Ob tem podatku največkrat pomislimo na udarce, klofute in brce, ki so jih dobili ženske, otroci, stari starši, zadnje čase pa tudi moški. Žal se nasilje pogosto začne pri besedah, ki bolijo bolj kot stisnjene pesti. Je psihično nasilje, ki ga je kot desetletnik doživljal Janez, medtem ko je z mamo in njenimi moškimi spal v isti sobi, kje zabeleženo? Ali pa molk, s katerim rade kaznujejo žene in matere svoje bližnje? V kateri predal bi uvrstili Urškino zgodbo? Tri mesece po njenem rojstvu sta šla oče in mati vsak na svoj konec, njo pa so si med seboj, brez kakšnega sočutja, podajali stari starši, rejniki in drugi sorodniki?

V tako imenovanih starih časih, ko so bili ljudje navajeni malo potrpeti, udarcev, ki so jih dobivali, sploh niso šteli. Danes je drugače. Slišim tudi takšne zgodbe, ko se že napačni, preveč drzni pogledi uvrščajo med nasilna dejanja.

Nedavno sem prisluhnila Nežki. Živi skupaj s svojo neporočeno hčerko. Rada bi obiskala sina, ki se je že pred leti preselil v eno od evropskih držav, a jo je hčerka, ko ji je to omenila, zaprla v klet za tri dni.

Igor in Ajda pravita, da so ju precej znani starši za večno zaznamovali, ker so svoje intimno družinsko perilo prali javno, preko družabnih medijev.

Danes imamo na voljo številne institucije, ki lahko pomagajo pri nasilju v družini. A žrtve zelo nerade prosijo za pomoč. Še huje: pogosto se dogaja, da se po bivanju v varnih hišah, ponovno vrnejo v naročje nasilneža. Nekoč je veljalo: »Raje sem bila tiho, da le otroci ne bi bili lačni.« Je še danes tako?

Spominjam se zgodbe izpred več let, ki je ne bom nikoli pozabila. Jelkin mož je bil alkoholik, znan pa je bil tudi po tem, da je rad dvignil roko nad ženo in otrokoma. Najhuje je bilo takrat, ko je zbolel otrok: »Namesto da bi pomagal, mi je očital, da sem sama kriva, ker sem ga razvadila.« A je vztrajala, ker so jo vzgojili, da zaobljuba, ki jo je dala pred Bogom, traja večno. V dobrem in slabem.
Leta in leta je trpela, dokler ni neke zime, ko je bil pijan, zaspal ob kotlu, v katerem je kuhal žganje. Zakaj je prišlo do požara, ji niso povedali. Zadnji trenutek so jo rešili gasilci. Ostala brez oblačil, denarja in dokumentov, a z neprecenljivim občutkom, da si bo skupaj z otrokoma po dolgem času spet nadihala zraka.

Ko se pogovarjamo o nasilju v družini, me boli srce, da si ljudje nasilneže predstavljajo zelo ''po domače'': menijo, da jim že na obrazu piše, da z njimi ni dobro zobat češenj. Kakšna napaka! Večina nasilnežev ni videti nasilna – vsaj ne na prvi pogled. Pogosto so na zunaj prijazni, urejeni, duhoviti, družabni, celo priljubljeni v okolju. Prav zato jih je tako težko prepoznati. Nasilje in potreba po nadzoru in moči se pogosto skriva za osvajajočim šarmom.

Zadnji čas bi tudi bil, da se začnemo pogovarjati o nasilnih dekletih/ženskah, ki jih ni malo. Na srečo vsaj mladi vedno bolj razumejo, da mora odnos tako med dvema kot v družini temeljiti na spoštovanju in ne na ''lastništvu''. Ljubezen ni podrejanje, ampak izbira, ki jo je treba vsak dan znova obnavljati.
Nasilje, žal, ne izgine samo od sebe. Začarani krog prekinemo le, ko zberemo pogum in rečemo: »Nikoli več!«