštva, brez katerega pa bi prišlo do neravnovesja v celotnem organizmu. In morda tudi podobno, kot je dojemal mitologijo nekdaj mnogo mogočnejšega portugalskega naroda njegov veliki pesnik Fernando Pessoa, ko je v neki pesmi v knjigi Sporočilo zapisal: »Vsi narodi so misterij, / Vsak je ves svet zase.« Že kot kristjan pa je bil Rebula prepričan, da je zvestoba narodu moralni imperativ. Opazil je celo, da je Dante v Peklu svoje Božanske komedije pozabil pripraviti prostor za narodne odpadnike, in ni odpuščal niti Dežmanu, ter je ugotavljal, da je krošnji narodnega drevesa z iztrganimi koreninami »mogoče samo leseneti, rasti nikakor«, kajti drevesu »je mogoče hlepeti v vesoljnost vetrov samo iz svoje neizruvanosti«.

Lahko pišeš »o kozolcih in mlinih, pa si svetovljan«

Ker se je Rebula ob nekdanjih pripombah o njegovem pisanju kot »smislologiji« zavedal tudi nevarnosti očitkov, da se preveč približuje večerniškemu domačijstvu, je njegov literarni junak tudi izjavil, da »lahko pišeš o cesarjih in papežih, pa zganjaš domačijstvo«, lahko pa pišeš »o kozolcih in mlinih, pa si svetovljan«. Isto bi lahko dejal tudi ob pogledu na slovensko slikarstvo, začenši z našimi kozolčarskimi impresionisti, ki so dvignili naše slikarstvo na evropsko raven, ko so s svojo »štimungo« odkrivali duha domače pokrajine, ne da bi se zapisali folklorizmu.

Jezik je bil zanj izrazilo življenja

Rebulov pisatelj v knjigi Zvonovi Nilandije se sredi globalizacijskega časa v besedilu, ki ga vzporedno beremo kot samostojno nastajajočo povest v romanu, z enako ljubeznijo ustvarjalno osredotoča na od sveta odmaknjeni starodavni Čelovnik in to svojo odločenost pojasnjuje s prepričanjem, da hoče sredi brezen vesolja nekje stati in od tam kopati k izvirkom svojega prostora in časa. To pa utemeljuje z nujnostjo po določitvi Arhimedove točke, kajti »nikamor ni mogel v kozmos razen s svojega nilandskega (to je slovenskega), obsavskega in čelovniškega izhodišča ...« Očitno mu je torej šlo za trubarjevski ostati in obstati na domačih tleh, od koder se je mogoče prav tako kot od koderkoli drugod zazirati v kozmično neskončnost, strmeti v zvezde, »ležati na reki življenja, razširiti roke in se prepustiti njenemu toku ... In loviti odslikave sveta v vodi, odslikave dreves in zvezd ... V polni čistosti navdiha.« In vse to izpovedati v sijoči zvočnosti materinskega slovenskega jezika, ki se ga je moral Rebula kot italijansko šolan otrok v svoji kljubovalnosti narodnim zatiralcem pravzaprav šele priučiti, posebno z branjem literature, med katerim ga je s svojo zvočnostjo najprej posebej prevzel Oton Župančič, zanj »človek z najsvetejšim, s tisto slovenščino, polno vnebovzetja«. Zato Župančičevi verzi večkrat smiselno zablestijo tudi med besedili ali v motih Rebulovih knjig ali njihovih poglavij. Materinski slovenski jezik je bil za Rebulo edino mogoči jezik slovenstva, njegov dolce stil nuovo. Razpoznal in vzljubil ga je kot jezik »brez usedline gosposkih leporečij in diplomatskih hinavščin«, kot jezik »ponižanih in razžaljenih, a tudi potokov in gora«, kot jezik »celote naše človeške minljivosti«, kot »jezik pristnosti«, ki zaradi mladostne neizrabljenosti ne prenese »napihnjenosti in blufa« in je zato v njem težko lagati. Jezik je bil zanj izrazilo življenja, s katerim ga je identificiral, in zaklad neizrekljivega bogastva, kar tudi neposredno izpričuje s svojim bleščečim, a prvinskim in neprisiljenim besednim mojstrstvom, ki ga je ob poznavanju vseh odtenkov knjižne in narečne leksike in izraznih možnosti vselej pojil le pristen navdih.

Antologijske sentence iz narodno afirmativne literarne zakladnice

Besede Rebulovih junakov o slovenstvu in slovenskem jeziku nam zazvenijo kot prave antologijske sentence iz naše narodno afirmativne literarne zakladnice, saj v njegovih knjigah preberemo pravcate takole mogočno zveneče hvalnice slovenskemu jeziku: »Nič ni pristnejšega, bolj kozmičnega kot pisati v slovenščini«; »Ko pišem v tem jeziku, se počutim kakor v rovu zlate rude, ki so ji kepe žlahtne kovine prepredene s koreninami svetih dreves ... Pišem ga, kot da je to jezik milijarde. In kolikor zajema resnice, kolikor prestreza lepote, tudi je jezik milijarde. Mar ni zapisano, da gledajo na nas angeli?«. In večkrat v njegovih knjigah zazvenijo tudi navdušene besede o lepoti in čudovitosti slovenske dvojine, ki predpostavljajo intimnost ljubezni.

Alojz Rebula na Škofljici leta 2009. FOTO: Ivo Žajdela

Slovenščina je bila Rebuli jezik resnice

Slovenščina je Rebuli jezik resnice, ki razkriva, kako se slovenski človek počuti sredi kozmosa, kako čuti veter, zvezde, smrt ... Razsežnosti slovenstva so zanj kozmične in slovenska usoda je zanj neizogibno vključena v skrivnostni Božji načrt. Do jezika in njegove lepote je zato čutil tolikšno odgovornost, da ga je pričakoval od vsakršnega in zato tudi znanstvenega pisanja, kar nakazuje že njegova dnevniška pripomba, kako slovenskemu zgodovinarju žal zadoščajo le ugotovitve, ne da bi premogel tudi stil, zaradi katerega bi bil vreden branja. Zato ni presenetljivo, da je v svoji vsestranskosti pisal celo o stilnih problemih v slovenski prozi; v dojemanju lastnega stila pa se je že zgodaj želel otresti slehernega okrasja, ker je s primarno navdihnjenimi formulacijami lahko prestrezal angelsko lepoto tudi brez njega, torej brez prisiljenega prizadevanja zanjo, saj se je njegov izrazni način napajal neposredno že iz prvinske prežarjenosti z duhom. V tem smislu si je v dnevniškem zapisku v estetsko napotilo smotrno duhovito prikrojil celo evangeljski rek: »kdor bo zavrgel estetiko, jo bo našel«.

Človek je to, kar je

V svojih pripovedih, namenjenih slovenstvu zavezanim ljudem, si je Rebula včasih inventivno zamislil tudi povsem nasprotujoče si situacije in je lahko skoznje naslikal naraščajočo privrženost do slovenstva, Slovenije in slovenske kulture z njenim izročilom, ki je v očeh Italijanov pred vojno in še poprej veljalo za barbarsko. Tak zaničljiv odnos do vsega slovenskega je bil med Italijani izpričan ves čas, tudi v dobi lepoti predanega tržaškega renesančnega škofa in poznejšega papeža Picolominija, o katerega pastirovanju »po slovenskem Krasu« se je Rebula prav tako razpisal. Predvsem pa ga je razkrival v primorskih zgodbah o predvojnem in povojnem času, s prikazom tragične usode na primer italijaniziranega rojaka, ki ga šele profesorjeva modrost, da je človek to, kar je, preusmeri v odkrivanje lastnega slovenstva, ali z zarisom tragične usode senzibilnega kultiviranega Italijana judovske krvi, ki spoznava bogastvo slovenstva zaradi prijateljevanja s kulturnim Slovencem, povzetem po podobi Srečka Kosovela; s svojo slovenofilijo pa je prežel celo lik Slovencem naklonjenega humanitarnega Angleža, ki v svojem poštenju po končani vojni ni mogel preprečiti angleške vrnitve domobrancev jugoslovanskim komunistom, za kar se želi odkupiti s popolno, tudi ljubezensko privrženostjo slovenstvu.

Spominska plošča Zori Tavčar in Alojzu Rebuli v Loki pri Zidanem Mostu (2024). FOTO: Jože Potrpin

Razkrival je vrednote slovenstva skozi neomajne značaje svojih ljudi

Glede na vse, kar v neštetih variantah in odtenkih bolj ali manj prežarja celotno Rebulovo delo, je mogoče dojeti v pisatelju predvsem pisca eshatoloških razsežnosti, iskalskega popotnika skozi svetovja in hkrati malone ljudskega oznanjevalca slovenstva in celo »prekrščevalca« tujcev, ki razpoznavajo bogastvo naše avtentičnosti. Spoznavamo ga kot za resnico zavzetega, narodno spodbudnega, na eshatoloških osnovah temelječega angažiranega svetovljansko kultiviranega Slovenca, ki razkriva vrednote slovenstva skozi neomajne značaje svojih ljudi in zaplete njihovih tisočletnih »romarskih« zgodb.

Ko bi ne segli po puškah vaški stražarji ...

Pri tem je skušal Rebula vse zavzeteje osvetljevati tudi zgodovinsko resnico o domobranstvu in pojasnjevati korenine slovenske državljanske vojne, pri čemer lahko priznava na individualni ravni etične poteze tudi posameznim komunistom in celo nekdanjim sodelavcem tajnih služb, v katerih vidi vernike njihovih ideologij, ki jim nadomeščajo Boga, proti kateremu se slepo borijo. Vendar iz usod svojih junakov, v osnovi oprtih na zgodovinska pričevanja, tudi v oddaljeno tujino izseljenih iz brezen rešenih Slovencev, jasno spoznava, da je »edina etika komunistov korist Partije, njen edini cilj pa totalitarna oblast«. Odločitev za domobranstvo je bila, izrečeno skozi usta enega izmed Rebulovih preizkušancev, »odločitev za Boga in za Evropo. Za Boga proti hudiču in za Evropo proti Aziji«. Kajti ko bi ne segli po puškah vaški stražarji, ki »jim je bila kolaboracija vsiljena od nasprotnikovega terorja«, bi bili namesto njih segli po njih kamni Dolenjske. Ena izmed njegovih junakinj začuti v domobranstvu celo »nekaj skrivnostnega, neko čudno uro božjo s priključkom v onstranskem«, in nasploh se za umetniškega preučevalca tega dogajanja slovenska tragedija »izmika čistemu zgodovinskemu izračunu« ter »nekako meji na področje skrivnostnega, da ne rečem eshatološkega«, in se tako zanj, podobno kot za Zorka Simčiča, spreminja v misterij zgodovine. V tovrstne pripovedi je Rebula vpletel tudi usodo Edvarda Kocbeka, ki mu je bil tako blizu, da je v njegovo podobo projiciral celo lastno ustvarjalnost, v podobo njegove žene pa svojo lastno ženo Zoro Tavčar, ki je vseskozi vneto spremljala, spodbujala in komentirala pisateljevo delo.

Konec v: Milček Komelj, Alojz Rebula, slovenstvo [4]